Esej o nominirancih za kresnika 2009

Kdo bo letos prižgal kres?

Od stodesetih izvirnih slovenskih romanov z letnico 2008 je žirija kresnika, ki jo sestavljajo Matej Bogataj, Vesna Jurca Tadel, Peter Kolšek, Urban Vovk in predsednica dr. Vanesa Matajc, izbrala deset romanov, ki so še v konkurenci za nagrado, ki bo podeljena 23. junija na ljubljanskem Rožniku. Teh deset del naj bi bilo torej najboljše, kar je slovensko romanopisje ponudilo lansko leto, zato lahko služi kot nekakšno kritiško letno poročilo o njegovem stanju. Čeprav je že tako, da nominacije za katere koli nagrade včasih povedo več o izboru kot o izbrancih. Lotimo se jih lepo po vrsti.

Andrej Blatnik, Spremeni meAndrej Blatnik: Spremeni me (Litera, Maribor, 2008)

Zgodba romana je postavljena v bližnjo prihodnost in ima elemente antiutopičnega romana. On, Borut, zapusti njo, Moniko, z njunima dvema otrokoma in gre na misijo. Zaposlen v reklamni agenciji se čuti krivega, ker pomaga ustvarjati sistem, v katerem živi. Odloči se, da ga bo poskusil spremeniti – uničil bo Sintezo, podjetje, ki prideluje umetno sadje, uničujoče za zdravje ljudi. Na drugi strani se Monika spopada z njegovim odhodom.

Gre za angažiran, družbeno-kritični roman, ki se skuša moraliziranju izogniti z določeno mero ironije, povsem v stilu Blatnikovih prejšnjih del. Tudi elementi antiutopičnega romana služijo predvsem za ironijo in humor (npr. geslo zveze globalistov je Global Player. Global Prayer. Global Payer.). Jezik romana je – tipično za Blatnika – povsem soliden, sicer brez navdušujoče metaforike, dokaj stvaren, prozaičen, razen na zaznamovanih mestih, kadar prikazuje posebna stanja literarnih oseb (sanje, čustvena vznemirjenost itd.). Slednje je po svoje že rahlo problematično, ker pa je to še bolj očitno pri enem od naslednjih nominirancev, več o tem tam.

Na ravni zgradbe romana so stvari izpeljane že manj solidno. Simetrija med koncem enega in začetkom drugega poglavja, v katerem se izmenjujeta tudi fokalizatorja (osrednji osebi) pripovedi, deluje preveč naivno, preveč prisiljeno; tudi simbolika romana je povsem enopomenska (ko eden od otrok mami razlaga o angelu maščevanja, to zelo očitno leti na njegovega očeta). Elementi antiutopičnega romana razen prej omenjene funkcije nimajo druge vidnejše vloge v romanu; tretjeosebni pripovedovalec v kratkih ekskurzih podaja razlage, vzroke nekaterih značilnosti fiktivnega sveta, ki kljub humorju izpadejo predvsem moralistični. Popolnoma nepotreben se zdi tretji fokalizator – mladenič Vladimir, vnuk slovenskega emigranta, čigar poti se pač križajo z Monikinimi, drugače pa je za pripoved povsem postranski. Roman ob elementih antiutopičnega romana združuje še elemente ljubezenskega romana, vendar je oboje obdelano in povezano bolj površno kot ne, z začetkom in koncem, ki ga sestavlja isti prvoosebni zapis, ki ga je morda razumeti celo kot avtorjevo posvetilo ženi.

Avgust Demšar, RetrospektivaAvgust Demšar: Retrospektiva (Drugi primer inšpektorja Vrenka) (Sanje, Ljubljana, 2008)

Gre za žanrsko delo, kar je jasno že po okrvavljeni naslovnici in podnaslovu (mimogrede, pohvale založbi, ki je ena redkih slovenskih ali pa zadnje čase vsaj med prvimi, ki je ni sram prodajati izvirna slovenska žanrska dela kot točno to, kar so), zato se najprej poraja vprašanje, kako je sploh prišel med deset nominirancev za najprestižnejšo slovensko nagrado – kjer je bil Demšarjev prvenec Olje na platnu že lani (kritika romana je objavljena v 4. številki lanskega letnika Mentorja). Možna odgovora sta dva: ali roman presega svoja žanrska določila ali pa je nadpovprečno kvaliteten predstavnik svojega žanra. Zato se bom osredotočil predvsem na ta vidik.

