Ilha Formosa (potopis iz Tajpeja)

Ilha Formosa ali Življenje in nenavadne prigode Aljoše Harlamova iz Ptuja v Sloveniji, ki je živel tri tedne in nekaj dni, nikakor ne sam in na vse prej kot neobljudenem otoku ob obali Kitajske in v zahodnem Pacifiku; kamor ga je varno odložilo letalo družbe China Airways, kot tudi vse ostale potnike. S poročilom o tem, kako ga je potem zapustil z isto letalsko družbo.

Petek, 24. junij 2011

Glede na to, da sem iz Ljubljane odhajal malo po uri strahov, ko je bilo mesto povsem mrtvo, in da sem na letalu s knjigo visel po pariških salonih na začetku dvajsetega stoletja, je bil moj prvi stik s Tajpejem res popolna alienacija. Še dodatno, ker se v nasprotju z ustaljeno prakso na Tajvan nisem imel časa pripraviti in je bilo moje znanje o njem le površno, prividno; nekaj malega tega, kar mi je povedala M., sem si seveda zapomnil. Že odkar sem videl Tsai Mingliangov Bu San (Zbogom, Dragon Inn), sem malikoval njihovo kinematografijo, drugače pa sem bil nebogljen kot brodolomec, ki se je prebudil na neznani obali. Potem sem zagledal M.-ine oči, ki so visele na ograji izhoda iz kontrolne cone, in je postala moj Petek.

Pustil sem se prijeti za roko in popeljati do avtobusa. Prvi vtisi mesta nalomljeni preko magnetnega polja M.-inega pogleda. Apokalipsa na tajvanskih cestah poteka skoraj v tišini, malo je trobljenja, kljub ustavljanju in obračanju, kjer se komu zdi in brez opozorila, in mrgolenju rojev skuterjev med ogro­mnimi in neverjetno čistimi avtomobili. Kolosalni mostovi in viadukti kot betonski leni brontozavri. Na obeh straneh pločevinaste hiše, kakor da bi bile samo sestavljene, stene samo položene skupaj, okna brez zaves ali žaluzij, v pročelja zataknjene besede v barvah, stripovski oblački, ki odkrivajo misli ljudi, premikajočih se pod njimi. Terasasti gozdovi v ozadju kot kulise, opazovalec v senci. Tista vročina, pred katero me je svarila M.-ina sošolka, me ni bistveno impresionirala. Že tako nisem človek, ki bi mu postalo hitro vroče, zaradi subtropske vlage pa se mi je pravzaprav zdela veliko bolj znosna, kot bi mi bila pri isti temperaturi doma. Le čim prej sem si želel smukniti v kaj bolj udobnega, ker sem bil za na letalo oblečen bolj toplo.

Kao gužva na podzemniM.-ine roke sem se oklenil še nekoliko močneje, ko sva prispela na glavno postajo tajpejskega metroja. Bilo je zgodaj zjutraj, čas odhoda na delo. Zdaj sem prvič doživel velemesto tudi kot mesto ljudi. Ljudi zunaj pločevine, ljudi med ljudmi. Ko hodiva skoznje, je to drugačen promet, a isti preplet reda in po­ljubnosti. Biti eden v množici, del tega roja, z isto energijo. Srečno anonimen, vedno zaposlen. Četudi zlitje, ali kako bi temu rekli, ni moglo potekati brez razpok, z M.-o so nama recimo kot belcema na podzemnem vlaku tudi v največji gneči dajali več prostora, kot so si ga puščali med sabo. Najbrž ne toliko zaradi lastnega kot iz empatije do najinega evropskega nelagodja.

Zato pa je v stanovanju pod streho vročina skoraj neznosna. Postavim nahrbtnik v M.-ino sobico, si v kopalnici umijem roke in stopim v dnevno sobo s premočeno majico. »Sleci se,« reče zmeraj praktična M.

