Intervju z Dejanom Kobanom in Veroniko Dintinjana

Najbolj rokenrol pesniški večeri v Republiki Sloveniji in njeni širši okolici

Še pred uro strahov so ure pesnikov. To vedo obiskovalci Mladih rim, ki potekajo že peto leto vsak zadnji ponedeljek v mesecu ob devetih zvečer v Menzi pri koritu na Metelkovi v Ljubljani.

Veronika Dintinjana & Dejan KobanV skladu s tem naj bi se tudi z ustanoviteljema KUD-a Kentaver, ki organizira omenjene pesniške večere, dobili ob desetih zvečer v SEM-u. Veliko izbire po nekaj propadlih poskusih tako ali tako niti nismo imeli. Veronika Dintinjana, rojena 1977, pesnica (Rumeno gori grm forzicij, 2008) in zdravnica, je neprestano na poti med Trbovljami, kjer dela, in Ljubljano, kjer živi. Popoldne na dan intervjuja je legla za kako uro, da bi zvečer prišla polno zbrana in da bi lahko naslednji dan vstala ob uri, ki ni več ne pesniška ne ura strahov. Dejan Koban, rojen 1979, pesnik (Metulji pod tlakom, 2008) in montažer na RTV-ju, navadno dela do poznih večernih ur.

V SEM-a sem prišel pol ure prej, da pripravim teren, in malo preden se je zares ulilo. Tri četrt na deset je Veronika poslala SMS, da bo malo zamudila. Okrog dvajset čez deseto je prišla, spila sva čaj – jaz že svojega drugega –, Dejana pa od nikoder. Izkazalo se je, da je po dolgem času končal delo prej kot navadno in povsem pozabil na dogovorjeni zmenek. Veronika zato pre­dlaga, da se peljeva k njemu v Šiško. Olajšan, da bomo stvar vseeno izvedli, privolim. Na poti do avtomobila mimogrede navrže, da ima izpit šele nekaj mesecev. Poezija je pač divja pot v neznano, skomignem.

Če začnemo na začetku, torej z besedo: na spletu sem med nabiranjem informacij našel podatek, da je bil KUD Kentaver ustanovljen novembra 2004 in da je vzel Mlade rime pod svoje okrilje januarja 2006. Mlade rime so torej obstajale že pred tem, pred vama?

Veronika: Prve literarne večere za mlajše avtorje, prve tri Mlade rime sta organizirala študenta novinarstva, ki sta bila v Ljubljani na izmenjavi iz Španije, kot obli­ko prostovoljnega dela. Dejan je bral na zadnjem, spoznali smo se z njima, se zaštekali, in ko sta morala potem domov, smo se kar zmenili za četrte Mlade rime pod našo organizacijo. Ker druga mo­žnost je bila, da Mlade rime po treh večerih preprosto ugasnejo.

Dejan: KUD Kentaver je pred tem že organiziral pet literarnih veče­rov v Celici, od marca do oktobra 2005. Zanimivo je, da smo tudi mi v prvih naših večerih tuhtali, da bi predstavljali mlade, neuvelja­vljene avtorje, pesnice in pesnike.

In potem smo izvedeli, da nas je nekdo prehitel z Mladimi rima­mi …

Veronika: In to v sosednjem pro­storu.

Dejan: Res je. V nekem trenutku sta dve različni skupini, ki nista vedeli druga za drugo, začuti­li, da je potreben nek prostor, v katerem bi se lahko predstavljali mladi pesniki.

Veronika: Da je treba ustvarjati nove možnosti. Mislim, da je v tistem obdobju prevladoval ob­čutek, da če si mlad avtor, ne mo­reš objavljati, ne moreš biti pova­bljen na literarne večere, skratka, da si nekje zunaj, vmes …

Od takrat Mlade rime že peto leto po vrsti odpirajo možnosti mladim in manj mladim pesnikom. Kako jih izbirata? Kakšni so vajini kriteriji?

