Komentar o Svetovni prestolnici literature 2010

O programih, obiskih in knjigah za vsakogar

Tole pišem na 1. april, dan norcev, naj nam bo odpuščeno. Samo še 22 dni do dne­va, ko bo Belo mesto prevzelo laskavi naslov Svetovne prestolnice knjige in svojo zastavo ponosno zapičilo v zemljevid literature.

V knjigarnah, knjižnicah in drugih kulturnih ustanovah, po katerih sem se klatil ta teden, na to ne opozarja skoraj nič. V mestu, na ulicah in trgih, ki sem jih mimogrede preromal, je le kak džambo-plakat. Spletni strani, namenjeni projektu, sta virtualna slepa ulica. Trubarjeva hiša ima zaprta vrata, kakor da je zunaj še vedno protirefor­macija. Teden je deževen, vendar ne dežuje literatura. Skoraj edini namig v zvezi s prihajajočim književnim letom (od 23. aprila 2010 do 23. aprila 2011), ki ga je mogoče napaberkovati z medmrežja ali iz medijev, so tako imenovane Knjige za vsakogar in obiski tujih eminentnih literatov. Edino ti imajo naslove, okvirne datume in obraze. Ves preostali program, za katerega se mora človek tudi prav potruditi, da ga izbrska, je čista geometrija, abstrakcija.

Kako je vendar mogoče, da je do tistega lepega dne samo dobre tri tedne, pa skoraj nobene promocije, nobenega utripa, nobenega veselega pričakovanja? Kje sta mar­keting in piar, kje so zloženke in brošure? Saj so knjigarne res vozlišča kultur, časov in prostorov, založniki pa njihovi posredniki in marljivi prenašalci, vendar so kljub temu tudi trgovine oziroma trgovci, poslovni ljudje. Ali pač ne? Zgolj enkrat več se izkazuje, da so slovenski založniki in knjigotržci tako razpeti med vlogo kulturni­kov, ki skrbijo za narodov blagor, in prodajalcev, ki jih zanimajo številke prodaje, da niso s srcem ne pri enem ne pri drugem. Ali je v ozadju kaj drugega? Svetovna prestolnica knjige je občinski, malone vseslovenski projekt, zato nekateri očitno pri­čakujejo, da se promovira kot perpetuum mobile. Z izjemo Študentske založbe, ki je v projekt vključila svojo Fabulo, čeprav je tudi tu ostalo bolj pri tem.

Zakaj pa potem po drugi strani ob vsem prej opisanem nastaja čuden vtis, da v projekt nikakor niso enakopravno zajeti vsi členi literarne komunikacije (avtorji, pre­vajalci, knjižnice in vsekakor ne nazadnje bralci idr.), temveč predvsem založniki? Ne le da so prej omenjeni obiski in knjižna zbirka edina reč, ki je zaenkrat konkretna v programu tega obdobja, to je tudi tisto, kar je izpostavljeno z vsem navdušenjem. Na prvih tiskovnih konferencah se ni govorilo bolj ali manj o ničemer drugem. Iz tega je pač mogoče zaključiti, da je glavni poudarek Prestolnice očitno, da dviguje zavest o »pomenu kupovanja knjig«.

Kar je samo nov paradoks. Najprej, če je njihov cilj zares dvig prodaje knjig, so se tega lotili nekoliko nerodno. Kako vendar mislijo v promet spraviti npr. 8000 beril Slavoja Žižka ali izvodov knjige Nobelove nagrajenke Herte Müller, kolikor bo na­klada Knjig za vsakogar? Mar je nekdo tam zgoraj zares tako naiven, da meni, da je treba samo znižati ceno, pa bodo kupci prišli, pridrli sami? Da bo osem tisoč ljudi kupilo Žižka, če ga bo mogoče dobiti za ceno enega piva, in da ljudem samo cena pre­prečuje, da ga ne berejo? Izvod Izgubljenega simbola Dana Browna je stal skoraj 35 €, kar je kar nekaj rund piva, pa so jih do marca prodali 5 tisoč izvodov (čeprav so knjigo promo­virali že pol leta vnaprej). Cena torej vendarle ni tak problem, kot bi to radi prikazali nekateri, in določene knjige se očitno že prodajajo oziroma kupujejo. Podatki za lansko leto hkrati kaže­jo, da je bil Žižek v slovenskih knjižnicah sposojen okrog tisočkrat. Kar niti ne pomeni, da ga je prebralo tisoč ljudi, da se razumemo. Žižek gotovo ni za vsakogar in nerazumljivo je, kako mislijo dvigovati prodajo knjig s kvalitetnimi avtorji, četudi so npr. popularni filozofi.