Najprej, roman ne presega žanrskih določil. Kozmopolitizem, ki ga kaže osrednja literarna oseba, inšpektor Vrenko, ko svojega pomočnika izobražuje o sodobni umetnosti, popravlja njegove pravopisne napake ali odločno nastopa proti vsakršni diskriminaciji s strani policistov (npr. homofobija), ni tak presežek. Pokroviteljski odnos mestoma vzdržuje tudi pripovedovalec do bralcev, ko pojasnjuje tudi kake povsem samoumevne stvari – toda tudi vzvišenost pripovedovalca nad inteligenco bralcev ni nekaj, kar bi samo po sebi pomenilo, da je roman izjemno kompleksno in kakovostno delo. Retrospektivo je torej mogoče soditi po platnicah, res gre za detektivko. Na retrospektivni razstavi Karola Korenike nekdo njegovemu sinu na stranišču razbije glavo; inšpektor Vrenko, starejši, izkušeni in seveda malce čudaški kriminalist, ki primere rešuje s pomočjo intuitivnega razodetja, in njegov pomočnik, Marko Breznik, mlajši, neizkušen kriminalistični pripravnik, pa morata med vsemi možnimi osumljenci in številnimi motivi najti morilca. Izpolnjene so torej vse določnice detektivskega romana, prisotnih pa je tudi kar nekaj klišejev (detektivski par – izkušeni in neizkušeni detektiv itd.). Slog romana je seveda primeren žanru, prevladuje zgodbenost.

Dalje, roman ni niti nadpovprečno kvaliteten predstavnik svojega žanra. Za detektivko je premalo napetosti, primer ni dovolj skrivnosten in/ali zapleten, edina tehnika suspenza je retardacija pred končnim razkritjem morilca. Le-to temelji na namigih, ki jih bo bralec sam izjemno težko povezal, kar sicer poskrbi za preobrat – še posebno, če sledi spretno postavljeni napačni sledi –, hkrati pa bralca nekoliko ogoljufa, ker nekatere ključne informacije pridobi tik pred razkritjem. Roman je relativno kratek, kar ima svoje posledice; osumljenci so zgolj površno izrisani, policijski intervjuji z njimi so zgoščeni, dogajanje poteka prehitro, da bi si lahko bralec zapomnil osnovne informacije ali se poglobil v lov na morilca.

Dušan Dim, Rdeča mesečinaDušan Dim: Rdeča mesečina (Cankarjeva založba, Ljubljana, 2008)

Roman Dušana Dima je po opremi knjige že bolj sramežljiv, vendar samo nekaj prebranih strani razkrije, da gre tudi v tem primeru za žanrsko delo, tokrat za politično kriminalko z elementi v sodobnem času popularne t. i. ekološke ali zelene kriminalke, zato bom tudi v tem primeru moral odgovoriti na vprašanji, ki sem si ju postavil že v zvezi s prejšnjim romanom.

Zgodba gre tako: Ivo Černigoj, višji svetovalec za korporacijske komunikacije, dobi telefonski klic Milanove mame, da je njegovega prijatelja iz mladosti povozil vlak. Ivo se odpravi v Brod, provincialno mesto med Ljubljano in Bledom, kjer gradijo največji zabaviščni park v tem delu Evrope, Sanjsko republiko. Kmalu posumi, da ni šlo za samomor, temveč hladnokrven umor, povezan z lokalnimi veljaki, ki imajo v svojih rokah popolno oblast nad Brodom.

Roman se torej začne in medias res, precej dinamično. Poglavja so kratka, nekatera dolga tudi samo eno stran, dogajanje se vrsti hitro. Tipično za slovenski žanrski roman, celo prehitro. To je vzrok, da se zdi dogajanje bralcu kot sosledje bolj ali manj verjetnih naključij; Ivo takoj ob prihodu v Brod srečuje osebe iz preteklosti kot po tekočem traku, Bambi prisede k njemu v avto, takoj ko prispe tja, v hotelu je zaposlen sin njegovega znanca, tam sreča predstavnika mestne opozicije ipd. Skoraj vse osebe, ki jih v Brodu pozna, sreča v prvem dnevu svojega obiska, nato pa skoraj nobene več, kar je seveda povsem nerealno.

