Gregor Rozman: Tapkanje na mestu

Ubijati ali uživati?

Gregor Rozman (1974) spa­da med tiste redke mlajše slo­venske umetnike, ki se znajo posluževati svetovnega spleta – kot intermedijalni, internetni umetnik uporablja računalnik in splet kot orodje za ustvarjanje, kot pisatelj za objave celotnih te­kstov ali odlomkov oziroma ne­dokončanih osnutkov; torej za odprt, zastonjski stik z bralci in nenazadnje za promocijo svoje literature (klik semle). Po prvencu crux, ansata (2009), ki mu ga je kot uršljanu 2008 izdal JSKD oziroma Mentor v svoji zbirki Prvenke, se letos predstavlja še z drugo zbir­ko kratkih zgodb, tokrat izdano pri Cankarjevi založbi in zgo­vorno naslovljeno s Tapkanje na mestu. Zgovorno zato, ker prvič, na mestu »tapka« njegov pripo­vedovalec, in drugič, ker se zdi, da to počne tudi avtor, saj gre v marsikaterem pogledu zgolj za razširitev prvenca, njegovega nepoetičnega, realističnega dela, kakšna zgodba se – sicer neko­liko prenovljena – celo ponovi (ena teh je urbani kaos).

Gregor Rozman: Tapkanje na mestuZa samo branje je izredno pomembno vprašanje zvrsti. Več kot verjetno je namreč, da imajo zgodbe vseskozi istega pripovedovalca, zato bi lahko knjigo upravičeno imeli tudi za roman v fragmentih. Sam sem celo prepričan, da tako branje knjigi prinese več prednosti kot pomanjkljivosti, pravzaprav so nekatere pomanjkljivosti knjige veliko manj izrazite, če jo bere­mo kot roman, če zgodbe obrav­navamo kot poglavja in ne kot samostojne enote. Minimalistič­ni, dogajalni, ekspresivno nabit in neposreden slog, ki ga avtor imenuje kurbizem, namreč v po­sameznih zgodbah izpade kot zgolj banalen in cenen poskus šokiranja, šele v kontekstu, sopostavitvi z drugimi pa bralec v identiteto pripovedovalca in knjige vgradi tudi bolj poglo­bljene socialno-kritične in eksi­stencialistične teme, ki brbotajo pod površino: nezadovoljstvo z življenjem v sodobnosti oziroma v kapitalizmu, strah pred smrtjo, praznina ljubezenskih razmerij, absurdnost bivanja, nasilje kot edini možni odgovor na notra­njo stisko, na dvom … Tak slog sicer ustreza duševnemu profilu pripovedovalca Dučeja oziroma Deusa, ki je dežurna mala bara­ba, diler koke, mizogin, ki med seksom rad ponižuje ženske in o njih razmišlja samo skozi ozko špranjo njihovega mednožja, predvsem pa je torej ženskar in ljubimec – ali v slogu knjige: fukač. Edina težava s tem, da knji­go beremo kot roman, pa je, da iz tega potem v resnici nastane zbirka – in sicer zbirka, niz raz­ličnih deviantnosti (pedofilija, uriniranje po očetovem grobu, dilanje droge …) in različnih, tudi precej eksotičnih spolnih praks (seks v cerkvi, seks s po­mokanim prtom, voajerizem itd.), kar potem deluje precej naivno epizodično oziroma en­ciklopedično.

Na platnici knjige in v neka­terih medijih se zaradi sloga in tematike pojavljajo primerjave s Charlesom Bukowskim, vendar bi sam za tradicijo tega pisanja prej pogledal po našem dvorišču: Franjo Frančič, Zoran Ho­čevar, tudi Milan Kleč se zdijo primernejši avtorji. Z Rozmanom jim je skupna poetika marginalca, odrinjenca na družbeni rob oziroma slehernika, čigar identiteta je pogosto osrediščena ali celo edino osmišljena z brez­sramno erotiko. Tudi tehnika pr­voosebnega nezanesljivega pri­povedovalca je v teh delih po­gosta, predvsem nezanesljivega presojevalca, kakršen je tudi Duče, čigar vrednote, presoja, iz­kazuje jo najočitneje skozi nepo­sredni komentar, posredno pa v dejanjih, se pogosto radikalno razlikuje od vrednot in presoje bralca ter istočasne kulture, ki ji bralec, delo in avtor pripadajo. Po drugi strani pisanje brez ve­likih začetnic nekoliko spominja na jezik oziroma pravopis novih komunikacijskih naprav (e-po­šta, SMS, blog …), naslovi bese­dil pa tu za razliko od prvenca niso več računalniški.