Verjamem sicer, da je v zbirki gotovo tudi kar nekaj del, ki so dovolj komunikativna, da se bodo zadovoljivo prodajala, in da se razumemo, kupovanje knjig se mi zdi pomembno, kako da ne, drugače jih ne bi imel polne police na treh krajih, med katerimi živim, in tudi/predvsem Žižka bom gotovo kupil, vendar sam tovrstne knjige že tako ali tako kupujem po cenah, ki jih dosega za svoja dela npr. Dan Brown. In verjamem, da bo obisk eminentnih lite­ratov marsikomu približal njihovo delo tako, da bo katerega celo vzel v roke. Toda presneto pomembneje je brati knjige teh presnetih literatov. Cilj programa ne bi smel biti prodaja osem tisoč izvodov neke kvalitetne knjige – kar je pač prva poljubna, obenem dovolj visoka in še ne preveč megalomanska številka, potegnjena iz klobuka –, kakor je videti, da je zdaj, ampak da se kvalitetna knjiga prebere! Kvalitetna literatura premaguje stereotipe, dviga empatijo za Drugega, pomaga posamezniku spoznavati svet in sebe. ITD. Tega si želim kot član te družbe in kot nekdo, ki ceni kvalitetno literaturo tako, da se je odločil, da ji bo namenil svoje življenje.

Toda tega ni mogoče doseči samo in predvsem z znižanjem cen knjig, kot trdijo nekateri. To sta denar in trud, usmerjena v napačen kraj literarne komunikacije. Vrhunske avtorje bi bilo najbrž bolj smotrno popularizirati tako, da bi se program bolj aktivno usmeril na bralca in bra­nje. Da bi se usmeril predvsem v to, da približa bralcem najprej samo literaturo in ne njihovih avtorjev, da jim skuša predstaviti, kako pomembno je branje lahko zanje, kako jim lahko koristi, da jim ponudi vsakršno podporo pri komunikaciji s kvalitetno literaturo, možnost poustvar­janja in poigravanja z literaturo ter nenazadnje, da olajša dostop do kvalitetne književnosti tistim, ki jo že berejo, in tistim, ki jo bodo s takim programom brali v prihodnosti – ne (samo) z večjo naklado in manjšo ceno, ampak še z več novimi in kvalitetnimi prevodi ter ponatisi kva­litetnih svetovnih del. To bi bil program, ki bi prinesel dobiček, in to precej večji in dolgoročnejši vsem, tako avtorjem kot prevajalcem, založnikom in knjigotržcem, knjižnicam in bralcem, se pravi, celotnemu literarnemu sistemu. S tem pa Belemu mestu, družbi in prihodnosti.

Seveda je možno, da kličem kugo nad Mesto brez potrebe in je vse to že zaobjeto v programu, ki ga zaenkrat pač še ni mogoče videti ali najti. Tega, da mi prihodnost očita zmoto, se lahko samo iskreno veselim. Tu in zdaj pa je mogoče skleniti tako: tudi če se proda celotna zbirka od prve do zadnje knjige, ni nobenega zagotovila, da ne bo šlo samo za enkratni do­godek in da se na teh knjigah ne bo kako leto nabiral prah, preden se bodo množično znašle na policah antikvariatov (po isti ceni, ker bodo pač odlično ohranjene); tuja velika literarna imena bodo prišla, dala nekaj intervjujev, prebrala nekaj odlomkov in odrecitirala nekaj pre­govorov o lepoti Belega mesta in Alpske državice, potem pa odšla drugam ponovit vajo, za njimi pa bo ostal kvečjemu kak prevod, ki ga čez dobri dve leti ne bo več mogoče najti na policah knjigarn, če nima založba knjigarne sama, in dan po 23. aprilu 2011 bo tak kot dnevi pred 23. aprilom 2010. Če bo že deževalo, ne bo deževala literatura. In potem bomo čez nekaj mesecev lahko ponovili vajo v Mestu ob Dravi in satelitskih mestih, kjer bo stala Evropska prestolnica kulture.

__________________________________________________________________________________

Fotografija naslovnic via Mladinska knjiga: http://www.mladinska.com/skupina_mk/novice/novica?aid=463

Uvodnik

Mentor, letnik 31, številka 3 (2010)