Domačijska povest za zlobne
Prezgodaj je govoriti o novih trendih ali o svežini v slovenski literaturi, toda dejstvo je, da smo v lanskem letu dobili najmanj dva neobremenjena, celo pišmeuharska, predvsem pa bogato humorna romana. Pri tem še posebej veseli, da gre v obeh primerih za prvenca. O Kolarjevem Iqball Hotelu sem pisal lani v poletni številki Mentorja (št. 4), ko sem predstavljal deset kandidatov za Delovo nagrado kresnik, nominaciji za letošnjo pa se bo gotovo težko izognil tudi prvenec Boruta Goloba Smreka bukev lipa križ: domačijska povest z motorno žago in srečnim koncem. Že podnaslov je očitno ironičen in ravno ironija je zraven nenavadnega sloga glavna odlika besedila. Če za pokušnjo preberemo samo začetek:
Stilerca je spokojno ležala na klopi, brezhibna, očiščena in podmazana, kot zvesta žena, pripravljena, da svojemu gospodarju izpolni poslednje surove želje.
Žene in gospodarji v teh krajih poznajo svoj namen in obliko.
Žene so pogosto zveste, nekatere zaradi pomanjkanja domišljije, druge zaradi domišljavosti.
Gospodarji so včasih surovi, vendar nikoli namenoma. Dobremu gospodarju občasno morajo popustiti živci. (str. 7)
Marsikateri bralec bo presenečen, kljub lahkotnosti in humorju stil pisanja zahteva tudi nemalo truda in potrpljenja, nekaj zaradi zgoščenosti, nekaj zaradi ritmike. Odstavki so večinoma kratki, lahko so sestavljeni iz ene same povedi, ki so ponekod preproste, kakor da gre pravzaprav za nizanje sentenc, skoraj logičnih sklepov, pri čemer ta logika služi predvsem humornim izpeljavam. Opis je zreduciran na nujno, enako je s pripovedjo, v kateri prevladuje ironični komentar avktorialnega pripovedovalca. Jezik je stvaren, a obenem poln pesniških figur: npr. različne vrste ponavljanj, dobesedne ponovitve, parafraze, pripovedovalec se pogosto vrača k istim temam in jih razvija itd. Tu sicer manjka določene konsistentnosti, saj je slog v drugi polovici že bolj »običajen« in izgublja naštete značilnosti, četudi pravega zapleta in razpleta pravzaprav ni, se pripoved popolnoma podredi zgodbi oziroma dogajalnosti in začne hiteti proti koncu, poskusi stopnjevanja z izmenjavanjem fokalizatorjev pa se tudi bolj izjalovijo kot ne. Poleg tega je romanu mogoče očitati razdrobljenost zgodbe – Lidija kot fokalizator oziroma literarna oseba ničesar ne doda zgodbi in tako deluje kot precej nasilen način retardacije, s čimer naj bi bil, kot že rečeno, dosežen določen suspenz. Bralec je, kar se tega tiče, v zadnji tretjini romana puščen na cedilu, saj se njegovo pričakovanje o klimaksu, ko se fokalizatorji nazadnje srečajo, ne uresniči oziroma se uresniči na dokaj nemotiviran način, z literarnimi osebami pa se dejansko ne zgodi nič. Morda je tak antiklimaks tudi nekakšna strategija avtorja, lahko celo parodiranje žanrskega vzorca domačijske povesti, a o tem je upravičeno mogoče dvomiti, saj samo besedilo tega ne potrjuje.
Druga kvaliteta Golobovega prvenca je, kot že omenjeno, pretanjena ironija. Če se zdi v nekaterih odlomkih humor bolj na prvo žogo, že prav otročji, tako deluje predvsem absurden humor, na primer v odlomkih z veverico, jazbecem in drugimi personificiranimi živalmi, je zato več takih, pri katerih avtorju uspejo satirični opisi slovenskega podeželja oziroma vaškega okolja in njegove ozke mentalitete ter na drugi strani provincialnega mesta in malomeščanstva. Kjer je Kolarjev prvenec blestel z blago in dokaj »humanistično« ironijo, je Golob posegel po ostrejšem peresu, ki se niti približno ne obremenjuje s politično korektnostjo, na trenutke je prav prijetno zloben. Meni eden ljubših odlomkov je na primer tale, ki sicer spada v kategorijo manj ostrih:
Krištof je nekoč hodil k verouku, kjer ga je katehet poskušal naučiti, naj ljubi svojega bližnjega, če pa ga že ne more ljubiti, naj ga vsaj pozdravi.
Krištof je pozdravil Marijo, (str. 24)
Konec koncev je Golobov prvenec torej predvsem neobremenjen in duhovit roman, ki je obenem do Slovenceljnov precej bolj neizprosen kot recimo Čefurji raus!. Z vso potrebno previdnostjo ga je torej priporočiti predvsem bralcem, ki premorejo vsaj kanček samokritičnosti. Pa takim, ki jih oznaka domačijska povest v podnaslovu ne bo zavedla, da gre za kakršno koli narod prebujajočo literaturo … Ali pač?
___________________________________________________________________________________
Borut Golob: Smreka bukev lipa križ: domačijska povest z motorno žago in srečnim koncem (Ljubljana: Modrijan, 2009)
Mentor, letnik 31, številka 3 (2010)
Aljoša Harlamov, pisun 