***

Sobota, 25. junij-četrtek, 30. junij 2011

Maske nosijo bolniDnevi spoznavanja narave in družbe. Družba. Kako začutiti utrip mesta, če ta ne pozna koncepta bulvarja in kavarn z letnimi vrtovi? Ljudi sem imel priložnost opazovati predvsem na metroju. Najbolj pogost prizor zjutraj so ženske, ki se ličijo, namesto zrcala pa jim služi tudi okno vlaka ali včasih bleščeča površina raznih elektronskih škatel. Na Tajvanu ima sedež kar nekaj vodilnih izdelovalcev komunikacijske in zabavne elektronike, zato Tajvanci nimajo nikoli praznih rok. Z M. se pogovarjava o stereotipih: »Ne vem, s čim so Azijci obsedeni bolj, s fejsbukom ali kar samim fotografiranjem. Ne­koč sem bila na kosilu z nekaj Japonkami in še isto noč je skoraj vsaka o tem objavila kakih štirideset fotografij. O navadnem kosilu!« M.-o razburjajo tudi zahodni mediji s svojim poročanjem o raznih azijskih vrstah gripe: »Zmeraj sem mislila, da nosijo Azijci maske na obrazu zaradi panike pred okuž­bo – tako je bilo to v medijih tudi vedno predstavljeno. V resnici pa maske nosijo tisti, ki so že bolni. Iz uvidevnosti, ker nočejo okužiti zdravih.«

V knjigarni se bereČe Tajvanci ne brskajo po spletu ali se obešajo na fejsbuk, če se ne fotografirajo s prijatelji ali igrajo videoiger na pametnih telefonih (ponavadi imajo vsi kar dva), tabličnih računalnikih ali prenosnih konzolah, berejo elektronske knjige. Vendar berejo tudi še klasične. Na podzemni, v knjigarnah, v restavracijah. Nihče jih od nikoder ne preganja, povsod lahko sediš, kakor dolgo ti paše. »Težko je na Tajvanu založbam,« nama na kosilu kasneje pripoveduje M.-ina simpatična kolegica Freda. »Ljudje knjig skorajda ne kupujejo. Ko imajo čas, grejo pač v knjigarno, sedejo na tla in berejo. Hodijo tja kak teden ali dva, pa preberejo ves roman.« To je gotovo res in velik minus za založnike, vendar je bil občutek, ko sem se v največji knjigami v mestu, Eslite, spotikal ob noge bralcev, nekaj posebnega. Prvič sem bil v deželi, katere jezik mi je popolna neznanka. Strmel sem v njihove knjige kot babilonski zidar po prekinjenem delu. Kar pa spet ni preprečilo, da ne bi ostajal po cele ure med policami. Sem pač iskal prevodno literaturo, ki sem jo poznal – originalne naslove imajo namreč priročno zmeraj že na naslovnicah – in sodil knjige po platnicah. Pogled na lestvice najbolj branih oziroma prodajanih knjig govori o globalizaciji – skandinavski trilerji so trenutno vroče žemljice tudi v Aziji. Svet je tu, po drugi strani pa tega tu ni v svetu. V Page One, knjigarni, ki ima najboljši izbor literature v angleščini, niso imeli prevedenega skoraj nič tajvanskega. Malo bolje je bilo s kitajsko literaturo. Nazadnje sem se pač moral zadovoljiti s tisočstranskim špehom The Columbia History of Chinese Literature, a še tega so večinoma spisali zahodnjaki. Vsaj po imenih sodeč, kar pa zna biti včasih svojevrstna težava.

Daleč najbolj zanimivo vprašanje, ki so mi ga na Tajvanu večkrat postavili, po tem, ko sem se jim predstavil oziroma bolj ali manj samo povedal svoje ime, je bilo namreč: »Kakšno pa je tvoje angleško ime?« V nasprotju z Japonci Tajvanci sicer niso videti tako zelo obsedeni z vsem zahodnim oziroma ameriškim, kljub temu da se imajo za svoj ekonomski razcvet zahvaliti tudi ZDA. So pa jenkiji med mladimi tajvanskimi dekleti najbolj zaželen ulov. Srečal sem ogromno Tajvancev, ki so študirali v ZDA ali državo vsaj obiskali, veliko vlagajo v učenje jezika in ga tudi dobro plačajo, skoraj vsi nosijo majice, potiskane s stavki v pogosto komično polomljeni angleščini, in imajo svoje Starbuckse, McDonaldse, KFC-je … in svoja angleška, zahodna druga imena. Vsi so se mi predstavljali izključno z njimi: Freda, Chelsea, Nadia, Jason, Shaun (= beri: Sean) ipd. Vendar pa pri tem nikakor ne gre za to, da bi na ta način tujcem olajševali komuniciranje, še posebno, ker njihova prava, kitajska imena sploh niso tako zelo ne­izgovorljiva. Po teh aliasih pa se kličejo med sabo celo prijatelji ali partnerji. »Poznam punco, ki menja ime vsakič, ko menja fanta,« pravi M. Kar se mi niti ni zdela tako zelo slaba ideja. Zelo proustovsko.

