Christoph Ransmayr, sprehajalec po robovih (portret)

Christoph Ransmayr, sprehajalec po robovih

O Christophu Ransmayru, enem zanimivejših sodobnih avstrijskih oziroma kar srednjeevropskih pisateljev, niti v času sodobne informacijske histerije ni mogoče izbrskati prav veliko. Vzroka za to sta najmanj dva, najprej njegovo stalno potikanje zunaj lovk hobotniške civilizacije in njenega bleščečega napredka, drugič pa, kot pravi sam, ni ne »pridigar, ne govornik, pač pa samo pisatelj«. Rojen je 1954. v Welsu v Zgornji Avstriji, odraščal je v Roithamu, blizu idiličnega Gmundna ob Traunseeju, kjer je kot otrok z očetom pohajkoval po okoliških gorah – v maniri starejše literarne vede bi lahko dejali, da je to usodno zaznamovalo njegovo kasnejše literarno ustvarjanje. Filozofijo in etnologijo je študiral na Dunaju, med letoma 1978 in 1982 pa je bil urednik za kulturo pri Extrablattu in objavljal članke ter eseje v revijah GEO, TransAtlantik in Merian. Od leta 1982 je svobodni pisatelj. Po izdaji svojega prvega mednarodno uspešnega romana si je šel ogledat svet, potoval je po Irskem, Severni in Južni Ameriki ter skupaj z Reinholdom Messnerjem po Himalaji (Nepal, Tibet, južna Kitajska, Jemen in severna Indija). Z njegovimi besedami: »Najbrž ni boljše metode, da se človek distancira od lastnega moralnega, religioznega in estetskega vrednostnega sistema, kot da zapusti prostor, kjer imajo veljavo.« V sredini devetdesetih se je preselil v West Cork na obali Atlantskega oceana, kjer mu je prijatelj v najem ponudil hišo, pomembno vlogo pri tej odločitvi pa je igralo tudi dejstvo, da je Irska neke vrste davčna oaza za umetnike. Potem se je leta 2006 poročil in se vrnil na Dunaj.

Ransmayr, avtor številnih knjig, predvsem polliterarnih, potopisnih oziroma esejističnih proznih zapisov, uprizorjeni pa sta bili tudi obe njegovi drami, Die Unsichtbare (Nevidni) in Odysseus, Verbrecher (Odisej, zločinec), je do danes objavil ”samo” štiri romane, ki pa so prevedeni v čez trideset jezikov, tri imamo od letos tudi v slovenskem prevodu, zanje pa je, kot se za uspešnega pisatelja spodobi, prejel številne nagrade, med najpomembnejšimi sta gotovo nagrada Franza Kafke in nagrada Aristeion. Osrednje zanimanje njegove literature je človek na robu, tako geografskem, civilizacijskem, časovnem kot fizičnem in psihološkem ter njegovo razmerje do narave, njegove romane, predvsem drugega, pa po pripovednih postopkih oziroma idejno-estetski usmeritvi kritiki navadno primerjajo z latinsko-ameriško prozo magičnega realizma ali pa jih postavljajo ob bok drugim evropskim in svetovnim postmodernističnim delom.

Njegov romaneskni prvenec Die Schrecken des Eises und der Finsternis (1984), ki bo v prevodu Tine Štrancar kot Grozote teme in ledu izšel te dni pri Študentski založbi, je v prvi vrsti pripoved o Weyprecht-Payerjevi ekspediciji (1872–1874), ki je uspela zabosti avstro-ogrsko zastavo v dotlej neznano zemljo v bližini severnega pola. Pol fikcijska pol s pomočjo biografskih člankov, dnevnikov, fotografij in risb izpričana resnična zgodba odprave se prepleta z zgodbo Josefa Mazzinija, ki se dobrih sto let kasneje poda po sledeh odprave in izgine v polarni noči. Poleg omenjenega so v pripoved vpleteni še esejistični odlomki o drugih odpravah na sever, turistične informacije, razpredelnice itd., vse skupaj pa ima za posledico tisti značilni postmodernistični učinek prepletanja in vzajemnega prevpraševanja različnih ravni resničnosti. Vendar naj to ne zavede, saj je v ospredju prej kot ne predvsem prikaz človeka, ki bi ga lahko opredelili kot antihumanističnega – prikaz propada vsakršne iluzije o človeku kot gospodarju narave in o svetu, krojenem po meri človeka. Številni dnevniški zapisi članov odprave bralca prevzamejo predvsem z nenavadno človeško hladnostjo in realizmom v razmerju do lastne usode, skozi katera pa toliko subtilneje vejeta hlad in neizprosnost narave na robu sveta tam zgoraj: »31. oktober, četrtek: lepo vreme. Led okoli ladje precej miren. Za gospoda nadporočnika naredil nov par škornjev iz filca. 30. oktobra sem zadnjič videl sonce in 31. oktobra sem videl zadnjega galeba. Harpunar ga je ustrelil.« (str. 85). Roman odlikujejo lirski opisi pokrajin, ki se upirajo človeškemu posedovanju, celo sploh človeškemu doživljanju, saj lahko zbujajo zgolj ekstremni čustvi; nemo občudovanje in mutasto grozo. Nesmiselnost njihove žrtve pa to nenavadno zbirko avanturistov, častihlepnežev, pohlepnežev in znanstvenikov paradoksalno dela toliko bolj človeško, še posebno, ko se vrnejo v ”civilizirano Evropo”, ki jo kmalu zagrne tema, še bolj nepredirna od polarne noči. Za slovenske bralce bosta obenem nedvomno zanimivi tudi omembi barona Žige von Herbersteina, ki je s svojimi Moskovskimi zapiski pomembno vplival na iskanje poti na severovzhod, in Bleda kot kraja smrti enega od protagonistov.