Roman ima kar nekaj značilnosti hard-boiled kriminalk (nekakšna literarna ustreznica filmom noir): mesto, v katerem cvetita korupcija in kriminal, lik femme-fatale, jezik, nabit z ironijo in humorjem, glavnega junaka, ki utaplja svojo nesrečo v alkoholu, in še kaj. Jezik je največja kvaliteta tega romana, vendar je tudi ta določen z žanrom, tega pa vsekakor ne prestopa, zato mestoma zapade patetiki. Potem je določene kvalitete najti tudi v ne črno-belem slikanju fiktivnega sveta; opozicija skorumpirani oblasti ni veliko boljša od le-te, nestereotipen konec, kar se tiče zločinca. Po drugi strani pa spet: idiličen konec, kar se tiče junaka in njegove ljubezni; razkritje morilca je rezultat skoraj neverjetnih naključij; Sanjska republika izzove ekološko katastrofo s posekom 80 hektarjev gozda, česar pa nihče pred glavnim junakom očitno ni znal medsebojno povezati itd. Kot politična kriminalka nima roman skoraj nobene napetosti, že od prvega trenutka je jasno, da je za umor kriva skorumpirana oblast, kdo je dejansko izdal ukaz in kdo je dejanje izvršil, je pač postranskega pomena.

Tudi ta roman torej ne presega žanra niti ni nadpovprečno kvaliteten predstavnik svojega žanra, zato je nominacija presenečenje.

Drago Jančar, Drevo brez imenaDrago Jančar: Drevo brez imena (Modrijan, Ljubljana, 2008)

Protagonist romana je Janez Lipnik, arhivar deželnega arhiva, ki nekega dne med dokumenti Slovencev iz Argentine naleti na biografijo slovenskega donjuana. V njej najde svojo prvo, otroško ljubezen, učiteljico Zalo. Spomini slovenskega emigranta se kmalu prepletejo z njegovimi lastnimi, resničnost s fikcijo, sedanjost s preteklostjo, zavedno z nezavednim in Lipnik se zavrti v elipsi, ki jo poganjajo travme iz preteklosti. Vse je povezano, vse je ljubezen in vse je smrt; nenehno drhtenje.

Kot ugotavlja Katarina Marinčič v spremni besedi, je Janez Lipnik tipičen Jančarjev junak, ki se mu v nekem trenutku spodmaknejo tla pod nogami. Tudi roman je napisan solidno vešče, kakor je mogoče od pisatelja njegovega kova pričakovati. S pričakovanji je povezanih tudi nekaj pomanjkljivosti romana. Zameriti mu gre, kakor tudi Blatnikovemu romanu, predvsem dvoje: na določenih mestih preveč enostavno simboliko in metaforiko (rdeča barva je kri ipd.) in bogat jezik navadno zgolj na predvidljivih mestih, v mejnih stanjih glavnega junaka. Gre torej za pogost pojav v sodobni literaturi, ko avtorji jezikovno stilizirajo, izbrusijo zgolj ključna mesta romana, ostalo pa skušajo preprosto »zvoziti«, posledica česar je porušena enotnost sloga. Taka mesta štrlijo iz romana, da bralec preprosto teče od enega do drugega, tisto vmes pa pozablja, ker za interpretacijo romana tako ali tako ni pomembno.

Neenotnost je splošen problem romana, Drevo brez imena skuša zajeti preprosto preveč motivov prehitro; po eni strani so spomini slovenskega donjuana samo sprožilec junakovih podzavestnih spominov in njegove obsedenosti s preteklostjo, po drugi strani se z njimi prekomerno ukvarja; temu skuša dodati še zgodbo nekega razmerja, spomine na prvo ljubezen, vzporedno ljubezensko zgodbo med vojno, povojne poboje, kolektivno krivdo in neke vrste metafizično univerzalno krivdo. Napol trivialni motivi so premešani z vse prej kot trivialnimi na način, ki slednje potiska na obrobje; odmerjeno jim je skorajda zaključno mesto v romanu, kar daje vtis moralizma. Drug problem je seveda v poskusu politične korektnosti, nekakšne literarne politične sprave, kjer na silo vključuje motive, ki kažejo na krivdo vseh vpletenih strani, tako okupatorjev kot partizanov in domobrancev.

Roman pa izpolni bralčeva pričakovanja v Jančarjevih odličnih opisih množice, ki ponekod dosežejo kvaliteto opisov iz njegovih zgodnejših romanov. Jančar ostaja glasnik krivde množice, ki pa je sestavljena iz krivd posameznikov. To in nekakšna obdukcija slovenske psihe, kjer Jančar z vso ostrino, ki jo premore, odpre vrata v naše kleti in podzemlja, sta največji odliki romana.

Boris Kolar, Iqball hotelBoris Kolar: Iqball hotel (Obzorja, Maribor, 2008)

Roman je prvenec Borisa Kolarja, zato je potrebno avtorja na kratko predstaviti. Kolar je biolog, Mariborčan, zaposlen na inštitutu za varstvo okolja, evropski ekspert za vpliv veterinarskih zdravil na okolje in načrtovalec okoljskih tehnologij za slovensko vojsko in NATO. Delo je nastajalo kar deset let, kar je v sodobni hiperprodukciji romanov očitna izjema. Pred tem je objavljal le krajše črtice in satire.