Dejan Koban na MetelkoviDejan: Odkar je KUD Kentaver prevzel Mlade rime, imamo par zelo enostavnih pravil. Prvič, da na večerih Mladih rim in na no­beni naši prireditvi ni vstopnine. Drugič, da vsak avtor bere deset minut. Tretjič, da ne bere samo enkrat, ampak da ima možnost priti večkrat – če napiše kaj no­vega, če je naštudiral kak nov nastop, obogaten z multimediji in podobno. In nenazadnje, da ni cenzure, midva načeloma ne gledava tekstov.

Veronika (pokima): Tudi ne izbira­va po lastnih preferencah. Seve­da pa se zgodi, da se zelo potru­diva dobiti kakšnega avtorja, ki je obema všeč. To je taka pozitivna selekcija: U, tvoja pesem mi je pa zelo všeč, ej, a bi ti prišel k nam brat? In kot je rekel že Dejan, je pomembno, da se pesnike pova­bi ponovno, večkrat, ker avtorji zorijo in se spreminjajo, in je zelo zanimivo istega človeka slišati recimo čez leto ali dve. Ko bere popolnoma druge stvari.

Dejan: In drugače. Človek skoraj ne more verjeti, kako se lahko avtor razvije. Dobi čisto drug način branja. Recimo meni zelo ljub pesnik Karlo Hmeljak, če pri­merjam prvič, ko je prišel k nam brat, z zdaj, ima še zmeraj zelo podoben stil, ampak drugačen je, bolj poln, nadgradil je svojo po­sebnost. Imaš nekatere, ki se jim je prvič pač zatikalo, zdajle, čez dve leti – vau! – pa samo gledaš.

Po drugi strani pa so tudi naravni talenti. Anja Novak, mlada punca, srednja šola, pride, prvič nastopa in je jasna, suverena, kot da ima za sabo petnajst let nastopanja v improligi.

Mlade rime so torej nekakšna vajeniška doba pesnikov. Koliko nekdanjih pesnikov-vajencev pa je danes že vajencev-mojstrov? V Menzi pri koritu so začeli svojo pesniško pot tudi danes že relativno uveljavljeni avtorji, ki imajo za sabo objave v literarnih revijah, kritiško hvalo, prvence …

Dejan: Ali pa drugence (smeh).

Veronika: Sama rada pogledam nazaj na vse to, kar se je zgodi­lo od začetka pa do danes, ko imamo peto sezono. Midva sva večino teh pesnikov spoznala na začetku, pravzaprav smo bili vsi še na začetku. Potem pa vidiš … Prve objave, knjiga … Počasi gre.

In se jih je kar precej nabralo. Ana Pepelnik ima na primer zdaj dru­go knjigo. Jan Šmarčan prav tako pripravlja drugo knjigo. Karlo Hmeljak dela intenzivno, ne vem, če ravno na drugi knjigi, ampak vsak cikel je boljši, res. Jure Vuga je izdal knjigo. Počasi imajo zdaj nekateri, ne bom rekla ravno pro­dornejši glasovi, recimo jim izra­zitejši avtorji, že knjigo. Tu je še Kristina Kočan, Anja Golob jo bo izdala vsak čas …

Dejan: In vsi ti ljudje imajo eno lepo skupno lastnost, da so pre­poznali nekaj v Mladih rimah in se jim niso izneverili niti enkrat, še zmerom prihajajo in nastopajo na njih. Še vedno se odzovejo z veseljem, tudi ko organizirava z njimi ali pa preko njihovih prijate­ljev dogodke v njihovih domačih lokalnih okoljih. In tako se potem ta virus Mladih rim širi. Ker Mlade rime niso samo v Ljubljani, ima­mo tudi po pet, šest gostovanj na leto. Bili smo že po vsej Sloveniji: v Novi Gorici, Kopru – zelo v redu publika, Mariboru, Novem me­stu, Kostanjevici na Krki …

Veronika: Virus se širi in je mutiral.

