Zakaj se slovenski žanr ne zna smejati?

Objavljam esej, ki je izšel v reviji Literatura, posvečeni žanru (letnik XXV, številka 259-260, januar/februar 2013).

Esej o nominirancih za kresnika 2012

Kolikokrat se razburjam, ko poslušam literarne kritike in druge bralce govoriti o literarnem pluralizmu in avtopoetikah, pri čemer jim je vsak poskus iskanja skupnih določnic in sinteze ne­kakšen nebodigatreba. Pa vendar za to ni potrebna posebna tenkočutnost ali bralna kilometrina; tipične poteze sodobnega slovenskega romana je mogoče elegantno izločiti iz vsakoletnega se­znama nominirancev za kresnika.

Ideologija na ulicah

Ali smo kot državljani resnično sposobni sprejemati odločitve brez ideoloških delitev? Hvalabogu, ne. Če sva lahko zmerno cinična in na vprašanje odgovoriva z vprašanjem: Ali smo Slovenci res izstopili iz zadušljivega sistema enoumja, ki je vladal v SFRJ, da bi se zdaj v lastni demokratični državi pritoževali nad politično razdvojenostjo? Preseganje ideoloških razlik na način njihovega brisanja je vendar v nasprotju s temelji demokracije – razlika je njeno bistvo.

Knjiga kot blago

Veli­ko delamo na tem, da o knjigi govorimo z velikimi in ezoteričnimi be­sedami, da jo izpostavljamo kot abstraktno vrednoto, brez katere nas ne bi bilo, pri tem pa med nami obstaja večina takih, ki kljub temu da z nami deli to prepričanje, ne bere in vsee­no živi. Verjetno celo čisto v redu.

Homo Frisch: Max Frisch med literaturo in filmom

Če je Homo Faber literarni zgodbi dodal le malo filmskega, Holozän pa jo je pomensko razprl, je Državljan Frisch neke vrste filmski esej, pri čemer je filmski medij degradiran v posrednika besede oziroma misli, saj navadno besedilu daje zgolj potrebno vizualno podlago.

O sodobni slovenski poeziji

Priznam, prav sit sem že turističnih pesmi, kjer beremo zgolj o tem, kje so bili pesniki na dopustu, na katerih festivalih so sodelovali in kje jim je DSP subvencioniral bivanje. In »pravo« podeželje pri nas obstaja le še redkokje. Tam, kjer s svojo metaforiko in simbolnim podobjem očitno ostajajo slovenski pesniki.

Kaj je literarna kritika?

Zdi se, da si vprašanje v naslovu tisti, ki se ukvarjamo z njo, zastavimo vse preredko. Tako stanje se marsikomu zdi povsem normalno, pač posledica pluralizma, skrajne relativnosti vrednot, ko na nobeno vprašanje ni več mogoče odgovarjati enoznačno, na kompleksna vprašanja, povezana s kompleksnimi predmeti (recimo literaturo) to­liko prej.

Racionalizacija sovraštva

Nekaterim se v potrošniški, poličarski demokraciji očitno že zdi, da nikoli ni bilo bojev in vojn za svobodo; kmečkih uporov, sufražetk … Kakor da se spremembe v krasnem novem svetu izobilja v resnici dogajajo same od sebe. Zgolj s pozitivnimi izkušnjami.

Simpozij o žanrski literaturi

Jutri, 5. 2. 2013, ob 17h v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani simpozij o žanru v organizaciji LUD Literature.

Esej o nominirancih za kresnika 2010

Če je mogoče verjeti podatkom s slovenske Wikipedije, je bil med letošnjo deseterico največkrat nominiran Evald Flisar, kar štirikrat, ne da bi kresnika kdaj tudi prejel; Nejc Gazvoda in Jani Virk pa sta bila nominirana po dvakrat. In ko smo že pri statistiki: kar dva nominiranca ima letos osemglavi uredniški odbor revije Mentor!

Esej o nominirancih za kresnika 2009

Kot vsako leto, posebno izstopa zgolj en roman, predlani je bil to roman Nebesa v robidah Nataše Kramberger, letos je to roman Čefurji raus! Gorana Vojnoviča.