Če knjigo beremo kot zbirko kratkih zgodb, kot očitno želi avtor, kljub temu da je zanjo izbral naslov, ki zbirki skoraj vsiljuje enotno temo, ji je poleg banalnosti in postmodernega hedonizma ponekod pripisati tudi anekdotičnost, ki jo že nekaj časa omenjam v zvezi s sodobno kratko zgodbo. Gre preprosto za to, da marsikatera kratka zgod­ba deluje kot nekoliko razširjena anekdota oziroma šala z obve­znim končnim komičnim »punchlinom«, ki včasih skriva tudi prikrito moraliziranje. Kadar knjigo beremo kot celoto, kot ro­man, to toliko ne moti, saj gre v tem primeru resnično lahko za anekdote iz življenja pripove­dovalca, zraven tega pa enotni pripovedovalec poveča obču­tek bralca, da gre za govorjene pripovedi – iz nekaj namigov v posameznih zgodbah namreč lahko izluščimo, da avtor, ki ga pripovedovalec imenuje Rozi, sestavlja knjigo po njegovem pripovedovanju –, anekdota in šala pa sta v prvi vrsti seveda govorjena teksta.

Podroben, nerezerviran pri­kaz duševnosti nekega marginalca, avtoironija in humor so glavne odlike Tapkanja na mestu. Vse to je le še en dokaz neza­nesljivosti pripovedovalca, ki torej daje knjigi neko enotnost, obenem pa ji izredno viša vre­dnost. Uvodna zgodba, drek na kruhu, navidezno nostalgično zre v čase socializma, ko je bilo vsega manj, a je bilo vse boljše, v resnici pa bralca seveda za­vaja. Ali je pripovedovalcu res mogoče verjeti v njegovi ob­sodbi »dobe individualizma in korporativne korupcije, v kateri bogatijo najbolj sebični drekomešalci« (str. 7)? Ko pa se ven­dar stran za stranjo knjige sam neprestano razkriva kot tipični otrok te dobe: promiskuitetnež, popoln egoist in infantilnež, ki ga zanimajo le lastne potrebe, zadovoljevanje lastne spolne sle. Ko omalovažujoče komentira in kritično ocenjuje okolje okrog sebe, čas in prostor, v katerem živi, hkrati pa ne zna o sebi in iz sebe povedati ničesar, kar ni hvalisanje o lastnih posteljnih dogodivščinah. Vendar pa rav­no on, kot otrok te dobe, parado­ksalno tudi najbolj občuti njena bremena – hinavstvo družbe, ki potiska male kriminalce na rob, medtem ko se veliki gostijo pod žarometi, vsem na očem, obču­tek nesmisla, votlosti, ki jo čutijo generacije, ki so jih v klopeh še učili »bratstva in enotnosti«, po­tem pa so se »v kombinezonih znašli v hipermarketu« (str. 7) itd.

V tem je mogoče mimo pripo­vedovalca videti razloge, vzroke za t. i. postmoderni hedonizem, ki smo mu priča na straneh vmes, med začetkom in koncem, s čimer pa je le-ta do neke mere uspešno pervertirán oziroma reflektiran; ne more namreč biti naključje, da izrazita družbena kritika v knjigi stoji na tako po­mensko izpostavljenih mestih. Predzadnja zgodba, premalo metkov za preveč bedakov, je tako na­poved razrešitve tega konflikta, napoved, da bo pripovedovalec morda le odvrgel breme, poi­skal smisel na edini način, ki ga pozna, ki mu je ostal, z edinim odgovorom, ki ga družba še ra­zume, ki družbo še šokira – z nasiljem, z napovedjo strelske­ga obračuna. Ne da bi se z njim strinjali, a saj ni strahu, da bi to tudi uresničil, niti upanja, da bi poskusil kako drugače resnično rešiti konflikt – Duče je velik nakladač. Že trenutek zatem se, v zadnji zgodbi, iz ene povedi in z razkrivajočim naslovom današnji časi, vrne k rešitvi vseh nas nar­cisoidnih egoistov enaindvajse­tega stoletja, h konvencionalnemu, družbeno pričakovanemu od­govoru, ki konflikta ne bo rešil, ampak ga bo samo odložil – kar je počel celoten roman, pardon, celotno zbirko kratkih zgodb: »najboljše ti pride, če si ga zdrkaš pred ogledalom« (178). In se nadaljuje – tapkanje na mestu.

____________________________________________________________________________________

Mentor 5 (2011)Gregor Rozman: Tapkanje na mestu. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2011

Mentor, letnik 32, številka 5

 

Advertisements

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s