Štiri leta po prvencu je Ransmayr izdal mednarodno in tudi kritiško uspešnico Die letzte Welt (Poslednji svet, v prevodu Štefana Vevarja pri založbi Mladinska knjiga, 1990), ki je za nazaj zbudila zanimanje tudi za njegov prvi roman – in seveda vse nadaljnje. Ransmayr sam priznava, da ga njegova popularnost čudi, saj meni, da njegova proza gotovo ni lahko čtivo in zahteva veliko potrpljenja. Drugi roman pomeni okrepitev postmodernističnih postopkov, razmerje med različnimi resničnostmi postane izključno medtekstualno razmerje. Pripoved podobno kot v prvencu sledi glavnemu protagonistu, tokrat je to Rimljan Kota, ki se ob novici o njegovi smrti odpravi po sledi izgnancu Publiju Ovidu Nasu na obale Črnega morja, se pravi na konec civiliziranega sveta. Vendar pa roman ni zgodovinski, avtor ne le da se na zgodovinsko resničnost prav malo ozira, ampak z vnosom anahronij (rimski imperij pozna avtobusni promet, kino, ostrostrelce itd.) povzroči, da se antika stopi z dvajsetim stoletjem, roman pa pridobi elemente antiutopičnega romana. V Romuniji so v času Ceauşescujevega režima knjigo (pravilno) brali kot kritiko totalitarnega sistema in odlomka Poslednjega sveta niso želeli vključiti v neko antologijo. Posebno liričnost temu romanu pa daje preplet zgodovine z mitološkimi zgodbami Metamorfoz; Kota, ki ga za pesnikom žene častihlepje, saj bi rad v Rim prinesel Ovidovo ključno delo, ki ga je ta pred izgonom zažgal, ter se tako priljubil bodisi opoziciji bodisi cesarju, na robu divjine ugotovi, da dela ni v knjižni obliki, ampak da se je utelesilo, preobrazilo v resničnost, mit o vesoljnem potopu in nastanku človeštva pa postane napoved konca oziroma končne preobrazbe človeštva.

Ransmayrova zadnja dva romana sta v nasprotju s sodobno hiperprodukcijo izšla s precejšnjim razmikom. Tretji je, kot že omenjeno, moral počakati na to, da so Ransmayrja nehale srbeti pete in da so ga znova zasrbele dlani. Morbus Kitahara je tako izšel šele leta 1995. Tudi tokrat imamo opravka z deloma zgodovinskim, deloma antiutopičnim romanom, ki se ukvarja z alternativno zgodovino. Druge svetovne vojne na Zahodu je konec, zavezniške sile pa po nekakšni ekstremni različici zgodovinskega Morgenthauovega načrta deželo Moor (Močvirje), v kateri je prepoznati Nemčijo in Avstrijo, vrnejo v predindustrijsko dobo in ji ne pustijo pozabiti njene krivde. Da je za Ransmayra pisanje proze zares »proces, ki se premika v mikroskopskih korakih«, je dokazal znova s svojim zaenkrat zadnjim romanom, na katerega je bilo treba čakati celih enajst let. Der fliegende Berg, 2006 (Leteča gora, v prevodu Štefana Vevarja pri založbi Litera, 2010), je tematska vrnitev k prvencu, le da tokrat deželo tam zgoraj predstavlja gorovje Himalaje, napetost med Weyprechtom in Payerjem, med častihlepnežem in znanstvenikom, pa se ponovi in intenzivira v odnosu med dvema bratoma, Liamom, ki skuša v osvojitvi legendarne gore Phur-Ri najti smisel svojega praznega, osamljenega življenja, in Padom, ki smisel najde takorekoč spotoma v ljubezni do nomadke. Postmodernističnih lastnosti je manj, kar pač glede na trende v svetovni literaturi ni presenetljivo, zato pa znova prevladujeta za Ransmayra značilni poetičnost (roman je sicer tudi pisan v nalomljenih vrsticah, ki spominjajo na verzno oblikovanost, vendar je skladnja nezmotljivo prozna) in mitskost, ki zraven žanrskih elementov pustolovskega oziroma v zadnjem primeru alpinističnega romana najbrž sestavljata tisto posebno mešanico razlogov za Ransmayrovo priljubljenost pri bralcih.

Glede na to, da je od izdaje Leteče gore zdaj vendarle že šest let, je primerno, da zaključimo z njegovimi besedami, ki se morda kmalu izkažejo za preroške: »Zmeraj pišem nov roman. Ampak to je potovanje v neznano deželo.«

___________________________________________________________________________________

Slikovno gradivo: