Romaneskni virus

Naracija je virus, izvemo od Naracije same nekje proti koncu romana Baladine in romance poljskega pisatelja Ignacyja Karpowicza (1976), ki to potrjuje že z ogromnim obsegom. Ta je rezultat skorajda maničnega nizanja likov, prigod, opisov, perspektiv, predvsem pa neposrednih in posrednih komentarjev sodobne poljske realnosti, ki jo sekajo aluzije na domačo in tujo literarno oziroma kulturno tradicijo. Ko torej eden od junakov razmišlja o tem, katere knjige bi si želel imeti s sabo ob brodolomu, in omenja Pynchonovo Mavrico težnosti, Joyceov Ulikses in Pod vulkanom Malcolma Lowryja, nam Karpowicz skozi njega namiguje, kam približno postaviti njegov roman – nekam med modernistično melanholijo in postmodernistično karnevalskost.

Po humorju, ki se rad spogleduje z absurdom in fantastiko ter meša visoko z nizkim, s tem pa posega v eksistencialno bistvo človeka in njegovega iskanja smisla ali kar transcendence, bi ga morda lahko primerjal še z deli Douglasa Adamsa. Tudi zato ker se kljub vsemu naštetemu – če se naraciji prepustimo (virusi za svoje razmnoževanje potrebujejo žive celice) – delo bere skorajda samo od sebe. Karpowiczev slog ima sicer nek poseben lirični učinek, toda sestavljajo ga pretežno kratki stavki, oster, rafalski ritem, ki zgodbe poganja naprej in odnaša bralca s sabo.

V prvem poglavju spregovori kitajski piškotek in skozi roman Karpowicz tako glas posodi še mnogim drugim predmetom in pojmom: recimo imenu, času, duši in točki G. Njihova prvoosebna pripoved se menja s tretjeosebno človeških protagonistov, katerih zgodbe se trkajo in odbijajo, prepletajo in križajo; ter s to pretežno grških bogov, plus Jezus in Oziris, od katerih nekateri govorijo neposredno, namesto drugih pa vsevedni pripovedovalec. Poljsko 21. stoletja spoznamo prek palete različnih likov, a se o vseh zdi, da jih druži njihovo brezciljno življenje, ki ga mehanično preživljajo v »litanijah drobnih korakov«, pri čemer plitko presežnost najdevajo v raznih vrstah (pop) kulture. Ni pa v tem nobene tragike ali melodrame, zato tudi sestop bogov ne more spremeniti ničesar (razen, da pred tem s sveta nenadoma izginejo vsi likalniki in vsa kava). Četudi se zdi, da je Jezusov namen, da bi z novo, tokrat običajno človeško smrtjo vzel nazaj metafiziko in podelil vso težo spet zemeljskemu bivanju, pravzaprav nima od kod vzeti – tudi v pretežno katoliški Poljski je resnične metafizike le še za odtenek, življenje pa že ima svojo lahkotno težo.

Če niste ravno polonist, bo marsikatera medbesedilna referenca, žal, neizbežno spolzela mimo, a se lahko tolažite s tem, da je med omembami globalne kulture nekaj bodic v zadnjih poglavjih namenjenih tudi našemu Slavoju Žižku. Toda do tja se boste morali najprej prebiti, za kar boste potrebovali precej bralske kondicije, pa tudi potrpljenja – viroznost romana je nedvomno tudi virtuozna, roman je večkrat prav noro smešen in natančno zadane duh časa, ki ga živimo, a je v drugi polovici že tudi posiljeno razvlečen in dolgočasen.

 

Info o knjigi:

Ignacy Karpowicz: Baladine in romance. Prevod Jana Unuk. Cankarjeva založba, Ljubljana 2013, 629 str., 34,96 €.

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s