Goran Vojnović: Čefurji raus!

Enciklopedija fužin

Čefurji raus! je v medijih dokaj odmevni prvenec Gorana Vojnovića, že sam naslov je očitno dovolj provokativen, da mu pozornosti ne manjka. Vendar si jo roman nedvomno zasluži tudi zaradi marsičesa drugega. Gre za delo, ki se loteva kar nekoliko spregledanega problema slovenske družbe, tako imenovanih čefurjev, ki skuša določiti identiteto čefurjev in skoraj enciklopedično predelati nabor stereotipov, ki so povezani z njimi (enciklopedični so že naslovi poglavij, npr. Zakaj čefurji nabijajo muziko v avtu). Dokaj zahtevna tematika in zato prav tako zelo kočljiva.

Goran Vojnović, Čefurji rausNajprej o jeziku. Predvsem ta je bil v večini zapisov o romanu, ki so se lotevali romana kot literature in ne podlage za sociološke študije, v ospredju. Nekateri so jezik romana poimenovali kar fužinščina, prepričani, da gre za nekaj že skoraj revolucionarnega. Toda njegova kvalitete ni v dejstvu, da avtor meša različne jezike nekdanje Jugoslavije, s tem je pravzaprav povezana zgolj posredno. V osnovno strukturo, ki je slovenski jezik, se predvsem bosanske in srbske interpolacije vrivajo večinsko zgolj na leksikalni ravni, medtem ko skladnja ostaja bolj kot ne nedotaknjena, in še to predvsem ekspresivno zaznamovani besednjak, psovke in zmerljivke; nič tako revolucionarnega. Ne, prava kvalitete jezika romana je v njegovi pogovornosti. Prvoosebni pripovedovalec Marko Đorđić je simpatično gostobeseden, odkrit, pripoveduje v govorjenem, urbanem jeziku, ki je izjemno tekoč in berljiv, tudi zaradi ali kljub interpolacijam. To je živ jezik Fužin, živ jezik Ljubljane; avtorju je uspel izjemno prepričljiv prikaz sodobnega govorjenega jezika, slenga mladostnikov. Tukaj bi lahko vlogo bosanskega ali srbskega jezika odigral tudi angleški, če bi bil pripovedovalec doma na primer iz Murgel ali katerega drugega dela Ljubljane; interpolacije niso toliko vplivale na skladnjo, kot je nanjo vplivala pogovornost jezika. Pripoved v živem govorjenem jeziku in izjemno realistični dialogi sta torej glavni kvaliteti romana. Niti najmanj ne preseneča dejstvo, da je delo nastalo na podlagi nerealiziranega scenarija (čeprav, glede na to, kako okoren zna biti jezik v slovenskih filmih, morda vendarle).

V zvezi z jezikom pa so povezani tudi prvi stereotipi. Problematično je, da se prvi jezik pripovedovalca kaže zgolj v ekspresivnih, čustveno negativno obarvanih besedah, še posebej, ker je takšna večina pripovedi in v tem izvira velik delež humorja v romanu. Tako protagonist na trenutke zazveni nevarno podoben karikaturam iz slovenskih humorističnih nadaljevank, ki so smešne že same po sebi, ker govorijo »polomljeno« slovenščino. Na srečo ga večinoma rešuje izbira glavnega junaka, ki je pač mladostnik, za katere je značilna povečana ekspresivnost in oblikovanje subkultur, ki se od ostalih poudarjeno razlikujejo tudi po jeziku in obnašanju.

Drugi problemi, ki se pojavljajo glede stereotipov, niso tako elegantno rešljivi. Moteča je njihova pogostost, zaskrbljujoče pa je to, da pripovedovalec prav vsem prikimava, jih potrjuje. To ni roman, ki bi bil posebej kritičen do večinskega prebivalstva, tako imenovanih Janezov, stereotipov, ki so povezani s Slovenci, je v primerjavi s tistimi, ki jih povezuje s čefurji, neprimerno manj. Po eni strani je kvaliteta teksta tudi v tem, da je pripovedovalec kritičen do skupine, ki jo sam predstavlja, in se ne postavlja nenehno v vlogo žrtve, ko kaže na dvojno naravo stvari (takšen je odlomek, v katerem Marko kritizira natakarico, Slovenko, ki njega in njegovo društvo opazuje, kot da so kriminalci, hkrati pa pove, da tudi v resnici nameravajo pobegniti, ne da bi plačali); po drugi strani pa nastane problem, ker čefurje nenehno opisuje zgolj in samo s stereotipi; pri tem to, da je nanje na nek način ponosen, ne pomaga dosti. Ta dimenzija romana postane problematična še toliko bolj, ker je negativni odnos Slovencev do čefurjev dejansko tematiziran bolj kot ne posredno; o njem Marko sicer pripoveduje, prikazan pa niti ni. Roman torej ne more biti ravno provokativna kritika getoiziranja čefurjev od “pravih” Slovencev. Glede na to, da gre za prvoosebnega pripovedovalca, z elementi nezanesljivega pripovedovalca, je moralno vrednotenje napisanega prepuščeno v prvi vrsti bralcu samemu, odvisno je torej od njegovih postavljenih norm. Ker stereotipi niso nikjer ironizirani, kritično pretreseni ali kje celo zanikani, ampak jih pripovedovalec neprestano potrjuje, je roman pravzaprav bolj slovenski kot čefurski. Slovenca lahko užali kvečjemu kak stereotip na račun slovenske mentalitete poraženca ali manjvrednostnega kompleksa.

Na drugi strani je pomemben poudarek, ki se ga da potegniti iz romana, ta, da biti čefur ni samo nacionalna kategorija, ampak tudi socialna. Majhna stanovanja in nizek standard; tisti čefurji, ki nekaj dosežejo, pa so v hipu sprejeti v slovensko družbo in njihov mehki č nenadoma otrdi.

Roman ima elemente bildungsromana, vendar mu najbolj ustreza oznaka mladinski roman. Predvsem pa gre za sodobno in urbano delo, ki Fužine, v prvi vrsti pa njihov živi govorjeni jezik, postavlja na literarni zemljevid. Z nekoliko pazljivejšo obdelavo stereotipov in z malo bolj poglobljeno zgodbo bi delo lahko doseglo še mnogo več. Že zdaj pa lahko brez dvomov napovem, da gre za enega od kandidatov za kresnika naslednje leto.

___________________________________________________________________________________

Goran Vojnović: Čefurji raus! (Ljubljana: Študentska založba, 2008)

Mentor 4 (2008)Mentor, letnik 29, številka 4 (2008)

Advertisements

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s