Zgodba romana Iqball hotel je razplastena, tako da je pravzaprav težko govoriti o eni sami fabuli. V ospredju je vsekakor Primorec Vito, brezdelni uživač, ki sredi Afrike, tako rekoč bogu za hrbtom, postavi hotel. Gostov seveda ni, v hotel zahajajo samo domačini, masajski Haruše, ki jim Vito »prodaja« njihovo lastno žganje ter jih uči hazardirati. Z glavno zgodbo je prepletena zgodba rasističnega irskega misijonskega učitelja O’Donella, njegove služkinje Alice in pripovedovalca zgodb, nekdanjega vojaka, Hansa Putke moje.

Zgodba je podobna Vitu, pripovedovana v počasnem tempu, ležerno, z veliko zastranitvami in humorja, ki je včasih tudi sam sebi namen. Pri slednjem je pisatelj ponekod blizu absurdnemu humorju kakega Štoparskega vodnika po galaksiji (Douglas Adams), vendar zaradi nedoslednosti komični odlomki včasih delujejo celo nekako tuje. V romanu je takih absurdnih primerjav in komentarjev namreč samo nekaj, razmetani so in niso organsko povezani z drugače liričnimi opisi dogajanja in značilnosti črne celine oziroma dežele, v kateri se hotel nahaja, nekatere zastranitve so celo prej moteče. Vidi se, da je roman nastajal dlje časa, zaradi česar mu mogoče manjka določene enotnosti. Enako kot pri Blatniku ima pripoved kakega fokalizatorja preveč: osrednja literarna oseba romana je Vito, drugi dve literarni osebi pa sta v romanu zgolj zaradi funkcije, ki jo opravljata, misijonski učitelj poskrbi za absurden konec, Hans Putka moja pa v osrednjo zgodbo vnaša pripovedke s pravljičnimi elementi, ki morda opozarjajo na eksotičnost kronotopa. Najbrž sta deloma posneti po ustnem izročilu bogate afriške kulture.

Največja kvaliteta romana je lirični slog, ki ga ni najti samo na ključnih mestih romana oziroma ki ni povezan le z mejnimi stanji literarnih oseb. Vendar ga po drugi strani, kot že omenjeno, prekinjajo bolj ali manj umestni humorni vložki. Zgodba nima pravega vrha niti pravega konflikta ali razvoja – afrikanisti bodo morda vedeli, ali se glede tega navezuje na afriško literarno tradicijo in kako uspešno to počne. S stališča evropskih literarnih vzorcev se pač zdi, da ji še veliko manjka. Če bi bil humor bolje vključen v pripoved in bi bila zgodba bolj poglobljena, – seveda pa večja psihološka poglobljenost manjka tudi literarnim osebam –, bi to prav lahko bil zelo kvaliteten roman, tako pa ostaja nekako na četrtini poti. Če bi bila v njem še kakšna new-age življenjska modrost več, humor bolj dosledno izpeljan skozi celotno delo, pa bi si celo upal trditi, da bi lahko ta roman postal prva slovenska globalna uspešnica – branje je dovolj lahkotno, povsem solidno napisano, z nekaj kvalitetnejšimi odlomki, dogajanje je že tako postavljeno v eksotično Afriko, premore pa tudi nekaj pravljične skrivnostnosti. Kakor koli, za prvenec vsekakor soliden roman.

Vinko Moederndorfer, Opoldne nekega dneVinko Möderndorfer: Opoldne nekega dne (Cankarjeva založba, Ljubljana, 2008)

Pripovedovalec in glavna oseba romana zase trdi, da je srečen človek; ima ljubečo ženo, skupaj z bratom dvojčkom sta kot eno bitje, kot dober sin skrbi za bolehno mater, ima ambiciozno hči itd. Svoje življenje uravnava po priročnikih in kapitalistični, potrošniški logiki. Toda njegova sreča je ne samo patetična, temveč tudi čisto navidezna, česar se podzavestno gotovo zaveda. Dokončno se resnica razkrije, ko naredi korak v prazno.

Pripovedovalec romana je tip nezanesljivega pripovedovalca. To je pripovedovalec, ki mu bralec ne more vselej zaupati, saj izkrivlja resnico, včasih celo očitno laže, v ozadju njegove pripovedi bralec ves čas sluti ali odkriva pravo resnico, pravo zgodbo. Tako bralec Möderndorferjevega romana ne potrebuje prav veliko domišljije za spoznanje, da so predstave, ki jih ima pripovedovalec o svojih bližnjih, popolnoma zgrešene. Žena ga vara z njegovim bratom dvojčkom, hči je narkomanka, mati hlini svojo bolehnost … Zato se je težko strinjati z Borisom A. Novakom, ki v spremni besedi zapiše, da je roman poln presenetljivih preobratov. Morda zgolj za nepozorne oziroma neizkušene bralce. Znaki njegove nezanesljivosti so na vsaki strani pripovedi – ženo mora poklicati, preden krene domov, in brat vedno odide iz pisarne po njenem prvem klicu v službo, hči pred njim svoje roke skriva pod rokave, bleda je in sestradana … Nenazadnje je dovolj naivna simbolika romana – pripovedovalec je papagaj v zlati kletki, kakršnega kupi tajnici; kot papagaj ponavlja, kako je srečen, njegovo življenje pa je točno to, sicer zlata, toda vendarle samo kletka.

Protagonist romana je karikatura povprečnega slovenskega malega tajkuna, včasih na žalost povsem klišejska. Končno spoznanje je sicer manj klišejsko, vendar popolnoma naivno; kakor da je napisano samo zato, da bralcem poda nedvoumne dokaze o nezanesljivosti pripovedovalca, čeprav je njegovo samorazkrivanje že preveč očitno. Poleg tega je konec tudi poln pretiravanja; prav vsi odnosi, ki jih ima pripovedovalec z bližnjimi, so zlagani, razen odnosa s tajnico, pa še ta je prav tako lažen – med njima je več ljubezni kot prijateljstva, le da si tega pripovedovalec ne upa priznati. Zato se zdi, kot da je proti pripovedovalcu uperjena nekakšna globalna zarota, v kateri so skoraj vsi poznali ali slutili resnico, samo on ne. Pri tem posebej izstopa lik pripovedovalčeve matere, ki je popolnoma drugačna oseba, kakor se kaže njemu, kar deluje komično nerealistično. Klišejski so tudi nekateri povsem filmski prizori (npr. pripovedovalec in nerodna tajnica trčita skupaj, kar se skoraj razvije v poljub, ki pa je, tik preden se realizira, prekinjen); ker je Möderndorfer hkrati tudi režiser, je to še toliko očitneje.

Sebastijan Pregelj, Na terasi babilonskega stolpaSebastijan Pregelj: Na terasi babilonskega stolpa (Študentska založba, Ljubljana, 2008)

Drugi roman Sebastijana Preglja vsebuje elemente kriminalke, v današnjem času popularnih ezoteričnih, religijskih trilerjev, in pravljice, pa še kaj bi se morda našlo. Slednji so morda izpeljani še z največ kvalitete, pozitiven je tudi nestereotipen prikaz islamske vere, naslonitev na islamsko kulturo pa je tudi precejšnja osvežitev v slovenski književnosti.

Na žalost se pri tem kvalitete romana končajo. Na terasi babilonskega stolpa ima ogromno pomanjkljivosti. Zgodba zajema apokaliptičen boj predstavnikov katoliške vere in članov nekakšne skrivne združbe, ki temelji na islamu in sledi preroku Akbarju, čigar namen je združitev obeh verstev knjige v eno, pri tem pa ni v romanu niti sledu kake napetosti, da bi se lahko udejanjil kot triler. Po drugi strani je zanj značilna čista zgodbenost, nepoglobljenost in stereotipizacija likov, klišejskost, duhovičenje in mestoma pomanjkanje vsakega čuta za pripovedovanje oziroma osnovnih obrtniških spretnosti. Roman je napisan na hitro, površno – morda zato, ker je bil napisan prav za razpis. Fokalizatorji se menjajo kot po tekočem traku, skoraj sredi odstavka, s pripovedjo o njihovi preteklosti skuša avtor doseči psihološko širino, vzpostaviti njihov motiv za dejanja, vendar doseže zgolj kopičenje stereotipov.

Njihovo spominjanje je včasih zapisano z že komično natančnostjo – npr. pripadnik specialne enote, medtem ko čaka, da bo lahko ustrelil, na posebnem naboju prebere latinski napis, kar prikliče v njegov spomin smrt nekega strica, ki je znal latinsko: Hišnica je na bloku razobesila črno zastavo, ki je naslednjih sedem dni sporočala, da je umrl eden od stanovalcev. Oče in mama sta – tako kot mnogi drugi sosedje – prispevala za venec in šla na pogreb. Ožbalta nista vzela s seboj. Pogrebi niso za otroke, (str. 106). Banalni vsakdanji dogodki in informacije, ki zgolj polnijo strani relativno obsežnega romana. Kar nekajkrat se literarne osebe spominjajo točno določenega dne, od jutra do večera, pa čeprav hoče avtor s tem povedati samo to, da so tistega dne prvič spoznali neko resnico, pri čemer so okoliščine tega popolnoma nevažne. Pri tem se navadno izgublja tudi časovna distanca med trenutkom, ko se roman dogaja, in točkami v preteklosti, ki jih pripovedovalec opisuje, tako da se bralec neprestano izgublja.