Čang Kajšek Memorial HallTajpej je relativno mlado mesto, pravzaprav je videti, kot da bi nastal v dvajsetem stoletju iz nič. Že v prvih nekaj dneh sva obiskala bolj ali manj vse največje turistične znamenitosti. Hrama, posvečena največji tajvanski politični osebnosti Čang Kajšku, ki je po porazu v kitajski državljanski vojni s poša­stjo komunizma leta 1947 z okoli dva milijona (!) pripadnikov stranke Kuomintang (Ljudske narodne stranke), vojske in policije pobegnil na Tajvan, katerega predsednik je postal in ga vodil z vojaško diktaturo, in njegovemu predhodniku na čelu Kuomintanga, Sun Jatsenu, ki je vodil demokratično re­volucijo na Kitajskem in odpravil cesarstvo. Pred prvim je kolosalna ploščad, okrog drugega vrt, tudi oba kipa sta kolosalna, v pozi, ki jo zavzema spomenik Abrahamu Lincolnu v Washingtonu – sede na (pre)stolu. Pri čemer se Čang Kajšek dobrodušno smehlja, kot še vsak diktator v človeški zgodovini, Sun Jatsen pa je resen in pred njim je celo ploščica z napisom: »Prosimo, salutirajte!« Nikogar nisem videl, ki bi salutiral, zato pa se tam povsod okoli zbira staro, ki neguje svoj chi, vadi kako borilno veščino ali pa samo telovadi, med vsem tem včasih ni mogoče ločiti, in mlado, ki oblikuje svoje ko­reografije za bližajoče se resničnostno plesno tekmovanje, čeprav M. pravi, da so plesali tudi že prej.

Vrhunec prvega tedna je pohod na 509-metrski Tajpej 101, med leti 2004 in 2010 najvišjo stavbo na svetu, zdaj je menda le še tretja. Človek bi se počutil kot alpinist, če bi se nanj vzpel peš, tako pa sva bila na prvi razgledni ploščadi (v 89. nadstropju) s hitrim dvigalom v slabe pol minute. Strašna moč človeškega inženirskega znanja. Gledala sva, kako se dela mrak med strehami nebotičnikov, ki bi jih lahko nosila v predpasniku. Medtem ko narava ugaša, se mesto prižiga z lavo na ulicah.

V bližini stojita tudi stavbi nacionalnega gledališča in opere, ob slednji je manjši park, skorajda vrt, ki bi ob mojem daljšem bivanju v mestu najbrž postal moj »the kotiček«. Z M.-o leživa na lesenih pode­stih s klopcami in poslušava klasično glasbo iz zvočnikov na odrih, postavljenih v krošnje dreves. To je tisto, kar mesto resnično dela mesto. »Ti je všeč?« me vpraša M. »Glej, drevesna debla so videti kot prsti brez dlani, kot lovke orjaških lignjev, ki so zgrabile ladjo in jo kot igračo dvignile v zrak, na ladji pa grejo v smrt z glasbo. S čudovito glasbo,« dirigiram zraven. »Všeč ti je,« pravi zmeraj praktična M.