 

Metelkova se po eni strani zdi kot izmišljena za poezijo. Kot tisti Drugi, ki ga skušamo neprestano odmisliti, pa je preveč divji, preveč hrupen, premalo simetričen in pri miru, da hote ali nehote izstopa, čeprav na obrobju našega pogleda. Kakšna je torej publika, ki prihaja na Mlade rime? So to tipični obiskovalci Metelkove, kolegi nastopajočih, drugi pesniki?

Veronika: Letos je en festivalski večer slučajno sovpadal z bra­njem Literature in sem bila malo oh-to-pa-ni-najboljše, vendar pa nikakor nisva mogla kar izpustiti enega večera. In zanimivo je bilo, da sta bili obe prizorišči, tako Klub Gromka kot Menza pri kori­tu, polni. Se pravi, da to ni čisto ista publika. To je prvo. Drugo pa je to, da se naše občinstvo spre­minja, včasih je nekaj več mlajše publike, so pa tudi ljudje, ki pri­hajajo na Rime redno.

Dejan: Pravzaprav sem vesel, ker nimamo neke ozke strokovne publike, kot se to rado zgodi na nekaterih drugih večerih … Imeli smo že metalce, pankerje, razno­razne ljudi, od starčkov do sre­dnje šole. Je pa res odvisno tudi od tistega, ki bere. Če bo prišel brat srednješolec – zato je nama to všeč –, bo prišlo sedem, osem njegovih kolegov in se bodo se­znanili z Metelkovo in z drugimi pesniki. Uuu, Blaž bo, gremo gle­dat! Potem pa še druge pogle­dajo. Saj so tudi kakšni, ki gredo takoj ven. Tisti so meni osebno še posebno ljubi, ker so res verniki tistega človeka. Pa bodo že dru­gič prišli … verjetno.

Veronika Dintinjana na odru Mladih rimVeronika: Imaš pa tudi naključne goste, ki ne pridejo na literar­ni večer, ampak recimo nabavit pivo. Eden meni najljubših utrin­kov: imeli smo pesnico, ki je brala poezijo ob spremljavi harfe, to je taka bolj nevsakdanja reč na Metelkovi. In med tem nastopom pridejo trije modeli, da tako re­čem, ki so več kot očitno prišli po pivo, mislim, to jim je bilo videti takole na deset metrov. Pa so kar nekako vljudno, potihem šli po ti­sto pivo, ga kupili, in sem si misli­la, zdaj bodo prav tako vljudno in potihem tudi odšli. Ne, pa se use­dejo in poslušajo. Komad, dva, pa grejo šele potem počasi ven, po­pit tisto pivo. Ampak v končni fazi so tudi oni dobili malo poezije.

Dejan: Zelo zanimivo je tudi – saj je težko govoriti o tem, ker hvališ samega sebe – to ozračje, ki se na Rimah dostikrat zgodi. Nekdo je pač gori na odru in publika je taka … v dobrem pomenu otro­ška, impulzivna. Če jim pač v ti­stem momentu kdo ne bo všeč, bodo tiho, če pa jim bo, bodo začeli ploskati. Samoiniciativno začnejo čisto lepo ploskati iz nič in to je to. In če jim naslednji ko­mad istega avtorja ali pa nasle­dnji pesnik ne bo všeč, ne bodo avtomatično ploskali. Ne bo žvi­žganja, ne bo metanja jajc, ne bo buuu, razen od kakšnih posebnih primerkih, ki se žal tudi vedno najdejo na zastonjskih priredi­tvah. Ampak treba je tudi vedeti, da je Menza sama po sebi nek rokenrol prostor. Ko je šlo enkrat vse narobe, sem v navalu popizditisa in ne vem kakšne evforije rekel, da so Mlade rime najbolj rokenrol pesniški festival. Totalni rokenrol je namreč raztur. Kaos, ustvarjalni, ne destruktiven, am­pak konstruktiven.

