Ni ga čez komot

Kadar naivni tujec Slovenca slučajno povpraša o tem, kako vidi vlogo in mesto Slovenije v globalnem svetu – pa tudi, kadar ga ne –, se bo ta pogosto prijel za razbolelo srce in potožil o tem, kako neskončno in zanemarljivo majhna je Slovenija. Zanimivo, ta isti Slovenec bo navadno hitro obrnil ploščo, kadar bo tujec predlagal, da bi šla kam iz mesta ali vasi. Posebno, kadar bi bilo treba iti peš. Potem Slovenija nenadoma čudežno zraste in se raztegne čez pol vesolja in nazaj. Kamorkoli že, vsekakor je treba tja z avtom. Najraje pa sploh ne. Ker je tako zelo daleč. Dobro, saj imamo tudi druge ekstreme; ljudi, ki bi umrli, če bi kakšen vikend preživeli doma na kavču namesto v planinah, obuti v gojzarje, s soncem v eni roki in zlatim smehom v drugi. Ampak povečini se zdi, da so slednji primerki manjšina, kot nekakšna kolektivna slaba vest, ki skuša, prekipevajoč od energije, vzpostaviti potrebno ravnotežje, obkrožena s sodržavljani, katerih življenjski moto je: »ni ga čez komot«.

Ker večina Slovencev bi se najraje z avtom zapeljala še za šank. Če sem pred časom pisal o tem, kako ljudje parkirajo tik pred vhodom v trgovino, pa čeprav je polovica parkirišča na drugi strani nakupovalnega centra prosta, in mislil, da je to višek lenobe in idiotizma, se moram zdaj vsem tem ljudem iskreno opravičiti. Pardon, motil sem se. Obstajajo še večje lenobe in še večji idioti. Zadnjič sem namreč šel na pokopališče in neki dedek je parkiral tako blizu vhoda vanj, da bi človek pomislil, da zamuja lastni pogreb. S punco sva se ob živi meji komaj splazila mimo. In le dva metra stran je bilo prostora, kolikor bi hotel. Po tem, kako poskočno je dedek tekel po poti, je bilo jasno dvoje; da je bil na grobu svoje žene, predvsem pa, da ni z njegovimi nogami še čisto nič narobe. A le zakaj bi šel dva metra več, če se lahko pelje, a ne? Saj ni nor.

Pri tem se ljudje najpogosteje izgovarjajo na čas. Ne morejo si privoščiti iti peš ali s kolesom, ko pa bo s tem šlo toliko dragocenega časa. V naši mali vasi imamo eno trgovino, ki je postavljena točno v središče naselja in skoraj z nobene točke nisi od nje oddaljen več kot dva kilometra. Pa vendar se tja vsi vozijo z avtom, ne glede na to, da večje nakupe itak opravijo v centrih v mestu. In povsem enako se vozijo tudi na svoja polja in njive, pa čeprav grejo samo kaj oplest. Ker ni časa. V mestih, posebno večjih, a teh je pri nas za prste dveh mizarskih rok, je nekoliko drugače; zaradi prometnih konic in manka parkirnih mest so ljudje prisiljeni, da avto večkrat pustijo doma – toda tam imajo urejen javni promet. Ko si kot študentje nismo mogli privoščiti niti tega, smo ponoči prehodili Ljubljano po dolgem in počez, da smo prišli z enega žura na drug; danes se moji kolegi junaško prevažajo s taksiji in trolejbusi po razdaljah, ki bi jih v istem času, ko čakajo na avtobusni postaji ali na taksista, že zdavnaj prehodili. Ker ni časa? Res?

A če se povsod prevažajo z avtom, pri čemer ogromne količine časa tako ali tako izgubljajo za iskanje parkirišča in vožnjo okrog peš con, je Slovencu njegov ljubi avto naenkrat premalo, ko bi bilo treba iti v kak drug konec Slovenije. Res bi si želel iti na to ali ono gledališko predstavo, na to ali ono razstavo, festival, koncert, semenj, gasilsko veselico, nogometno tekmo, modno revijo, ples, večerjo, fašenk … Samo kaj, ko je v Domžalah/Murski Soboti/Kranjski Gori/Mačkovcih/Ribnici! Pa dajte, ne ga srat! Kakor da nisi z avtom v eni ali dveh urah na katerikoli meji države, ne glede na to, kje poženeš motor? Z avtom voziš psa na sprehod, potem pa ne moreš vsake toliko skočiti na kak dogodek, ki pač ne poteka v tvojem kraju? No, Slovenci ta problem elegantno in z napačnega konca raje rešujemo tako, da bo imela kmalu že vsaka vas poleg lastne šole, trgovine, cerkve in gostilne, še svoj filmski/glasbeni/literarni festival, tisoč in eno tradicionalno prireditev, pa če bi bilo izvedljivo, bi imela še svojo koncertno dvorano in muzej. Kamor se bodo vaščani tri hiše stran itak peljali z avtom. Ali pa še bolje: vas dobi še svojo televizijo, pa lahko gledajo s kavča v dnevni sobi prenos v živo.

 

Vir naslovne fotografije.