***

Petek, 1. julij-ponedeljek, 4. julij

Zapeljiva prepovedSpoznavanje M. Med nama je za deset mesecev peska, ki ga je nasul čas iz svoje klepsidre. Delava pe­ščene gradove. Opazujem jo, kako se samozavestno pogovarja s sošolci in Tajpejčani v kitajščini, kako je oblečena, kako živi kot Tajvanka, prevaja meni, da bi vedel, kaj naročiti, in me še kar vodi za roko po mestu. »Na Tajvanu velja izkazovanje naklonjenosti v javnosti za nekoliko nespodobno,« mi pravi na podzemni, ko jo vprašam, ali sta dekle in fant preko naju par. »Pare prepoznaš navadno tako, da moški nosi ženski njeno torbico.« Vendar potem ni pustila, da bi jaz nosil njeno, pa tudi ponudil sem se bolj iz vljudnosti. »Čeprav te to ne sme zavesti, včasih je tisto, kar je tebi mogoče videti kot ženska torbica, v bistvu njegova torbica.« Gre za več kot samo za metroseksualnost. Pri Tajvancih in nasploh pri Azijcih kot zahodnjak včasih težko razpoznaš, za kateri spol gre; že po obraznih potezah si znajo biti moški in ženske zelo podobni, potem pa tudi po glasu in modi, ljubezni do barv in pozlate, do urejenosti, v afektiranem izražanju čustev, kadar jih že izražajo. Po drugi strani so ženske marsikdaj neverjetno blizu stereotipnim predstavam o Azijkah, ki jih pobiramo predvsem iz japonskih stripov in filmov ter druge popkulture. Kratka krilca in dokolenke, tudi ko niso v šolskih uniformah, lepe dolge noge in otroška sramežljivost – kakor da so stopile naravnost iz moških spolnih fantazij.

Svojim sošolcem je M. obljubila domače slovensko žganje, zato sem iz Slovenije pritragal borovničke. Zmenjeni smo v parku, vendar sva kot gostitelja nekoliko zgodnja. Kak dan prej sva se še prepirala, ali je zvok biološkega ali mehanskega izvora, zdaj pa sem moral priznati, da zujanje, ki sva ga tu v par­ku razločno slišala nad glavama, v resnici ni elektrika ali kaj podobnega, temveč neki žužki. Kasneje nama nihče ni znal natančno razložiti, za katero vrsto gre, ampak menda za mega škržate. »Ne vem, kaj mi hočeš pokazati.« Patrick iz Michigana zmajuje z glavo. »Kamera preveč šumi.« Razložim mu, da to ni posledica slabega mikrofona, ampak je to to, kar mu hočem pokazati; slišati je kot izredno gla­sno brnenje električne napetosti, dviga in spušča se v valovih. Ko se je dokončno zmračilo, je utihnilo. Nekaj dnevnega torej, mi pa smo bili to noč nočni ptiči.

Pivo v 7 ElevenSošolcem so bile borovničke všeč, zapadli so njihovi varljivi sladkosti in dobili v glavo, sam pa sem ostal pri pivu. Raje kot tajvansko pivo z zares zelo originalnim imenom, namreč »Tajvansko pivo«, sem pil Yebisu, tokijski lager, ki me je po otipljivem okusu spominjalo na britanska piva. Zraven smo grizljali posušeno morsko travo ali alge ali kaj že. Tako je to včasih s prevodi. Mojo najljubšo hrano tam bi recimo prevedli kot »sladko, nepekoče«, kaj pa je to dejansko bilo, pa vrag vedi. Kakor koli, tisto noč sem poštempljal svoj slovenski potni list in ostal daleč najbolj trezen, čeprav sem bil od vseh potem dejansko najbolj prestrašen – nenazadnje sem bil v gruči tudi edini, ki ni vedel niti tega, kje živi, kaj šele, kje živi kdo drug, pa četudi bi kar koli od tega vedel, ne bi znal tega povedati taksistu tako, da bi me razumel. Na srečo je M. ostala polno funkcionalna, le taksistu sva zamižala na eno oko, ko si je takole na svoje oko vzel še nekaj tringelta.

Nočna tržnicaM. zmerom povsod navdušuje s svojim znanjem kitajščine. Ko kupujeva srajco zame, se prodajalec bolj ukvarja z njo kot s svojo dejansko stranko, torej mano, bolj kot to, katero številko potrebujem in kateri modeli me zanimajo, ga zanima, kako in zakaj in kaj z M.-ino kitajščino. Ne vem, kaj sta se po­govarjala, vem samo, kako je bilo videti: vreščanje, hihitanje in skakanje po štacuni, da je bilo veselje. In še več veselja, ko je ugotovil, da ne le, da lahko kitajsko govori, ampak tudi bere. Takoj smo se mora­li fotografirati za fejsbuk stran trgovine. Moj »hvala« oziroma xie xie [šješje], edino, kar znam povedati kolikor toliko razumljivo, ker gre za tu najbolj pogosto rabljeno besedo, ni več impresioniral nikogar. Tajpej je drugače mesto štacun. Pločniki so njihov najbolj živi del. Ker je večina pločnikov pod nadstre­škom oziroma se zajedajo v stavbe kot nekakšni podhodi, segajo trgovine s svojim blagom ven na uli­co oziroma so zgolj tam kot mobilne štacune, včasih pač naravnost iz kovčka. Marsikdo mi je povedal, da je Tajvan država, ki ima zelo malo brezposelnosti, kar pa v bistvu ni težko verjeti. Ne le da v vseh treh tednih nisem srečal nikogar, ki bi prosjačil, tu vsak nekaj prodaja. Če ne hrane, cunje. Meščani si kupijo ledeni čaj ali prigrizek in nakupujejo med sprehodom skozi mesto ali pač zgolj med vračanjem iz službe oziroma na poti tja. Toda trgovinska in prehrambena dejavnost zaživita šele zvečer na noč­nih tržnicah, ko cesto zabarikadirajo z vozički in premičnimi štanti, trgovci iz štacun pa vabijo stranke v svoje brloge preko mikrofonov oziroma zvočnikov. Po ulicah nočnega marketa se razlije reka ljudi; kjer se tok nabere v jezera, tam strežejo nekaj dobrega.

