Ubijati ali uživati?
Gregor Rozman (1974) spada med tiste redke mlajše slovenske umetnike, ki se znajo posluževati svetovnega spleta – kot intermedijalni, internetni umetnik uporablja računalnik in splet kot orodje za ustvarjanje, kot pisatelj za objave celotnih tekstov ali odlomkov oziroma nedokončanih osnutkov; torej za odprt, zastonjski stik z bralci in nenazadnje za promocijo svoje literature (klik semle). Po prvencu crux, ansata (2009), ki mu ga je kot uršljanu 2008 izdal JSKD oziroma Mentor v svoji zbirki Prvenke, se letos predstavlja še z drugo zbirko kratkih zgodb, tokrat izdano pri Cankarjevi založbi in zgovorno naslovljeno s Tapkanje na mestu. Zgovorno zato, ker prvič, na mestu »tapka« njegov pripovedovalec, in drugič, ker se zdi, da to počne tudi avtor, saj gre v marsikaterem pogledu zgolj za razširitev prvenca, njegovega nepoetičnega, realističnega dela, kakšna zgodba se – sicer nekoliko prenovljena – celo ponovi (ena teh je urbani kaos).
Za samo branje je izredno pomembno vprašanje zvrsti. Več kot verjetno je namreč, da imajo zgodbe vseskozi istega pripovedovalca, zato bi lahko knjigo upravičeno imeli tudi za roman v fragmentih. Sam sem celo prepričan, da tako branje knjigi prinese več prednosti kot pomanjkljivosti, pravzaprav so nekatere pomanjkljivosti knjige veliko manj izrazite, če jo beremo kot roman, če zgodbe obravnavamo kot poglavja in ne kot samostojne enote. Minimalistični, dogajalni, ekspresivno nabit in neposreden slog, ki ga avtor imenuje kurbizem, namreč v posameznih zgodbah izpade kot zgolj banalen in cenen poskus šokiranja, šele v kontekstu, sopostavitvi z drugimi pa bralec v identiteto pripovedovalca in knjige vgradi tudi bolj poglobljene socialno-kritične in eksistencialistične teme, ki brbotajo pod površino: nezadovoljstvo z življenjem v sodobnosti oziroma v kapitalizmu, strah pred smrtjo, praznina ljubezenskih razmerij, absurdnost bivanja, nasilje kot edini možni odgovor na notranjo stisko, na dvom … Tak slog sicer ustreza duševnemu profilu pripovedovalca Dučeja oziroma Deusa, ki je dežurna mala baraba, diler koke, mizogin, ki med seksom rad ponižuje ženske in o njih razmišlja samo skozi ozko špranjo njihovega mednožja, predvsem pa je torej ženskar in ljubimec – ali v slogu knjige: fukač. Edina težava s tem, da knjigo beremo kot roman, pa je, da iz tega potem v resnici nastane zbirka – in sicer zbirka, niz različnih deviantnosti (pedofilija, uriniranje po očetovem grobu, dilanje droge …) in različnih, tudi precej eksotičnih spolnih praks (seks v cerkvi, seks s pomokanim prtom, voajerizem itd.), kar potem deluje precej naivno epizodično oziroma enciklopedično.
Na platnici knjige in v nekaterih medijih se zaradi sloga in tematike pojavljajo primerjave s Charlesom Bukowskim, vendar bi sam za tradicijo tega pisanja prej pogledal po našem dvorišču: Franjo Frančič, Zoran Hočevar, tudi Milan Kleč se zdijo primernejši avtorji. Z Rozmanom jim je skupna poetika marginalca, odrinjenca na družbeni rob oziroma slehernika, čigar identiteta je pogosto osrediščena ali celo edino osmišljena z brezsramno erotiko. Tudi tehnika prvoosebnega nezanesljivega pripovedovalca je v teh delih pogosta, predvsem nezanesljivega presojevalca, kakršen je tudi Duče, čigar vrednote, presoja, izkazuje jo najočitneje skozi neposredni komentar, posredno pa v dejanjih, se pogosto radikalno razlikuje od vrednot in presoje bralca ter istočasne kulture, ki ji bralec, delo in avtor pripadajo. Po drugi strani pisanje brez velikih začetnic nekoliko spominja na jezik oziroma pravopis novih komunikacijskih naprav (e-pošta, SMS, blog …), naslovi besedil pa tu za razliko od prvenca niso več računalniški.