Veronika: To se je prijelo in je po­stala naša najavna špica.

Če se Metelkova zdi kot nalašč za poezijo, je po drugi strani prisoten tudi sum, da je to bolj kot ne simptom neke dobe, nekega sodobnega odnosa do poezije. Poezija je daleč od tega, da bi bila kul, je odrinjena na obrobje, v alternativo, v poslopja, ki jim grozi ukinitev, zrušenje. Ali tudi poeziji grozi zrušenje?

Je sodobna poezija alternativna? Komu ali čemu? Kdo sploh še bere poezijo?

Dejan: Poeziji s tristo petdesetimi – ali koliko že – pesniškimi zbirka­mi na leto, kakršne koli že so, ne grozi ravno zrušenje. Meni oseb­no se zdi, da pri poeziji ne gre to­liko za to, da bi jo ljudje odrivali iz nekega odnosa ah-to-je-smet-to-je-zanič-to-so-sami-džankiji, tako kot Metelkovo. Ampak mo­goče bolj na način u-jaz-pa-tega-ne-razumem. Se pravi, da imajo neke vrste strahospoštovanje.

Veronika: Tega mi nismo sposob­ni razumeti, to je pa preveč kom­plicirano. Po drugi strani je pa to, da poezija ni nekje v centru, tudi en plus. Na ta način lahko vklju­čuje več stvari. Tudi Branja Litera­ture, ki so bolj mainstream prire­ditev, so na Metelkovi. To pomeni le, da se je dobršen del kvalitetne kulture prestavil na Metelkovo in se dogaja tam. Mislim, da Metelkova Ljubljano samo bogati, ne glede na to, koliko centrov so zdaj že odprli. Kino Šiška, Španski borci … Ko ljudje enkrat v resni­ci vidijo, kakšna poezija lahko je, da to ni nek bavbav, za katerega je treba priti v kravati, ampak je nekaj takega, kar lahko razumeš, kar se mogoče poveže s tvojim življenjem … Potem jim je všeč. Poezija je taka, da je ljudem všeč, čisto preprosto. Samo odpreti se morajo.

Mislim tudi, da je za avtorja zelo fajn dogodek, da dobi svojo knjigo, da doživi svojo poezijo, predstavljeno v fizični obliki, da jo lahko prime in nese in dá pod blazino …

Dejan: Joka nad njo, se smeji, jé …

Veronika: Vendar pa mogoče to, da izide tristo zbirk na leto, niti ni tak plus. Obstajajo različni pragi in včasih bi bilo mogoče za kak­šno knjigo bolje, če bi jo avtor še kakšno leto, dve imel pri sebi in delal na njej, dozorel, mogoče dal kakšne pesmi ven, kakšne druge noter.

Dejan: Mogoče, ampak po drugi strani je pa tudi fino, da se avtor­jem in avtoricam vseeno omogo­či, če oni tako čutijo, da lahko to dajo ven.

Veronika: So plusi in so minusi. Po eni strani je fajn, da je vedno to­liko najrazličnejše poezije nekje tam, da lahko vsak najde svojo. Po drugi strani je pa res, da tako velik del zbirk ostane neprebran.

Dejan: Taka realnost je lahko zelo težka za avtorje. Mene recimo bóli, ali je izposoja petnajst enot na leto ali pa sto petdeset. Vzel sem kredit in izdal zbirko v samo­založbi, zato ker sem pač začutil nekaj, ne vem, nekaj me je pičilo, pa je bilo. Eni avtorji pa hodijo vsak dan gledat na Cobiss, koliko imajo izposoje. In so potem čisto travmatični: Joj, samo en si me je izposodil v dveh tednih, pismo! Črna kronika.

Kot organizatorja Mladih rim imata panoramski pregled nad sodobno mlado poezijo. Kakšna je ta torej? Najbrž so kakšne podobnosti med mladimi avtorji, četudi ne govorimo o generacijah ali smereh in tokovih. Ali ima sodobna mlada poezija v tem trenutku kakšne skupne teme, skupne točke?

Ali obstaja tendenca po prelomu s tradicijo, po uporu? Sta taka poskusa na primer paraliterarna skupina I.D.I.O.T., ki se spogleduje tudi s futurizmom, in društvo za sodobne umetnosti Aggressive Theater?

Dejan: Poezija je v tem trenutku pri mladih avtoricah in avtorjih še posebej zaznamovana s pogu­mom, se mi zdi. Ne vem sicer, kako bi ta pogum točno definiral … Ampak prva stvar, ki jo vržejo ven na tistem odru, je pogum. To so punce, ki so začele tam izražati istospolno ljubezen – živ pogum. Ljudje, pesnice in pesniki, ki so začeli izražati svojo erotiko. Ali pa na primer svoje nezadovoljstvo z družbo, kar je bilo mogoče še najlažje. Meni beseda pogum – čeprav je to morda banalen opis – najbolje označi vse te avtorje.

Veronika: To je težko opredeliti. Jaz bi mogoče rekla, da je naša taka skupna točka izrekanje z neke osebne pozicije. Ne z neke distance, pač pa iz neke osebne prizadetosti, doživetosti tistega, kar imamo povedati.

Dejan: Kar pa se tiče preloma … I.D.I.O.T.-i se res zelo spogledu­jejo s futurizmom. In tudi s čim drugim, mogoče celo z nekimi političnimi sistemi ali pa kulturno-političnimi programi ali čim podobnim. Ne vem sicer, če bodo dosegli ravno prelom v slovenski poeziji … Ampak jaz jim ga želim. Ne zdi pa se mi, še enkrat, da bi šlo za popolnoma novo stvar. Je lep poskus peljati stvar naprej. Enako je pri Aggressive Theater, kjer se mi tudi ne zdi, da gre za nek hud prelom, čeprav gledajo naprej in imajo svoj program … Pri obeh skupinah mi je všeč to, da so se vseeno lotili nekaj siste­matično delati.

Veronika: Najbrž mladi ustvarjalci pač čutijo potrebo, da bi se druži­li med sabo. Da si izkrčijo prostor, ki jim sicer ni bogato namenjen. Skupaj je vseeno lažje kot posa­mično. Sicer pa na Mladih rimah videvam, da se povabljeni sta­rejši pesniki, gostje se po koncu zmeraj prav lepo pomešajo med mlade pesnike.

Kot strokovnemu bralcu se mi vseeno nekako zdi, da je pri sodobni in mladi poeziji prisotno neko kroženje v zasebnosti, v lastnih mikrosvetovih, mikropodobah. Včasih je izjemno težko najti misel zase v skoraj dokumentarističnih, dnevniških zapisih pesnika. Zdi se, da bralec izve vse o tem, kje je bil pesnik na dopustu, s katerim letalom je šel tja, kdo so njegovi prijatelji, kaj bere in kaj posluša itd., nič pa o samem sebi. V tem smislu je sodobna poezija na nek način zelo hermetična.

Veronika Dintinjana in Dejan KobanVeronika: Poezija gotovo je naj­bolj skrajno individualno sred­stvo, kar jih obstaja. Vendar mislim, da ta enačaj individualno je težko dostopno oziroma her­metično, ne drži. Ker se ljudje prepoznajo ravno v najbolj indi­vidualnem nekoga drugega. Bolj kot v nekem splošnem. Je res, da so določene pesniške govorice, ki potrebujejo nekoliko več navaje­nosti na branje, nekaj več bralske kondicije. Če si se ravnokar naučil veslati, to pomeni, da lahko greš zdaj veslat na Bled, nikar pa ne na Sočo, lahko bi se slabo končalo. Nekateri pesniki pač potrebujejo malo več dela, malo več osebne­ga vložka.