Kljub temu da sem poskusil kuhinje skoraj z vseh koncev Azije, nudle in riž vseh vrst in na vse možne načine, vroči lonec (»hot pot«), za katerega je M. osebno najbolj navijala, bolj zaradi postopka priprave kot česar koli drugega, se mi zdi (naročiš z menija ali pa sam izbereš sestavine, potem vse pripravijo in zmečejo v en lonček, ki ti ga prinesejo na mizo in vklopijo gorilnik, da se kuha pred tabo); no kljub temu sem imel sam najraje prigrizke z ulice. Kar koli, kar je bilo nataknjeno na paličico ali preprosto zavito v prozorno vrečko ali v škrniclju oziroma kartonski posodi. Je pa res, da med večino restavracij in štanti ni bistvene razlike, mogoče zgolj v mobilnosti; razen malo bolj nobel restavracij, so le-te majh­ne, zgolj z dvema ali s tremi mizami, kuhajo in pečejo navadno kar pri vhodu, napol na ulici.

No, in zdaj oda tajvanski/azijski hrani. Polnjene riževe kroglice, džao-ziji – pri nas jih pogosto pri­merjajo z žlikrofi, kar se mi zdi ob vsem spoštovanju do slovenske tradicionalne jedače vseeno precej mimo –, bao-ziji (nekakšen polnjeni sladki kruh), ocvrt sladki krompirček, tofu, rezanci in riž z mor­skimi sadeži, kimči, razne vrste ražnjičem podobnih mesnih prigrizkov itd. Ali sladice: »led«, kot se je reklo krožniku, na katerega so ti najprej nasuli manjši hribček zdrobljenega ledu, potem pa nanj še sestavine po želji, navadno razne vrste sladkih stročnic, »juhice« iz sladkega fižola … Pa napitki: ledeni čaji iz pravega čaja, včasih s kroglicami želeja na dnu, ki mi je na koncu vedno ostal in sem se potem znal še celo uro zabavati s tem, da sem ga ves zariplo rdeč skušal potegniti od tam vase, sadni in zelenjavni sokovi – delajo jih iz vsega, kar se da zmiksati, in temu dodajo le malo vode in sladkorja, včasih pa še tega ne … Tu sem se, priznam, najbolj vživel v tajvansko kulturo bivanja in jedel ali pil neprestano in povsod. In to odlično jedel in pil.

V templjuTajpeja sta dva, eden na površini, drugi pod zemljo – med nekaterimi postajami metroja so dolgi hodniki s trgovinami, restavracijami, knjigarnami itd., tudi vsaka stolpnica in trgovski center ima še kletne etaže – celo mesto pod mestom in nov, podzemeljski tok ljudi. To pa ni njihov edini stik s pod­zemljem, v življenju Tajvancev še vedno delujejo tudi nebesne in podzemeljske sile. Vsi templji, ki sva jih z M.-o obiskala, so polni prosilcev za srečno prihodnost. Po darovih sodeč, se bogovi predvsem radi sladkajo s sadjem in sladkarijami, očitno pa jim je všeč tudi, če lepo dišijo – v posebnih stojalih jim Tajvanci prižigajo dišeče paličice. Arhitekturno so videti kot stavbe, zgrajene iz lego kock, bleščeče in načičkane kot sračje gnezdo, bogato so ornamentirani z zgodbami v slikah in okrašeni vse tja gor do streh, kjer navadno letajo zmaji. Kar se tiče same religije, gre za nekakšno mešanico starega kitajskega politeizma in vseh drugih azijskih religij, kot sem nekje prebral. »Danes delam do šestih, potem grem pa vsaj za dve uri v tempelj,« je takrat rekla prikupna Freda.

