Švedska vlada se je nedolgo tega odločila, da se bo varovanja okolja lotila na način, ki se zdi izredno domiseln, prav peklensko genialen – kot se za eno najbolj naprednih držav seveda čisto spodobi. Za roge bodo zgrabili potrošništvo in z nekaj preprostimi davčnimi ugodnostmi spodbudili svoje državljane, da bodo belo tehniko, oblačila, kolesa in druge stvari raje nesli popravit k lokalnim obrtnikom, kot pa da bi jih zavrgli in šli nabavit nove. S tem naj bi z enim zamahom ne le pripomogli k zmanjšanju količine odpadkov, ampak tudi pospešili odpiranje novih delovnih mest. Ideja se torej na prvi pogled zdi tipično skandinavsko kar-se-nas-tiče-ste-vsi-drugi-sto-let-za-leseno-žlico pronicljiva, vendar pa me res zanima, kako se bo obnesla v praksi. Potrošništvo je namreč mašinerija, pri kateri smo potrošniki samo zadnji člen v dolgi verigi, bolj posledica kot vzrok. In v kolikor niso Švedi uredili vseh ostalih členov, bo prinesla le zanemarljive, kozmetične učinke.
Kot mulc sem živel v svetu, ki je bil popravljiv in obnovljiv. Če se nam je kdaj pokvaril avto, je ata dvignil pokrov motorja ali zlezel pod podvozje – ta in tisti ključ, to gre sem in tisto tja, pa smo se že spet lahko peljali. Moj ata je sicer avtomehanik, ampak takrat so takšne stvari znali vsi očetje, pa tudi kakšna mama, da ne bomo seksistični. Stroji so bili mehanski, robustni in vzdržljivi, delovali so po poceni principih, ki jih je človeštvo izumilo stoletja nazaj. In danes? Če se ti pokvari GPS v avtu, ta ne pelje več in ti ga morajo v delavnici priklopiti na računalnik, da programsko odpravijo vzrok; če ti na mobilnem telefonu crkne en čip, je dražji od cele naprave – ne le da moraš za vsako stvar nositi svoje naprave na servis, ker lahko odpreš pokrov, pa ni ne žic ne mehanskih delov, ampak samo čipi in elektrode, s katerimi nimaš kaj početi. In že zdavnaj smo se nehali spraševati, kako je to sploh mogoče. Kako je to logično? Sodobna tehnologija je polna vznemirljivih naključij, za katere se pretvarjamo, da jih ne opazimo: zaslon na dotik ti odpove dober mesec po tistem, ko si odplačal telefon; pralni stroj nenadoma ne izpira več le tri tedne po garancijskem roku; prenosni računalnik postane polžje počasen ravno v času, ko oglašujejo nov model … Ob vsem tem napredku tehnologije, bi človek mislil, da bomo znali delati obstojnejše reči.
Seveda ljudje tudi vse prehitro zavržemo svoje stare igračke za nove. Menjujemo jih hitreje kot Leonardo DiCaprio ljubice in običajno tudi povsem nespametno, ker nasedamo izmišljenim potrebam: Ultra HD 3D Smart televizije res ne potrebuješ za gledanje Dnevnika in Gorskega zdravnika, da niti ne omenjam raznih »aparatov za hotdog hrenovke«, »kuhalnikov za jajca« in »špagetnikov« – za vse to obstaja multifunkcionalna naprava, ki ji mi doma rečemo pisker. Nekje sem prebral, da bi morali biti naši pametni telefoni le nekaj milimetrov debelejši, pa bi lahko baterija zdržala dvakrat do trikrat dlje, toda trenutni trend med uporabniki so pač tanki pametni telefoni. No, a čeprav smo mi, potrošniki, del tega problema, je problem sistemski, večji od nas, zapisan v samo bistvo sistema. Celoten svet, vse, kar poznamo in po čemer delujemo in živimo, je odvisen od naše potrošnje, potrošnja je tisto, kar ga poganja. Tam, kjer potrošnikov ni mogoče zapeljati z vedno novimi funkcijami, modeli in modnimi oblikami, proizvajalci varčujejo na materialu ali celo nalašč omejujejo življenjsko dobo naprav samo zato, da bi nam lahko čez par let spet kakšno prodali. Ker če se prodaja ustavi, če ni dobička, če gospodarstvo neha rasti, potem se sistem, v katerem živimo, enostavno sesuje. Davčne olajšave zato lahko spodbudijo ljudi, da redkeje zavržejo kakšno stvar in jo raje nesejo v popravilo – toda kaj če stvari ni mogoče popraviti in če sploh ni bilo mišljeno, da se jo popravi?
Vir naslovne fotografije.
Aljoša Harlamov, pisun 