Je pa mogoče res en plus Mla­dih rim tudi to, da gostimo zelo različne avtorje. Obiskovalcu je recimo všeč eden, ostali štirje pač ne. Ampak se mi zdi, da je nabor avtorjev tako širok, da lahko vsak najde nekaj, kar ustreza njegovi predstavi o tem, kaj poezija je. Te predstave so namreč različne in mislim, da je povsem legitimno, da so različne.

Dejan: Saj je tudi pesem zelo tež­ko napisati, ali ne? Hvalabogu, da je tako. Ker se mora človek kljub vsemu malo potruditi. Lahko v neki pesmi recimo vidiš samo to, da se je pesnik odpeljal nekam z letalom, lahko pa vidiš v tem tudi kaj drugega.

V katerem individualnem pa se vidva prepoznata? Kdo so izstopajoči mladi pesniki trenutno pri nas? Naštejta nekaj imen.

Dejan: Katja Plut je meni fanta­stična. Karlo Hmeljak. Blaž Božič, veliki up za moje pojme.

Veronika: Ana Golob. Barbara Ju­rič. Glorjana Veber. Marko Rop.

Dejan: Ana Pepelnik, Živa Me­stek, Ana Trebežnik. Tia Žabca. Kot da bi bili tvoji otroci (smeh). Jan Šmarčan, Lučka Zorko. Patri­cija Dodič. Stanka Hrastelj.

Kakšni so vajini načrti z oznako »2010 strogo zaupno«? Festival bo? In glede na to, da Mlade rime poganja bolj ali manj vajin entuziazem, najdražje bio gorivo, kako dolgo bo poezija še kul?

Veronika: Vedno (brez smeha, samo nasmešek). Načrti? Že janu­arja in marca bomo imeli goste iz tujine. Festival bo v drugi polovi­ci junija, trajal bo znova štirinajst dni. Tudi tam bodo tuji gostje, pa tudi vsi najini najljubši pesni­ki, če bodo le v Republiki Slove­niji in njeni širši regiji. Malo tudi razvijava koncept festivala in ga namenjava različnim vsebinam, 2009 sva pripeljala gledališče, tako da smo raziskovali poezijo tudi kot gledališki nastop, kot del dramske uprizoritve. Drugo leto pa bomo malo raziskovali v smeri gibalnega gledališča. Go­stili bomo razne performerje, ki bodo kombinirali poezijo bodisi z glasbo bodisi s plesom.

Dejan: Poenotenje poezije in gi­banja. Tudi če stvar nima toliko veze s poezijo, želja je, da pridejo na festival tudi ljudje, ki drugače nikoli v življenju ne bi prišli samo na poezijo, če ne bi bila poleg tudi neka gledališka skupina, ki jim je recimo všeč. Potem pridejo pa pogledajo, tudi različni drugi umetniki pridejo na večere po­ezije, ko končajo svoje nastope, ker jim je bilo všeč. In to je dobro, da se različne ustvarjalnosti širijo in se ne zapirajo druga pred dru­go.

Veronika: Vsekakor pa bo to štiri­najst dni najbolj rokenrol poezije kadar koli … Če bo kdo zane­marjal poezijo do poletja, pa ne ve nič o njej, naj pride, pa bo vse izvedel.

Dejan: V bistvu še več, kot si sploh želi.

Aljoša bere na Metelkovi

P. S.

Ura je bila čez eno zjutraj, ko smo se poslovili. Dejan se mi je za ko­nec še tridesetič opravičil za kratek spomin, potem pa me je Veronika, izmozgana in zaspana, prijazno dostavila v Bežigrad. Sam bom najbrž potegnil do kakih devetih, Veronika bo komaj zaprla oči, zu­naj najbrž ne bo nič svetleje. Tudi to je poezija.

 

___________________________________________________________________________________

Opomba:

Avtor zadnje fotografije, “Aljoša bere na Metelkovi (2006)”, je Tadej Bernik.

Mentor 1-2 (2010)Mentor, letnik 31, številka 1-2 (2010)

Advertisements

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s