Tudi zgodba je precej naivna – Ožbalt, pripadnik slovenske specialne enote, strelja, da ubije, se ne čudi pretirano temu, da človeško bitje živi v nekakšni stekleni posodi, zadovolji ga neko povsem absurdno pojasnilo, češ da so tarče nekakšni teroristi, kar se nikakor ne ujema s tem, da mu neki duhovnik da zlate naboje – edini način, s katerim lahko ubije preroka (spet filmski kliše), ki pa jih potem potroši za to, da si odkrije pogled na tarčo ipd. Bolj naivna je samo še primerjava z romanom Ime rože Umberta Eca, ki jo najdemo na zavihku knjige.

Brina Svit, Coco DiasBrina Svit: Coco Dias ali Zlata vrata (Cankarjeva založba, Ljubljana, 2008)

Pripovedovalka romana je Valérie Nolo, pisateljica, ki ji njen učitelj tanga predlaga nenavadno kupčijo – zastonj jo bo naučil plesati, če bo napisala knjigo o njem. Prisotni so avtobiografski elementi, saj je Brina Svit menda v resnici sklenila ta dogovor, poleg tega je nekaj povezav tudi med pripovedovalko in avtorico. S tega stališča je že treba dodati, da se zdi neprestano omenjanje romana Mojstrovina, ki ga je Valérie, če hoče izpolniti dogovor, prisiljena odložiti in ki naj bi bil tudi v resnici naslednji roman Brine Svit, spretna samopromocijska poteza. Zgodba romana tako ni toliko zgodba o plesalcu Cocu Diasu, kot je zgodba o osamljeni ženski, samoiskanju, o pisateljskem poklicu in ljubezni do plesa.

Odliki romana sta predvsem humor in berljivost. Slog je neambiciozen, brez vsake metaforike ali večpomenskosti, prevladuje dogajalnost, se pravi, da ima vse to, kar nekateri, ki se ukvarjamo z literaturo, opažamo v sodobnem slovenskem, pa tudi svetovnem romanu. Roman je dokaj všečna zgodba, solidno obrtniško sestavljena, ki posebnih literarnih kvalitet ne prinaša; prvoosebni pripovedovalki se zdijo slogovne piruete, kot temu pravi, nepotrebne. Vzrok za to je morda iskati tudi v tem, da avtorica svoje najnovejše romane originalno piše pač v francoščini.

Odnos do tanga se giblje povsem v območju nekakšnega new-age občutenja. Tango in Buenos Aires sta dovolj eksotična, tuja, da sta že zaradi tega zanimiva kot literarni motiv. Valérie trdi, da jo Coco uči, kako objeti moškega, kako mu stati nasproti, se ga ne bati, biti zapeljiva, drzna in svobodna – vse to, kar obljublja že tudi kak povsem banalni duhovni ali že kakšen priročnik. Čeprav se v fabuli konec koncev vse to zvede na sproščeno seksualnost. Opisi so klišejski (modre oči kot nebo brez oblačka ipd.), pripoved o srečanju z moškim iz Libanona je skoraj identična pripovedi o srečanju s Fabianom kasneje v Buenos Airesu, revščina na ulicah glavnega mesta Argentine je stilizirana, opisi plesa in plesalcev so mestoma patetični, vendar je po drugi strani tango kot rdeča nit pripovedi še premalo v ospredju.

Skladnja povedi je tekoča, skoraj kramljajoča, pripovedovalka se obrača na bralca, nekaj je samoironije, kar vse ustreza namenom romana. Coco Dias ali Zlata vrata je torej v prvi vrsti lahkotno poletno branje. Koliko uspe bralca kratkočasiti, pa bo presodil vsak sam.

Robert Titan Felix, PontifikatRobert Titan Felix: Pontifikat: Prilika o sestopu (Litera, Maribor, 2008)

Roman ima elemente modernističnega, gotskega romana in kriminalke. V nekem zdolgočasenem panonskem mestu se sestaja družba metalcev, ki načrtuje nekakšen poganski, morda satanistični obred, katerega rezultat bo sprememba udeležencev in pokrajine okrog njih. Morda se v resnici prebujajo zemeljske sile, morda gre zgolj za halucinacije.