Če knjigo beremo kot zbirko kratkih zgodb, kot očitno želi avtor, kljub temu da je zanjo izbral naslov, ki zbirki skoraj vsiljuje enotno temo, ji je poleg banalnosti in postmodernega hedonizma ponekod pripisati tudi anekdotičnost, ki jo že nekaj časa omenjam v zvezi s sodobno kratko zgodbo. Gre preprosto za to, da marsikatera kratka zgodba deluje kot nekoliko razširjena anekdota oziroma šala z obveznim končnim komičnim »punchlinom«, ki včasih skriva tudi prikrito moraliziranje. Kadar knjigo beremo kot celoto, kot roman, to toliko ne moti, saj gre v tem primeru resnično lahko za anekdote iz življenja pripovedovalca, zraven tega pa enotni pripovedovalec poveča občutek bralca, da gre za govorjene pripovedi – iz nekaj namigov v posameznih zgodbah namreč lahko izluščimo, da avtor, ki ga pripovedovalec imenuje Rozi, sestavlja knjigo po njegovem pripovedovanju –, anekdota in šala pa sta v prvi vrsti seveda govorjena teksta.
Podroben, nerezerviran prikaz duševnosti nekega marginalca, avtoironija in humor so glavne odlike Tapkanja na mestu. Vse to je le še en dokaz nezanesljivosti pripovedovalca, ki torej daje knjigi neko enotnost, obenem pa ji izredno viša vrednost. Uvodna zgodba, drek na kruhu, navidezno nostalgično zre v čase socializma, ko je bilo vsega manj, a je bilo vse boljše, v resnici pa bralca seveda zavaja. Ali je pripovedovalcu res mogoče verjeti v njegovi obsodbi »dobe individualizma in korporativne korupcije, v kateri bogatijo najbolj sebični drekomešalci« (str. 7)? Ko pa se vendar stran za stranjo knjige sam neprestano razkriva kot tipični otrok te dobe: promiskuitetnež, popoln egoist in infantilnež, ki ga zanimajo le lastne potrebe, zadovoljevanje lastne spolne sle. Ko omalovažujoče komentira in kritično ocenjuje okolje okrog sebe, čas in prostor, v katerem živi, hkrati pa ne zna o sebi in iz sebe povedati ničesar, kar ni hvalisanje o lastnih posteljnih dogodivščinah. Vendar pa ravno on, kot otrok te dobe, paradoksalno tudi najbolj občuti njena bremena – hinavstvo družbe, ki potiska male kriminalce na rob, medtem ko se veliki gostijo pod žarometi, vsem na očem, občutek nesmisla, votlosti, ki jo čutijo generacije, ki so jih v klopeh še učili »bratstva in enotnosti«, potem pa so se »v kombinezonih znašli v hipermarketu« (str. 7) itd.
V tem je mogoče mimo pripovedovalca videti razloge, vzroke za t. i. postmoderni hedonizem, ki smo mu priča na straneh vmes, med začetkom in koncem, s čimer pa je le-ta do neke mere uspešno pervertirán oziroma reflektiran; ne more namreč biti naključje, da izrazita družbena kritika v knjigi stoji na tako pomensko izpostavljenih mestih. Predzadnja zgodba, premalo metkov za preveč bedakov, je tako napoved razrešitve tega konflikta, napoved, da bo pripovedovalec morda le odvrgel breme, poiskal smisel na edini način, ki ga pozna, ki mu je ostal, z edinim odgovorom, ki ga družba še razume, ki družbo še šokira – z nasiljem, z napovedjo strelskega obračuna. Ne da bi se z njim strinjali, a saj ni strahu, da bi to tudi uresničil, niti upanja, da bi poskusil kako drugače resnično rešiti konflikt – Duče je velik nakladač. Že trenutek zatem se, v zadnji zgodbi, iz ene povedi in z razkrivajočim naslovom današnji časi, vrne k rešitvi vseh nas narcisoidnih egoistov enaindvajsetega stoletja, h konvencionalnemu, družbeno pričakovanemu odgovoru, ki konflikta ne bo rešil, ampak ga bo samo odložil – kar je počel celoten roman, pardon, celotno zbirko kratkih zgodb: »najboljše ti pride, če si ga zdrkaš pred ogledalom« (178). In se nadaljuje – tapkanje na mestu.
____________________________________________________________________________________
Gregor Rozman: Tapkanje na mestu. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2011
Aljoša Harlamov, pisun 