Borut Golob: Smreka bukev lipa križ

Domačijska povest za zlobne

Prezgodaj je govoriti o novih trendih ali o svežini v sloven­ski literaturi, toda dejstvo je, da smo v lanskem letu dobili naj­manj dva neobremenjena, celo pišmeuharska, predvsem pa bo­gato humorna romana. Pri tem še posebej veseli, da gre v obeh primerih za prvenca. O Kolar­jevem Iqball Hotelu sem pisal lani v poletni številki Mentorja (št. 4), ko sem predstavljal de­set kandidatov za Delovo na­grado kresnik, nominaciji za letošnjo pa se bo gotovo težko izognil tudi prvenec Boruta Goloba Smreka bukev lipa križ: domačijska povest z motorno žago in srečnim koncem. Že podna­slov je očitno ironičen in ravno ironija je zraven nenavadnega sloga glavna odlika besedi­la. Če za pokušnjo preberemo samo začetek:

Stilerca je spokojno ležala na klo­pi, brezhibna, očiščena in podma­zana, kot zvesta žena, pripravlje­na, da svojemu gospodarju izpolni poslednje surove želje.

Žene in gospodarji v teh krajih poznajo svoj namen in obliko.

Žene so pogosto zveste, nekate­re zaradi pomanjkanja domišljije, druge zaradi domišljavosti.

Gospodarji so včasih surovi, ven­dar nikoli namenoma. Dobremu gospodarju občasno morajo popu­stiti živci. (str. 7)

Borut Golob: Smreka bukev lipa križMarsikateri bralec bo pre­senečen, kljub lahkotnosti in humorju stil pisanja zahteva tudi nemalo truda in potrplje­nja, nekaj zaradi zgoščenosti, nekaj zaradi ritmike. Odstavki so večinoma kratki, lahko so sestavljeni iz ene same pove­di, ki so ponekod preproste, kakor da gre pravzaprav za nizanje sentenc, skoraj logič­nih sklepov, pri čemer ta logi­ka služi predvsem humornim izpeljavam. Opis je zreduciran na nujno, enako je s pripoved­jo, v kateri prevladuje ironični komentar avktorialnega pripo­vedovalca. Jezik je stvaren, a obenem poln pesniških figur: npr. različne vrste ponavljanj, dobesedne ponovitve, para­fraze, pripovedovalec se pogosto vrača k istim temam in jih razvija itd. Tu sicer manjka določene konsistentnosti, saj je slog v drugi polovici že bolj »običajen« in izgublja našte­te značilnosti, četudi pravega zapleta in razpleta pravzaprav ni, se pripoved popolnoma podredi zgodbi oziroma dogajalnosti in začne hiteti proti koncu, poskusi stopnjevanja z izmenjavanjem fokalizatorjev pa se tudi bolj izjalovijo kot ne. Poleg tega je romanu mogoče očitati razdrobljenost zgodbe – Lidija kot fokalizator oziroma literarna oseba ničesar ne doda zgodbi in tako deluje kot pre­cej nasilen način retardacije, s čimer naj bi bil, kot že rečeno, dosežen določen suspenz. Bra­lec je, kar se tega tiče, v zadnji tretjini romana puščen na cedi­lu, saj se njegovo pričakovanje o klimaksu, ko se fokalizatorji nazadnje srečajo, ne uresniči oziroma se uresniči na dokaj nemotiviran način, z literarni­mi osebami pa se dejansko ne zgodi nič. Morda je tak antiklimaks tudi nekakšna strategija avtorja, lahko celo parodiranje žanrskega vzorca domačijske povesti, a o tem je upravičeno mogoče dvomiti, saj samo be­sedilo tega ne potrjuje.

Druga kvaliteta Golobovega prvenca je, kot že omenjeno, pretanjena ironija. Če se zdi v nekaterih odlomkih humor bolj na prvo žogo, že prav otročji, tako deluje predvsem absurden humor, na primer v odlomkih z veverico, jazbecem in drugimi personificiranimi živalmi, je zato več takih, pri katerih avtorju uspejo satirič­ni opisi slovenskega podeže­lja oziroma vaškega okolja in njegove ozke mentalitete ter na drugi strani provincialne­ga mesta in malomeščanstva. Kjer je Kolarjev prvenec blestel z blago in dokaj »humanistič­no« ironijo, je Golob posegel po ostrejšem peresu, ki se niti približno ne obremenjuje s politično korektnostjo, na tre­nutke je prav prijetno zloben. Meni eden ljubših odlomkov je na primer tale, ki sicer spada v kategorijo manj ostrih:

Krištof je nekoč hodil k verouku, kjer ga je katehet poskušal naučiti, naj ljubi svojega bližnjega, če pa ga že ne more ljubiti, naj ga vsaj pozdravi.

Krištof je pozdravil Marijo, (str. 24)

Konec koncev je Golobov pr­venec torej predvsem neobre­menjen in duhovit roman, ki je obenem do Slovenceljnov precej bolj neizprosen kot re­cimo Čefurji raus!. Z vso po­trebno previdnostjo ga je torej priporočiti predvsem bralcem, ki premorejo vsaj kanček sa­mokritičnosti. Pa takim, ki jih oznaka domačijska povest v pod­naslovu ne bo zavedla, da gre za kakršno koli narod prebuja­jočo literaturo … Ali pač?

___________________________________________________________________________________

Borut Golob: Smreka bukev lipa križ: domačijska povest z motorno žago in srečnim koncem (Ljubljana: Modrijan, 2009)

Mentor 3 (2010)Mentor, letnik 31, številka 3 (2010)

Advertisements

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s