Zakaj se slovenski žanr ne zna smejati?

Objavljam esej, ki je izšel v reviji Literatura, posvečeni žanru (letnik XXV, številka 259-260, januar/februar 2013).

Advertisements

Esej o nominirancih za kresnika 2012

Kolikokrat se razburjam, ko poslušam literarne kritike in druge bralce govoriti o literarnem pluralizmu in avtopoetikah, pri čemer jim je vsak poskus iskanja skupnih določnic in sinteze ne­kakšen nebodigatreba. Pa vendar za to ni potrebna posebna tenkočutnost ali bralna kilometrina; tipične poteze sodobnega slovenskega romana je mogoče elegantno izločiti iz vsakoletnega se­znama nominirancev za kresnika.

Ideologija na ulicah

Ali smo kot državljani resnično sposobni sprejemati odločitve brez ideoloških delitev? Hvalabogu, ne. Če sva lahko zmerno cinična in na vprašanje odgovoriva z vprašanjem: Ali smo Slovenci res izstopili iz zadušljivega sistema enoumja, ki je vladal v SFRJ, da bi se zdaj v lastni demokratični državi pritoževali nad politično razdvojenostjo? Preseganje ideoloških razlik na način njihovega brisanja je vendar v nasprotju s temelji demokracije – razlika je njeno bistvo.

Knjiga kot blago

Veli­ko delamo na tem, da o knjigi govorimo z velikimi in ezoteričnimi be­sedami, da jo izpostavljamo kot abstraktno vrednoto, brez katere nas ne bi bilo, pri tem pa med nami obstaja večina takih, ki kljub temu da z nami deli to prepričanje, ne bere in vsee­no živi. Verjetno celo čisto v redu.

O sodobni slovenski poeziji

Priznam, prav sit sem že turističnih pesmi, kjer beremo zgolj o tem, kje so bili pesniki na dopustu, na katerih festivalih so sodelovali in kje jim je DSP subvencioniral bivanje. In »pravo« podeželje pri nas obstaja le še redkokje. Tam, kjer s svojo metaforiko in simbolnim podobjem očitno ostajajo slovenski pesniki.

Kaj je literarna kritika?

Zdi se, da si vprašanje v naslovu tisti, ki se ukvarjamo z njo, zastavimo vse preredko. Tako stanje se marsikomu zdi povsem normalno, pač posledica pluralizma, skrajne relativnosti vrednot, ko na nobeno vprašanje ni več mogoče odgovarjati enoznačno, na kompleksna vprašanja, povezana s kompleksnimi predmeti (recimo literaturo) to­liko prej.

Esej o nominirancih za kresnika 2010

Če je mogoče verjeti podatkom s slovenske Wikipedije, je bil med letošnjo deseterico največkrat nominiran Evald Flisar, kar štirikrat, ne da bi kresnika kdaj tudi prejel; Nejc Gazvoda in Jani Virk pa sta bila nominirana po dvakrat. In ko smo že pri statistiki: kar dva nominiranca ima letos osemglavi uredniški odbor revije Mentor!