***

Torek, 5. julij

All work and no play makes Jack a dull boy. Na podzemni gledam Tajvance, ki vsako minuto mirovanja izkoristijo za dremež. Spijo magari tudi stoje, visijo na držalih kot narobe (se pravi, prav) obrnjeni neto­pirji, kadar trgovci nimajo strank, dremajo kar na pultu. Bolj kot simpatijo to zbuja strahospoštovanje. V Tajpeju se dela od jutra do večera, neredko tudi ob vikendih. Za sprostitev ni veliko časa. Daleč najbolj popularna zabava je petje v KTV-jih (kratica za »karaoke televizija«). Kako popularna? Z M.-ino kole­gico Veo iščemo prosto sobo v torek ob enih popoldne. Pa je v najbolj priljubljenem KTV-ju več ni. Tako popularna. Telefonirajo, da vidijo, kako je stanje v njihovi podružnici nekaj postaj stran. Tam je zaenkrat še prostor. Celotna stvar je potem videti nekako takole: gre za stavbo, v kateri je poljubno število sob – kjer smo bili mi, jih je bilo vsaj nekaj čez petdeset – in navadno si družba kakih desetih Tajvancev zvečer najame eno za štiri ure (kar je najmanj, za kolikor si jo sploh lahko najameš), v sobi je ogromen televizor in dva mikrofona ter zaslon na dotik, stavba pa vedno premore še restavracijo, tako da lahko, kadar nisi na vrsti, tudi prigrizneš. Le da se za razliko od naše družbice Tajvanci navadno stepejo za mikrofone.

Potem, ko se vrneva z zvrhanima krožnikoma, nama Vea zapoje nekaj tajvanskih uspešnic, tudi zato, ker želi M. slišati tajvanščino, čeprav so pesmi večinoma – tako kot tudi Tajvanci večinoma govorijo – v kitajščini. Tu in tam zdaj tudi jaz ujamem kako vrstico, ne zato, ker bi se tako hitro učil in ne le zaradi povednih videospotov, ampak ker azijski pop zvezdniki v svoja besedila neredko vključujejo cele stavke v angleščini in to ne nujno v refrenih ali na kakem posebej izpostavljenem mestu, pač pa recimo tudi čisto na koncu pesmi, nenadoma, kot da gre za povzetek za nas, ki nismo do tedaj ničesar razumeli. Potem gre napolnit krožnik ona in nama, ko se vrne, ponuja mikrofon. M. se brani, sam pa se, ko M. končno najde nekaj ameriških rock komadov, opogumim. Kar se tiče izgovorjave, mi gre bo­lje od posnetega glasu, kar se tiče posluha, sva nekje na istem. Ko M. vidi, da sama večje groze najbrž vseeno ne more povzročiti, se vda. Potem z M. zapojeva še eno v duetu.

 ***

Četrtek, 7. julij-torek, 12. julij

Z gondolo na MaokongDnevi spoznavanja narave in družbe. Narava. Z gondolo se peljeva na Maokong, gozdnat hribček na robu mesta. Vožnja traja skoraj tričetrt ure, spodaj je gosta džungla, iz krošenj se oglašajo drevesne žabe ali kaj, zadaj imava razgled na mesto, iz katerega se vzpenjava, iz mestnega pekla v raj narave. Žičnica ima tri postaje, vmesni vodita na sredo živalskega vrta in do templja, vendar nimava časa, da bi se ustavljala, namenjena sva na vrh na čaj. »Čajni obred,« me popravi M. Prav, čajni obred. Priznam, da me ta ne impresionira tako kot razgled na Tajpej ponoči s terase čajnice, tako kot svetnike najbrž bolj kot sama nebesa zabava pogled na grešnike v mukah. Okoli naju gmote žive teme, tam v daljavi izgorevanje mesta, kot otok v otoku in Tajpej 101 kot svetilnik. Skratka, čajni obred. Vliješ vročo vodo preko čajnih listov, počakaš minutko, natočiš iz te v drugo posodico in imaš toliko čaja, da dvakrat naliješ v majcene čajne skodelice. Kot od Barbike. Potem postopek ponavljaš, le da je čas namakanja čajnih listov vsakič za odtenek daljši. Zraven grizljava fižol, oreščke, domač tofu in posušen mango. »Se dolgočasiš?« »Ne, samo ne razumem, zakaj morajo biti te skodelice tako majhne. Če bi bile večje, ne bi rabila tolikokrat prelivati in natakati in …« V M.-o se je v teh desetih mesecih tukaj vendarle že uspela naseliti tudi tista vzhodnjaška mirnost, brez besed se presedeva, da za obred nadalje skrbi ona. Ponoči se spustiva nazaj, zdaj je narava tista, ki je videti grozljivejša, polna neznanih zvokov in šumenja in prežeče teme, mesto pa kot mesto, brez noči in z novim vrvežem lačnih in žejnih in željnih zabave. Tako je to z rajem in peklom.

