Meso in nostalgija

Kadar kuha M., je pri nas doma zmeraj napeto vzdušje. Tiste dni se zdi dejstvo, da kosimo nekje točno opoldne, še prav posebej pomenljivo – le da končni obračun ne sledi prihodu vlaka, kot v istoimenskem klasičnem vesternu, ampak do njega pride tisti trenutek, ko M. na mizo položi še vroč lonec oziroma ponev. Včasih se posamezni revolverji sprožijo že kaj prej. M.-jina stara mama navadno namreč že od jutra stoji za M.-jinim hrbtom ter pazljivo nadzoruje in prevprašuje vsako dodano sestavino oziroma začimbo, vsak način in dolžino priprave. A če M. še uspešno prebrodi to gestapovsko zaslišanje (uspešno pomeni, da ji uspe skuhati, ne da bi zažgala, ali presolila, ali kriče odvihrala stran od štedilnika), je povsem jasno, da bo pokrovka z njenega brbotajočega besa odletela tisti trenutek, ko bo hrana razdeljena in a) se bo M.-jin oče začel ozirati okrog sebe ter spraševati, ali je to vse, kar bomo dobili; b) bo njena mama svoj krožnik že tretjič dosolila in rekla bodisi »Danes pa jemo dietno.«, bodisi  »Od tega se pa ne bomo zredili.«; ali c) bo stara mama rekla, da ni lačna, čeprav vsi vemo, da si bo čez pol ure, ko niti posoda še ne bo pomita do konca, šla namazat špeh na kruh.

Pa ne gre za to, da bi bila z M. vegetarijanca, čeprav oba izjemno spoštujeva odločitev za življenje brez produktov živalskega izvora, naj bodo razlogi ekološke, moralne ali religiozne narave. In čeprav sva se, vsak zase, že nekajkrat spogledovala s tem, za zdaj oba še jeva meso. Trenutno tako ali tako nimava nobene izbire, ker živiva v skupnem gospodinjstvu z M.-jinimi starši in babico in si ne kuhava sama zase – in če rečem, da preostali člani družine zagotovo niso vegetarijanci, s tem ne bom povedal niti pol zgodbe.

Ne vem zatrdno, kako je v drugih delih Slovenije, ampak na Štajerskem je vprašanje mesa skoraj ideološko vprašanje. Tu nedeljskega ali kakršnega koli slavnostnega kosila brez mesa preprosto ni. Greste na poroko na Štajersko? Vam povem meni? Goveja juha (v bolj »naprednih« gostilnah kot možnost še gobova), trije solatni lističi, krompir in riž ter meso, meso, meso. A če bi bilo tako samo ob posebnih priložnostih, bi še šlo, naj je vse skupaj še tako dolgočasno – toda meso je na krožnikih v tej ali drugi obliki vsaj štirikrat do petkrat na teden. In spet, če rečem meso, mislim ogromne količine mesa, pri katerih je priloga res le nekaj, kar mimogrede melješ v ustih, medtem ko si režeš zrezek. Kaj bolje ni niti z večerjo – če Štajerc reče, da bo zvečer pojedel nekaj lahkega, to navadno pomeni sendvič s posebno klobaso. Ne le da riba že tradicionalno sploh ni meso, ampak se tako bolj ali manj gleda tudi na piščanca. Solata kot samostojna jed pa je tak absurd, da se bodo v nekaterih gostilnah, če jo boste naročili, začeli ozirati naokrog, ali gre slučajno za kakšno skrito kamero.

»Tega ne jem,« reče M.-jina stara mama, čeprav večino stvari na krožniku pomaga pridelati na vrtu za hišo. In če ji kdo oporeka, da še nikoli ni niti poskusila, ne pomaga prav nič. Ker ne gre za hrano ali za to, kako jo pripraviš; gre za globoko vraščena prepričanja, ki nimajo nobene zveze s potrebami, okusom ali realnostjo. Prepričanje, da te brezmesna jed ne more nasititi. Prepričanje, da ne moreš fizično delati, če ne ješ mesa. Prepričanje, da se od zelenjave ne moreš zrediti … Te ideje o prehrani so tako trdovratne zato, ker se same hranijo s strahom. S strahom, da se bo z njimi vred porušil tudi neki z nostalgijo in tradicijo prežet način življenja, ki ga tudi v resnici ohranjajo le še nostalgija in podedovani vzorci mišljenja in ravnanja. In to je treba do neke mere razumeti in spoštovati. M.-jina stara mama se pač dobro zaveda, da se bo malo po tistem, ko se bo izpraznil njen prostor za našo mizo, izpraznil tudi mali svinjak na dvorišču; da bo še tisto malo polje ječmena in koruze prerasel plevel, ali pa ga bodo pogoltnila sosednja večja polja, ali pa bo na njem raslo kaj eksotičnega – na primer bučke. (O njih pravi: »Buče jejo svinje.«)

Dokler pa bo sedela tam, bomo imeli vsake toliko kakšen revolveraški spopad. Točno opoldne.

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s