O sodobni slovenski poeziji

O sodobni slovenski poeziji

»Kot smo se pogovarjali že enkrat zadnjič, meni se pač zdi, da je dandanes poezija tista najbolj neko­ristna, najbolj neproduktivna in najmanj kapitalistična reč, ki se je poleg filozofskega diskurza edina zmožna približat resnici v bistvu. In še bolj kot filozofija. V povezavi z obupano in jezno mladostjo pa zna bit ubijalska.« Tole sicer pove eden od likov mojega romana, vendar gre za mnenje, s katerim se lahko nedvomno identificiram, skoraj gotovo sem ga tudi sam kdaj kje že izrekel. Le da ne tako vzneseno in da bi na koncu moral dodati tisti pomenljivi ampak. Ker trdno verjamem, da je roman­tičnih prispevkov, podobnih citatu, še več kot dovolj, se bom sam dotaknil predvsem tega ampak. Poezija je v krasnem novem 21. stoletju, kot ga rad ljubkovalno kličem, res skrajno sumljiva in ko­čljiva reč. Če primerjamo izposojo v knjižnicah, naklado pesniških zbirk in vsakoletno produkcijo izvirne slovenske poezije, je hitro jasno, da je pri nas več pesnikov kot bralcev poezije. Tisti redki bralec z nekaj kilometrine za to ugotovitev ne potrebuje številk; samo prebrati mora kako od teh knjig. Ko sem lani prvič doživel Dneve poezije in vina, ki so emigrirali v mojo rojstno vas, sem imel mešane občutke. Resda na te festivale prihajajo pač uveljavljeni tuji pesniki, nekakšen crème de la crème, oziroma vsaj tako trdijo organizatorji, pa vseeno – očitno je bilo, da se v tujini piše precej dru­gačna poezija. Poezija, ki je že prebolela prebolevanje modernizma, zazehala ob Waltu Whitmanu in ki si želi znova poskusiti izrekati, pomeniti.

Ne, vsega niso krivi Uroš Zupan in revija Literatura, četudi je že treba priznati, da gre v omenjenem primeru nedvomno za logičen vzročno-posledičen odnos med mentorjem (mojstrom) in njegovimi učenci ter institucionalnim okvirjem, v katerem delujejo, in mislim, da ni nobeno pretiravanje, če govorimo o krogu, vplivu ali določeni struji znotraj sodobne poezije – na Literaturinih oziroma Zu­panovih literarnih delavnicah se mladi pesniki izoblikujejo pod njegovim močnim vplivom, potem pa ta vpliv širijo preko revije in knjig iste založbe, zato tudi zunaj tega »kroga« ni bistveno drugače. Toda zakaj ni drugače? Menim, da je pomanjkanje neke izrazitejše alternative vseeno dokaz, da gre za širše dogajanje, za specifični zeitgeist. Kar me najbolj razočara pri mladih pesnikih, je, da če načnem vprašanje kakršnih koli sorodnosti med njimi, nekih skupnih točk, tem ali podobnosti v slogu, na to reagirajo, kakor da bi jih obtoževal incesta in se zatekajo v danes tako priljubljene pravljice o avtopoetikah. To ni toliko posledica njihove arogantne in narcistične samozaverovanosti, čeprav jim na srečo tudi te ne manjka, pač pa, se bojim, prej dokaz tako nezmožnosti poglobljene refleksije la­stnih umetniških postopkov kot vzpostavitve distance do svojih tekstov, ki je verjetno tudi posledica tega, da premalo berejo druge oziroma drugačne pesnike.

Sam kot eno glavnih značilnosti prevladujoče struje sodobne slovenske poezije, predvsem torej mla­de ali najmlajše, razumem realistični, pragmatični, odčarani ali kar raz-očarani jezik, ki se izogiba pretirani metaforizaciji, rabi drugih retoričnih figur, ali pa jih nadomešča z rabo institucionalno zaznamovanega besedišča (neumetniški, teoretski žanri), posledica česar je zgodbenost, glagolnost, dogajalnost poezije. Drugo vprašanje je, koliko je to še kvalitetno in kolikor v veliki večini ne gre zgolj za nove poskuse začaranja odčaranega sveta – impresionizem, ki skuša poezijo, pomene in smi­sle odkriti v vsakodnevnem, banalnem, intimnem, ki sporoča, da je vse, kar pesnik počne, poezija, pri tem pa naj se pesnik ne bi v ničemer razlikoval od navadnega smrtnika. Težnja, ki so jo morda res razvijale že avantgarde, vendar pa seveda nikoli razvile in ki je tako postala nočna mora sodob­ne literature, začarani krog par excellence. Obenem pa po mojem prepričanju dokaj naivna pozicija, sporna tudi iz ideološkega konteksta, saj ne počne drugega, kot potrjuje ideologijo potrošniške, hedonistične družbe, ideologijo istosti v demokraciji.

Priznam, prav sit sem že turističnih pesmi, kjer beremo zgolj o tem, kje so bili pesniki na dopustu, na katerih festivalih so sodelovali in kje jim je DSP subvencioniral bivanje. Po drugi strani pa le redkokdaj preberem kaj, kar bi me nagovarjalo kot mestjanarja, kot temu rečejo v naših krajih, kot prebivalca urbanega okolja – še enkrat, ne da je Ptuj neko posebno mesto, toda »pravo« podeželje pri nas obstaja le še redkokje. Tam, kjer s svojo metaforiko in simbolnim podobjem očitno ostajajo slovenski pesniki – pri rastlinskih vrstah ter kmečkem besedišču, ki ga poznamo bolj ali manj samo še iz njihove poezije. Zdi se, da je urbanost na tej strani Alp izenačena z boemstvom, ki ga pesniki dokazujejo predvsem z rabo kletvic in omenjanjem različnih drog, kar naj bi najbrž šokiralo, ali pa z aluzijami na tekste tujih pesnikov (hja, beatnikov ali Whitmana), ki so jih prevedli.

Vsekakor velik in pomenljiv ampak.

___________________________________________________________________________________

Mentor 4 (2011)Prispevek k tematski številki Mentorja o sodobni poeziji

Mentor, letnik 32, številka 4 (2011)

Advertisements

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s