JioufenV vasici Jioufen blizu tajvanske vzhodne obale jeva polže. Tokrat ni impresioniran nobeden od naju. Razgled na obalo in pristanišče spodaj je spet izjemen. In kot povsod, tako okrog turističnih znameni­tosti kot v muzejih in galerijah, je tudi tu največ Tajvancev, ki se v svoji državi in celo v svojem mestu znajo obnašati kot popotniki. Prvič vidim v živo tudi tajvansko pokopališče, na gričih za mestom. Namesto nagrobnikov majhne hišice, malo večje pasje utice.

V Tamsuiju, pri izlivu istoimenske reke v morje, gledava množico parov, ki se fotografirajo za poročni album. Ni mi povsem jasno, kak smisel imajo te pasje procesije. M. skomigne z rameni, ker to niti njej ni povsem jasno: »Tajvanski par ima pred poroko fotosešn na kakem slikovitem, romantičnem kraju. Ženska mora nositi na fotografijah vsaj tri različne obleke. Za to zapravijo celo premoženje.« Fotograf, frizer in masker so drug drugemu v napoto, ko skušajo opraviti vsak svoje delo okoli mladih dveh, vendar je res nekako videti, kakor da se vse to vrti le zaradi ženske polovice – moški so bili večinoma sicer res vsaj v srajci in suknjiču, toda spodaj so imeli pogosto oblečene kavbojke in copate, medtem ko ženska blesti že kakor v poročni obleki. Sprehajava se ob sladko-slani vodi. Ker sem bil nepazljiv in nisem prinesel s sabo rezervnih baterij, je najin fotoaparat neuporaben. M. vseeno blesti.

 ***

Četrtek, 14. julij-petek, 15. julij

Zadnja dva dneva sva z M. pomagala tajvanskim oblastem oziroma oblastem okraja Shinju z oce­njevanjem, koliko so tamkajšnji lokali prijazni tujim, se pravi angleško govorečim turistom. Zakaj ravno tam, mi ni bilo jasno, saj bi težko trdil, da gre za posebno turistično območje ali za območje, ki bi turistom lahko nudilo kaj več kot drugi predeli Tajvana, posebno pa Tajpej. Marsikdo, ki sem ga »preizkušal« v angleščini, je takrat v svojem lokalu prvič videl tujega gosta, marsikdo ga najbrž nikoli več ne bo. Angleško so govorili predvsem mladi, nekateri tudi zelo dobro, drugi toliko, da smo se sporazumeli o tem, kaj ponujajo, kar pa je itak najvažneje, starejši govorijo nekaj ali niti besedice. S slednjimi smo se bedasto gledali ali pa režali, nekateri so bili prav simpatični, kot dedek, ki mi je kazal meso, ki ga je njegova restavracija ponujala, in mi ob vsakem s pantomimo pokazal, katere vrste je. Bil je celo zelo dober, vse živali sem takoj prepoznal.

