Moje in naše

Nedavno tega je predsednik slovenske vlade Miro Cerar rekel nekaj v smislu, da »ideje, da državno premoženje pripada državljanom ali ljudstvu, sodijo v pretekli sistem«. Ljudje so se na družabnih omrežjih in drugje neznansko čudili in jezili – čeprav se pravzaprav ni ničemur čuditi in nad ničemer jeziti. Ta vlak smo zamudili, četudi mnogi niti opazili niso oziroma sploh niso vedeli, da bi se morali vkrcati nanj. Premier je samo na glas povedal nekaj, kar v naši državi že dolgo velja kot nenapisan zakon. Ta zakon, po katerem se državljani veselo ravnamo, je zakon popolnega neupoštevanja skupnega. »Skupna lastnina« je neka abstrakcija, nedolžen in prazen koncept, je vreča brez dna, iz katere lahko jemljemo brez slabe vesti ali sramu. Moja mama bi rekla, da s skupno lastnino ravnamo kot svinja z biseri, ampak v resnici je še huje. S skupno lastnino ravnamo, kakor da bi padla z neba, prevezana s pentljo, na kateri bi imela posetnico z našim imenom in priimkom.

Nedavno tega so na primer v bližnjem mestu gradili neko restavracijo s hitro prehrano. Vsakič, ko sem se peljal mimo, je bila razlika od prejšnjič opazna že na prvi pogled. Stavbo so zgradili in opremili v dveh ali treh tednih. Po drugi strani na naši vasi skozi okno že več kot dve leti opazujem, kako vedno znova kopljejo eno in isto luknjo, polagajo najprej te, nato one kable pa kanalizacijo pa elektriko … Vse s hitrostjo prehlajenega polža. En delavec koplje luknjo, trije ga pri tem spodbujajo s pogledi; pripeljejo neki gromozanski stroj, potem pa ga nihče niti ne uporabi, samo stoji tam kot maskota … Pa to gotovo ni edini ali zgolj lokalni primer. Spomnimo se samo, kako so gradili različne klinike, avtoceste, tunele in kaj je še tega. In ne gre (samo) za to, da bi bila država birokratsko neučinkovita in bi postavljala ovire sama sebi, da bi slabo plačevala delavce in tako dalje. Velikokrat gre tudi za to, da isti izvajalci delo opravljajo čisto drugače, kadar gre za zasebno oziroma kadar gre za državno podjetje. Ker nimajo kot državljani nobene zavesti o skupnem. Ker se jim zdi, da z zavlačevanjem, dodatnimi aneksi in podobnimi manevri jemljejo vladi v Ljubljani, namesto da bi se zavedali, da je to denar od vseh nas davkoplačevalcev, seveda tudi njihov. In da na ta način kradejo sami sebi. Zato si razni menedžerčki in direktorčki hitro pomanejo roke, takoj ko podpišejo pogodbo z državo, češ, zdaj bomo pa bogati. In so res. Ker je tudi država mačehovska do skupnega in ker vlade niti malo ne zanima, koliko bi se dalo prihraniti, dokler tisti pri koritu dobijo svoj kos pogače in dokler ni treba šparati na njih.

Podoben odnos imamo do narave. Ko se je gradila zgoraj omenjena restavracija, so mi znanci preko družabnih omrežjih posredovali fotografije, kako ljudje na drugi strani Slovenije, kjer imajo tovrstno restavracijo že dolgo, po tem ko med vožnjo pojejo hrano, ki so si jo naročili in jo dvignili, ne da bi stopili iz avta, embalažo meni nič tebi nič preprosto zabrišejo skozi okno. Ker oni pač ne živijo tam ob tisti cesti, ker tam morda ne živi nihče, ker bo tam za čistočo že poskrbel kdo drug, kaj njih briga. Odrasli ljudje, nič boljši od najstnikov, ki na poti z žura polomijo mestne luči ali prevrnejo korita z rožami. Nobenega občutka za to, da je to prostor, ki si ga delimo z drugimi, ne le s sodržavljani, ampak tudi z našimi zanamci. Paradoks tega je v tem, da so to pogosto isti ljudje, ki jim je njihova zasebna lastnina še kako sveta. Bognedaj, da bi sosedov pes pustil kupček na njihovi zelenici; bognedaj, da bi mladina uporabljala njihovo napol razpadlo industrijsko halo, za katero sicer ne skrbijo več; bognedaj, da bi zraven njihove hiše zgradili vrtec ali varni dom za žrtve nasilja ali kaj podobnega; bognedaj, da bi sosedu posodili svoj avto … Za svoje vedno skrbimo z vestnostjo psa čuvaja in fanatičnostjo verskega gorečneža.

Zato se ni čemu čuditi, ni se nad ničemer razburjati, predsednik vlade ima prav. Ne zato, ker bi bilo tako prav in dobro in pravično, ampak zato, ker tako je. Tako smo si postlali, tako spimo – nočne more nas tlačijo samo ob grožnji izgube tistega, kar je moje, kar je naše, skupno, pa nas že dolgo ne briga več.