Slog romana ostaja ves čas na visoki kvalitetni ravni, ne zgolj na zaznamovanih mestih, kakor pri romanu Jančarja ali Blatnika, grajen je tudi s številnimi neologizmi (npr. srhasto) in izposojenkami iz panonskih dialektov, elipsami in zanimivimi zamolki, ki pri tem nastanejo, zato ponuja branje veliko literarnega užitka. Nekoliko pa zmoti včasih pretirano ponavljanje kake posebno uspele fraze, ki ne dosega stopnjevanja, ampak monotonijo. Roman prinaša tudi nekaj novitet v slovensko romanopisje; predvsem motiviko, naslonjeno na sceno black metala in senzibiliteto tako imenovane emo kulture. Na nek način je torej roman zelo sodoben.

Osrednja literarna oseba, Filip, je nekakšen modernistični junak, skoraj nedejaven, ki se ne more upirati silnicam, ki ga vodijo po poteh usode brez njegove volje. Podobnosti je najti na primer z Žabotovim romanom Volčje noči ali Lainščkovim Ki jo je megla prinesla (mogoče je namig za navezavo najti na začetku, kjer je v ospredju duhovnik Lazar). Modernistična je tudi njegova zaznamovanost z neko občo človeško krivdo, Filip je subjektivno kriv, ker se je vtaknil v nekaj, v kar se ne bi smel, ker se ne more odločiti samo za eno žensko, hkrati pa je kriv tudi objektivno; kot človek, ki se je odmaknil od naravnega in od sebe.

Kar je v romanu problematično, je predvsem na ravni zgodbe in zgodbene strukture: po eni strani ne do konca izpeljani gotski elementi romana, po drugi strani ne do konca izpeljana ironija do takih elementov. Pripovedovalec neprestano menja svoj odnos do pripovedovanega, pri čemer ne gre za namensko ambivalentnost ali pa je tudi ta nedosledna. Najprej opisuje družbo metalcev kot otroke, ki se igrajo z nečim, česar sploh ne razumejo, potem pa brez vsake distance opisuje fantastične dogodke, ki so navadno posledica njihovih dejanj. Ironizirani so torej samo vzroki, posledice pa ne. Enako kot v romanu Preglja ali Kolarja so nekateri fokalizatorji bolj sami sebi namen, ne opravljajo nobene funkcije ne za pripoved ne za zgodbo. Kot tak se zdi kriminalist, ki preiskuje požige cerkva v bližini in ki se pojavi vsega skupaj morda trikrat, tudi elementi kriminalke niso povezani v neko organsko celoto, ali duhovnik Lazar na začetku ali nekakšen zapisovalec zgodbe, ki se pojavi samo enkrat in daje romanu lažni pridih postmodernističnosti. Tudi esejistični odlomki, ki se pojavijo šele proti koncu romana, delujejo kot tujek, vstavljen v roman kasneje, da še doda ironično ost. Problem Pontifikata je torej razhajanje med temo in obdelavo romana, kjer je kvaliteta predvsem v obdelavi, v jezikovni dovršenosti romana.

Goran Vojnović, Čefurji rausGoran Vojnovič: Čefurji raus! (Študentska založba, Ljubljana, 2008)

Kritika Vojnovičevega romana je bila objavljena že v 4. številki lanskega Mentorja, zato bom na tem mestu samo ponovil nekaj ugotovitev.

Glavna odlika romana je njegova realistična govorica. Pripovedovalec romana, Marko Đorđić, je simpatično gostobeseden, odkrit, pripoveduje v govorjenem, urbanem jeziku, ki je izjemno tekoč in berljiv, tudi zaradi ali kljub interpolacijam. To je živ jezik Fužin, živ jezik Ljubljane; avtorju je uspel izjemno prepričljiv prikaz sodobnega govorjenega jezika, slenga mladostnikov, pri čemer je potrebno enkrat več poudariti, da ni odkril česa osupljivo novega, da torej ne gre za nekakšno fužinščino, ampak je poudarek na tem, da gre za izredno živ pogovorni jezik. Druga kvaliteta romana je deloma razbijanje stereotipov. Marko skozi nezanesljivo pripoved, enciklopedično naštevanje stereotipnih značilnosti prebivalcev Fužin, prikazuje resnične vzroke njihove drugačnosti – socialno bedo, kmečke korenine, neznanje jezika domačinov, pubertetniško objestnost itd. Vendar je v zvezi s tem zaslediti tudi določene pomanjkljivosti. Kljub Markovemu implicitnemu spodkopavanju stereotipov o priseljencih z Balkanskega polotoka je teh odločno preveč, problematično je, da potrjuje prav vse, še posebej, ker je druga velika pomanjkljivost romana njegova politična korektnost. To ni roman, ki bi bil kritičen do večinskega prebivalstva, v odnosu do »pravih« Slovencev je previden, prijazen, zato je to konec koncev vendarle bolj roman o čefurjih kot od čefurjev. Vsekakor pa je po mnenju večine strokovnjakov najbolj kvaliteten slovenski roman z letnico 2008.

Kaj torej deset nominirancev za kresnika pove o lanski beri slovenskega romanopisja in kaj o sami nagradi? Najprej, da ni nikakršnih tektonskih premikov. V večini romanov še vedno prevladuje zgodbenost ali pa jezik stopi v ospredje samo na zaznamovanih mestih romana. Glede tega sta izjemi samo Pontifikat in seveda Čefurji raus! ter morda še lqball hotel. Kljub temu je na ravni pripovedi kakovosten tudi Jančarjev roman Drevo brez imena. Romani so večinoma solidni, obrtniško spretno napisani, vendar obenem brez presežkov. Hiperprodukcija romanov in včasih pomanjkanje prave kritike sta pač terjala svoj davek. Kot vsako leto, posebno izstopa zgolj en roman, predlani je bil to roman Nebesa v robidah Nataše Kramberger, letos je to roman Čefurji raus! Gorana Vojnoviča. Prvi nagrade nezasluženo ni prejel, zna pa se zgoditi, da je tudi drugi ne bo – nagrade se med seboj zaradi različnih, tudi komercialnih vzrokov izključujejo in Vojnovič je letos že prejel nagrado Prešernovega sklada. Nenazadnje pa se lahko vprašamo, kako se bo nadaljevala pisateljska kariera 29-letnega Ljubljančana, če bo že za svoj prvenec prejel dve najuglednejši slovenski literarni nagradi.

Ali je deseterica nominiranih romanov res najboljše, kar lahko ponudi slovensko romanopisje iz leta 2008? Težko trdim, da sem prebral vsaj polovico od lani izdanih romanov, toda upam zapisati, da nekateri romani sem vendarle ne sodijo. To sta oba povprečna žanrska romana, Retrospektiva in Rdeča mesečina, ter gotovo najbolj izstopajoče šibek roman med deseterico, Na terasi babilonskega stolpa. Če gre pri slednjem za dolg Študentski založbi in njeni Beletrini, ki je imela v zadnjih desetletjih ugled najbolj prestižne zbirke, zadnja leta pa ta primat počasi izgublja (lanskega kresnika in letošnjo fabulo je osvojila Litera; letos ima največ nominacij za kresnika Cankarjeva založba), bi lahko izbrali tudi kaj drugega iz njihove ponudbe (npr. Pastorka Jurija Hudolina), poleg tega ima letos tako ali tako pod svojim okriljem najverjetnejšega zmagovalca. Težko je verjeti, da med več kot sto romani ni najti vsaj deset drugih primerno kvalitetnejših. Čeprav je res, da ni bila storjena nobena posebna krivica, da se nobeden od neizbranih romanov ni posebej vtisnil v spomin in da žirija vsekakor nima lahkega dela, izpostaviti deset dobrih romanov od sivega povprečja, ima nominacija, četudi širša, za najprestižnejšo slovensko romaneskno nagrado vseeno precejšen simbolni pomen. Na kar kaže tudi to, da si nominacije vsako leto razdelijo največje slovenske založbe, medtem ko po pravilu med njimi ni najti manjših ali pa samozaložb. Morda bi bilo nenazadnje bolj smiselno kake nominacije ne podeliti, kot jo kar pokloniti; glede nasilnega vključevanja žanrskih romanov pa bi bilo morda ustrezneje razmisliti o posebni nagradi zanje.

Kakor koli, med peterico, ki bo kmalu znana, morda že, ko to prebirate, bi sam zagotovo uvrstil romane Draga Jančarja, Borisa Kolarja, Roberta Titana Felixa in Gorana Vojnoviča, medtem ko peto mesto puščam odprto za roman bodisi Andreja Blatnika bodisi Vinka Möderndorferja, ki sta oba enako solidna. Povsem brez dvoma je, kdo je med temi glavni kandidat, da letos prižge kres na Rožniku, vendar smo od kresnikove žirije vajeni tudi takih presenečenj. Toda kaj bi šele to povedalo o nagradi kresnik?

 

__________________________________________________________________________

Vir naslovnice za knjigo Drevo brez imena Draga Jančarja: klik.

 

Mentor 4 (2009)Mentor, letnik 30, številka 4 (2009)

Advertisements

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s