Aljoša & M. v tajvanskem lokalnem časopisuNa ta način sva spoznavala delovne navade Tajvancev. Čudno kombinacijo obsedenosti z nadzorom, ko je treba vsako najmanjšo stvar povedati petkrat, obenem pa se pričakuje, da bo tudi drugi potem navodila vsaj še trikrat ponovil, in vsako potezo najprej presestankovati, od skrajnega deloholizma, ko je delo vedno na prvem mestu in je sestanek pač lahko tudi v nedeljo ob devetih zvečer, če je treba, do pišmeuharstva in ležernosti, ker kljub temu da je bil isti sestanek napovedan že teden dni prej, zanj ob začetku ni pripravljeno še nič in je treba čakati, čakati, čakati. Operiral sem v treh načinih: dolgčas, čudenje in muzanje. Kaj pa hoče človek drugega, ko so naši spremljevalci zagnali celo paniko, ker sem se z besedo »crime«, ki jo je bilo mogoče – komaj, zaradi težko berljivega fonta – prebrati na srajci (oblečeni smo morali biti kar se da formalno, v dolgih hlačah in zaprtih copatih pri 35 stopinjah, kljub temu da smo zgolj izvajali anketo, pri kateri bi morali biti za povrh še nevpadljivi), rokoval z županom okraja, »kar bi lahko kdo vzel, kakor da župan podpira kriminal«. Če je na Tajvanu vse tako transparentno, blagor policiji.

Pa niti ni. »Policija je precej lena,« pravi Jason, moj voznik, »v promet se sploh ne vtika,« medtem ko stojiva z avtomobilom sredi ceste, ker vpisuje nov naslov v GPS-napravo. Še dobro zanj, da se ne. Drugače je z Jasonom pravi užitek klepetati. »Nihče ne mara Kitajcev,« mi razlaga, ko se pogovarjava o Weiweiju, ki so ga oblasti na celini ravno nekje tisti čas priprle. »Mislijo in obnašajo se, kot da je Taj­van še zmerom njihov. Čeprav nas je večina Tajvancev potomcev Kitajcev, se imamo vsi za Tajvance in uživamo v samostojnosti. Sicer pa se bodo tudi na Kitajskem stvari kmalu morale spremeniti, tako ne bo šlo več naprej. Vsako leto Tajvan preplavijo turisti s Kitajske, tudi Hongkong jih je poln. Vse več prihajajo k nam tudi ljudje iz srednjega sloja. Vidijo, kako živimo tu in kmalu jim stanje doma ne bo več dovolj. Komunizem bo moral pasti.« Delno se z njim strinjam, s to razliko, da tisto, kar imajo na Kitajskem, ni komunizem, ampak kapitalizem pod krinko. Vendar mi rdečo nit pogovora strga pogled skozi okno, kjer se na odprti prikolici za avtomobilom, ki naju prehiteva, na drogu viseči kosi govedine majejo sem in tja. Na viaduktu, s kakšnimi 120 kilometri na uro. Inovativna metoda sušenja? Potem se z Jasonom pogovarjava o zeleni energiji in bližajočih se predsedniških volitvah, na katerih ima veliko možnosti za zmago neka kandidatka.

Zvečer sem hotel poskusiti kačje meso. Vendar je za moj žep predrago. Pa še smilile so se mi, ko so jih pred restavracijo razkazovali. Priznam, kar se tega tiče, sem hinavec.

***

Sobota, 16. julij

Moj zadnji dan si mesto ogledava s krožne proge metroja, kjer vlak večinoma vozi nad ulicami. Posku­šam vzpostaviti celostni pogled na Tajpej, vendar se mi mesto izmika. Ni preveliko samo v prostoru ali v času. Gledam okna zgornjih nadstropij, strehe, ulice in promet pod sabo. Zdaj sem nekaj metrov nad tlemi, više kot ob prihodu. M. se zabava s snemanjem vožnje skozi steklo. »Ogledati si mesto s tabo je nekaj čisto drugega,« pravi. »Me veseli,« ji odgovarjam. Potem že pakirava. M.-ina sošolca, Patrick in Saskia iz Hondurasa, mi prideta zaželet dober let in nama prineseta večerjo. Ko omenim, da se bosta kmalu morala posloviti še od M.-e, tišina tudi iz njene smeri. Razumem, ker sem racionalen človek, toda vseeno čutim nedorečeno ljubosumje do otoka, ki ga zapuščam. Oprtam se, M. mi bo ne­sla manjši nahrbtnik, poln knjig. Toliko stvari, ki jih bom vlekel nazaj s sabo, samo zato, da bom znova brodolomec nekje drugje.

____________________________________________________________________________________

Mentor 5 (2011)Mentor, letnik 32, številka 5 (2011)

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: