Kaj je literarna kritika?

Kaj je literarna kritika?

Zdi se, da si vprašanje v naslovu tisti, ki se ukvarjamo z njo, zastavimo vse preredko. Tako stanje se marsikomu zdi povsem normalno, pač posledica pluralizma, skrajne relativnosti vrednot, ko na nobeno vprašanje ni več mogoče odgovarjati enoznačno, na kompleksna vprašanja, povezana s kompleksnimi predmeti (recimo literaturo) to­liko prej. Pa ni to obenem tudi neka druga posledica časa, v katerem živimo – elegan­ten način, da se izognemo presoji lastnega početja, motivom v ozadju, posledicam, ki sledijo? Res se zdi, da literarna kritika skupaj s (kvalitetno) knjigo, umetnostjo ali sploh kulturo v tistem ožjem »žlahtnem« pomenu besede počasi izginja iz medijske­ga prostora in zavesti povprečnega zemljana. Vendar razlogov za to ni mogoče pri­pisati zgolj apatiji potrošnika in mnenju o nerelevantnosti vsake govorice ali pisave, ki ne prevzema kapitalistične/ekonomske doktrine o »uporabnosti« in »koristnosti«. Oziroma če jih pripisujemo temu stanju, si je potrebno odkrito priznati, da smo mu zapadli tudi avtorji, založniki, novinarji, literarni znanstveniki in seveda nenazadnje literarni kritiki. Med slednjimi tako vse bolj opažam dve skrajnosti: površno branje na eni in izgubljanje v branju na drugi strani. Recimo, da sta obe razumljivi; prva je prav lahko posledica poskusov, da bi sledili literarni hiperprodukciji in obenem na mesec zaslužili kolikor toliko spodobno vsoto, s katero bi se dalo preživeti; druga pa logič­no sledi užitku v branju, predvsem užitku v iskanju novih in presenetljivih pomenov.

Vendar je površno branje lahko tudi posledica vse bolj prevladujočega hiperbranja, ki se kaže v izgubljanju sposobnosti koncentracije, ta pa je nujna za poglobljeno branje daljših oziroma kompleksnejših tekstov, in kajpada nasedanja enoznačnim medijskim, propagandnim predstavam o tem, da je kvalitetna literatura literatura, ki se dobro prodaja ali/in ki je nagrajevana. Izgubljanje v branju pa pravzaprav zazna­mujejo isti procesi, le še »nadgrajeni« s površnim znanjem o literaturi in pomanjka­njem splošne razgledanosti, ki jo skuša nadomestiti gostobesednost. Največkrat obeh skrajnosti sploh ni mogoče ločiti. Kritik tako izenačuje pripovedovalca z avtorjem (preberite si kritiko Tine Vrščaj o Svinjskih nogicah Tadeja Goloba v eni od poletnih številk Pogledov); bere metafore ali druge poetične figure dobesedno; v besedilu spre­mlja zgolj čisto akcijo; preskakuje dolge opise; enkratne besedilne dogodke pretvarja v simbole; iz posameznosti interpretira celoto; citira spremno besedo ali besede av­torja, ne da bi se potrudil citate tudi ustrezno označiti (večina »kritik«, ki jih je zasle­diti na raznoraznih internetnih, novičarskih portalih, pa tudi v kakšnem dnevniku); najdeva inovativnost, kjer gre za citatnost; postmodernizem, kjer gre za podobnost (kritiški sprejem romana Slava Daniela Kehlmanna je bil tako navdušen, kakor da je Kehlmann skupaj s svojim šarmom k nam prinesel tudi postmodernizem); poigra­vanje z žanri, kjer gre prej za šibko spisane žanrske zgodbe (kritiški sprejem prvenca Vesne Lemaić) …; vse to pa »zapakira« v zapletene stavčne konstrukcije in oksimoro­ne, v katerih dokazuje svoje nesporne umetniške veščine (zdi se, da je večina kritik o poeziji bolj poetičnih od recenziranih besedil); kot dokaz za pravilnost svojega skle­panja vpleta poljubne teoretične pasuse iz literarnovednih, filozofskih ali socioloških tekstov ipd. To sta skrajnosti, toda večina slovenskih literarnih kritikov sodi nekako v zlato sredino ter enakovredno zajema iz obeh skled. Zagotovo se je kdaj primerilo tudi meni, kar pa nikakor ne sme ali more zmanjšati »krivde« nekoga, ki se mu to »dogaja« redno.

Tudi zaradi tega smo se pri reviji Mentor odločili, da prvo letošnjo številko posveti­mo literarni kritiki. Nekaj vidnih slovenskih recenzentov smo zaprosili za krajše pri­spevke, njihove refleksije o sodobni in/ali slovenski literarni kritiki, Gabriela Babnik je prispevala esej o avtorjevem pogledu na literarno kritiko; pripravili smo natečaj za video-kritiko, organizirali bomo okroglo mizo itd. Vse to oziroma o vsem tem lah­ko berete na straneh novega Mentorja, ki ga pravkar držite v rokah, ali na še svežih spletnih straneh revije (http://revijamentor.si/), kjer lahko zmeraj najdete še marsikaj zanimivega. V okviru tega pa smo decembra 2010 na spletu objavili tudi anketo o literarni kritiki za literarne kritike in dobili nekatere izjemno zanimive rezultate, ki bi vam jih rad predstavil in z nekaj drznosti in domišljije tudi interpretiral.

Anketo je sestavljalo 17 vprašanj, pet uvodnih in dve zaključni, kjer smo spraše­vali po letnici rojstva, spolu, izobrazbi, začetku ukvarjanja z literarno kritiko, o tem, pri koliko revijah objavljajo, o njihovi udeležbi v komisijah za literarne nagrade in o drugih vlogah, ki jih zavzemajo v literarnem sistemu, ter deset glavnih, na katera se bom osredotočil kasneje. Raziskavo je rešilo 23 oseb, kar je veliko premalo, da bi bilo možno iz tega potegniti kakor koli splošno veljavne sklepe, vendar sam menim, da številka tudi ni zanemarljiva. Takole »na oko« bi celo tvegal z ugotovitvijo, da pri nas redno objavlja morda največ 50 literarnih kritikov, se pravi, da bi anketo po tem »izračunu« vendarle rešila nekako polovica vseh. Tudi po spolu je najbrž razdeljena dokaj proporcionalno; 15 anketirank in 8 anketirancev.

Literarna kritika je pogosto »obštudijska dejavnost«, priložnost za sprotni zaslužek in/ali uveljavitev na literarnem oziroma novinarskem področju, kar dokazujejo tudi rezultati ankete, saj je kar 15 anketirancev iz generacije osemdesetih (najnižja letnica rojstva je 1951, najvišja 1988). Čeprav bi to lahko pomenilo preprosto tudi, da so te generacije informacijsko bolj »pismene« oziroma več prisotne na svetovnem spletu. Zaradi mladosti je potem tudi razumljivo, da prve objave anketirancev datirajo v novo tisočletje (18 po letu 2000; najstarejša letnica je 1974, dve iz osemdesetih, dve iz devetdesetih, najpoznejša letnica je lanska, ko sta začela objavljati dva anketiranca). Vprašanje o izobrazbi je bilo na žalost slabo opredeljeno, zato so rezultati manj upo­rabni, mogoče je edino ugotoviti, da so slovenski literarni kritiki visoko izobraženi, da je večina komparativistov in da le dva od desetih, ki so odkrili tudi svoje aka­demsko področje in ne le naziva, nista ožje povezana s študijem jezika/književnosti. Jasna je tudi »neideološka« opredeljenost slovenskih literarnih kritikov, saj jih večina objavlja v več kot dveh revijah, kar osem v več kot petih revijah (ostali rezultati: štirje objavljajo v 1-2, devet v 2-4, dva v 4-5).

Predzadnje vprašanje je nato v zaključku poizvedovalo o tem, ali so anketiranci že kdaj sodelovali v komisiji za katero od literarnih nagrad. Ker gre torej večinoma za mlajše kritike, je bil odgovor največkrat negativen (10-krat), čeprav je tudi z Da od­govorila pravzaprav večinsko mlajša generacija (samo dva od skupno devetih sta se rodila pred 1980), pogosto pa v komisijah sodelujeta samo dva (oba sodita med sta­rejše), z Ne, nikoli jih je odgovorilo deset, dva anketiranca pa sta izbrala tudi možnost, da v komisijah niti ne želita sodelovati. Zadnje vprašanje je ugotavljalo, katere druge vloge v literarnem sistemu še opravljajo. Rezultati niso presenetljivi – največ literar­nih kritikov je obenem literarnih ustvarjalcev, in sicer kar več kot polovica (13). Dru­gi odgovori so bili (možnih je bilo več odgovorov): literarni novinar (10-krat), pisec spremnih besed in druga dela pri literarni reviji (7-krat), urednik pri literarni reviji in druga dela pri založbi (6-krat), literarni zgodovinar/teoretik (5-krat) – menim, da je številka kar visoka glede na to, da uredniki po lastnih besedah pogrešajo prav večjo prisotnost akademikov –; urednik pri založbi dvakrat, dva odgovora pa sta bila do­dana tudi pod rubriko drugo, in sicer bibliotekar in prevajalec.

Zdaj pa k resnejši analizi. Prvo vprašanje je ugotavljalo, kako kritiki izbirajo knji­ge, ki jih recenzirajo. Možnih odgovorov je bilo šest, izbrali so jih lahko tudi več. Najpogosteje izbran odgovor je bil, da si jih izberejo sami (17-krat), tesno mu je sledil Uredništvo/urednik medija, ki bo kritiko objavilo, mi ponudi predloge, med katerimi izbiram (izbran 15-krat), Uredništvo/urednik medija, ki bo kritiko objavilo, jo izbere in mi naroči kritiko je bil izbran 6-krat, Založnik, ki je izdal knjigo, pošlje uredništvu/meni recenzijski izvod, ki jo lahko izberem/je lahko ne izberem je imel še manj »glasov«, to je samo dva, odgovora Založnik, ki je izdal knjigo, me prosi, da o njej napišem kritiko, oziroma prosi uredništvo medija, naj poskrbi, da bo nekdo napisal kritiko knjige, in Avtor knjige me prosi, da napišem kritiko njegove knjige, oziroma prosi uredništvo medija, naj poskrbi, da bo nekdo napisal kritiko knjige pa nista bila izbrana niti enkrat. Taka eksplicitna neodvisnost literarnega kritika je seveda razveseljiva, čeprav morda malo manj za založnike, ki se lahko resno vprašajo, kje končajo vsi tisti recenzijski izvodi, ki jih pošiljajo oziro­ma delijo okrog. Vendar pa sam menim, da rezultati niti niso posebej presenetljivi, saj morda ne dokazujejo drugega, kakor da so vezi med avtorji, založniki in kritiki neformalne, implicitne, skoraj nezavedne narave.

Drugo in tretje vprašanje sta ugotavljali, kateri avtorji, domači ali tuji, in katera vrsta literature, proza ali poezija, je kritikom bližja oziroma kaj večinsko recenzirajo. Menim, da so odgovori samo potrdili stanje, ki ga je mogoče opaziti v praksi, in to na področju celotnega slovenskega literarnega sistema. V teoriji oziroma v profesio­nalnem ukvarjanju z literaturo imajo seveda prednost domači avtorji: osem anketi­rancev objavlja kritike samo slovenskih avtorjev, tujih in domačih v enaki meri šest, oboje, toda večinoma slovenskih, devet. Kaj se večinsko bere (tudi kaj berejo kritiki v svojem zasebnem branju), je že drugo vprašanje. Podobne dileme ni pri drugem vprašanju. Že nekaj desetletij je jasna prevlada proze nad poezijo, tako v teoretskih, kritiških obravnavah kot v bralnih navadah bralcev: recenzije samo proze objavlja 13 kritikov, pet jih recenzira oboje, toda večinoma prozo, dva oboje v enaki meri, zgolj poezijo pa samo trije.

Eno bolj zanimivih in predvsem notranje razdeljenih je bilo vprašanje o tem, ali literarne kritike kakor koli vplivajo na branost literarnih del. Možnih je bilo več od­govorov (oziroma možna sta bila prvi in/ali drugi odgovor ali samo tretji odgovor), vendar se je večina odločila samo za enega. Nihče se ni odločil samo za možnost Da, negativna kritika vpliva negativno na branost recenziranega literarnega dela (5-krat), če so se že odločili zanjo, so se zgolj v kombinaciji s prvim odgovorom, ki pa je imel tudi veliko samostojnih »klikov«: Da, pozitivna kritika vpliva pozitivno na branost recenzira­nega literarnega dela (14-krat). Razmeroma veliko je bilo tudi povsem pesimističnih odgovorov: Ne, literarna kritika ne vpliva oziroma zanemarljivo vpliva na branost literar­nega dela (9-krat). Literarni kritiki s(m)o torej prepričani o propagandni veljavnosti literarne kritike, ampak samo kadar gre za pozitivno reklamo. Tudi te rezultate je mogoče interpretirati na dva načina. Lahko gre za zatiskanje oči pred negativnimi posledicami našega dela ali pa je to odraz dejstva, da je negativna kritika v vsesplošni težnji po politični korektnosti veliko prej deležna sumničenja o tem, da je kakor koli (denarno, čustveno) motivirana, kot pa pozitivna, zaradi česar jo bralci prej odmisli­jo. Čeprav zadnje teze ne podpirajo rezultati vprašanja o odnosu do negativne kriti­ke, kjer je odgovor Če je moje mnenje o prebrani knjigi negativno, kritike raje ne objavim; objavljam samo pozitivne kritike izbrala samo ena oseba, vsi ostali pa odgovor Če je moje mnenje o prebrani knjigi negativno, objavim negativno kritiko (22-krat). Nihče ni izbral drugih treh odgovorov; da njegovo mnenje o recenzirani knjigi ni nikoli negativno, da v svoje kritike ne vključuje vrednostnih sodb ali da mu uredništvo medija ne do­voli objaviti negativne kritike. Po številu pozitivnih kritik, ki jih je moč vsak mesec prebrati v raznih revijah, bi bilo torej sklepati, da je sodobna slovenska književnost v zares odlični kondiciji oziroma da so vrednostna merila sodobne slovenske kritike zelo nizko postavljena. Res pa je, da je v zadnjih letih opaziti porast negativnih kritik, četudi spet ni povsem jasno, ali je to zares posledica nove odkritosrčnosti slovenskih kritikov, dviga kriterijev ali pa česa tretjega.

Večina recenzentov ne bere kritik svojih kolegov o knjigi, ki jo želijo recenzirati sami, ker ne želijo, da bi le-te nanje kakor koli vplivale (10-krat), tisti, ki jih, pa si z njimi ne morejo oziroma si z njimi ne pomagajo (5-krat). S kritikami kolegov si po­magajo štirje anketiranci, trije pa pišejo kritike knjig, o katerih ni še nihče predhodno pisal. Morda to dokazuje ne ravno pozitivno mnenje o kritiških kolegih? Ali pa mor­da podobnost med načinom dela literarnih kritikov, zaradi česar bi bil njihov strah pred vplivom še najbolj upravičen? Zanimivo bi bilo izvedeti, koliko kritikov prebere recenzije kolegov o knjigi, o kateri so predhodno sami pisali, vendar je to vprašanje za­radi težnje po ekonomičnosti izpadlo. Sam priznam, da mi je prav branje postfestum včasih izjemno poučno, zgodi pa se tudi, da nadvse zabavno.

Dve vprašanji sta ugotavljali, kakšen je odnos avtor/založnik-kritika-kritik. Po­znanstvo z avtorjem po mnenju anketirancev zavestno ne vpliva na njihovo oceno njegove knjige (15-krat) ali pa na to sploh oziroma nikoli ne vpliva (5-krat). Določen vpliv so priznali trije (Da, a redko), nihče pa ni menil, da je tak vpliv pogost. Menim, da ni nobene potrebe, da bi v rezultat kakor koli dvomili, posebno, ker gre v večini za mlajšo generacijo kritikov, ki si kakšnih posebnih poznanstev niti še ni mogla ustvariti – na to kaže tudi dejstvo, da so vsi pozitivni odgovori o vplivu prišli s strani starejših anketirancev. Slednji najbrž tudi zaradi tega predstavljajo pomemben delež tistih, ki so na vprašanje Ali ste že imeli težave zaradi objavljene literarne kritike: grožnje, neprijazen/hladen odnos, izguba prijatelja, oviranje pri delu, širjenje zlonamernih govoric o vas itd. s strani avtorja ali založnika knjige, o kateri ste objavili recenzijo? odgovorili z Da (9-krat) ali z Da, a nič resnejšega (5-krat), in sicer so eno ali drugo možnost izbrali vsi, ki so bili rojeni pred oziroma leta 1980 (devet anketirancev), čeprav drugo tudi dva anketiranca iz najmlajše generacije (1987), medtem ko so anketiranci, ki so izbrali odgovor Ne (9-krat), vsi iz letnika 1982 ali mlajši. Odnosi med kritiki in avtorji/zalo­žniki so torej vse prej kot nedolžni ali razumevajoči. Vendar je podoben histerični, neracionalni odnos do kakršnega koli poskusa kritike po mojem trdnem prepričanju opaziti že nekaj časa prav na vseh družbenih področjih.

Podobno zanimivi sta bili osrednji vprašanji, na kaj se anketiranci osredotočajo pri izdelovanju recenzije in kaj sploh je literarna kritika, še posebej, če ju sopostavimo. Obe sta omogočali izbrati več odgovorov. Za prvo so bili rezultati naslednji: največ kritikov se osredotoča na t. i. jezikovno globino; zgodbo, motive, teme, literarne like itd. (18-krat), nekaj manj na t. i. jezikovno površino; jezik, slog, pripoved itd. (13-krat), še manj na lastno recepcijo; dojemanje, interpretacija, vživljanje (8-krat), najmanj pa na kontekst; sociološki, psihološki, zgodovinski itd. (5-krat). Za drugo pa: literarna kritika je kritikova vrednostna ocena prebranega (16-krat), kritikovo stro­kovno mnenje o prebranem (13-krat), kritikova interpretacija prebranega (9-krat), napotek bralcu, ali se knjigo splača prebrati (6-krat), napotek, kateremu/kakšnemu bralcu je knjiga namenjena (2-krat), ali poklon avtorju, čigar knjigo je kritik z užitkom prebral (1-krat), medtem ko nihče ni izbral možnosti Napotek komisijam, ki podeljujejo literarne nagrade, katero knjigo upoštevati/ne upoštevati. V praksi sam opažam zelo dru­gačna, celo povsem nasprotna razmerja. Predvsem sem bil nemalo presenečen nad tem, da je relativno malo kritikov izbralo interpretacijo kot glavno definicijo kritike oziroma označilo, da se pri pisanju osredotočajo najbolj na lastno recepcijo, saj je po mojem mnenju pri večini kritik opaziti ravno to. Malo je takih, ki so pri prvem vpra­šanju izbrali samo eno možnost (10-krat), od tega jih je največ, šest, izbralo jezikov­no globino, kar po mojem mnenju ustreza dejanskosti, nenazadnje v sodobni prozi prevladuje zgodba, ta pa je konec koncev najbolj očitna tudi za površno branje. Trije anketiranci so izbrali recepcijo, eden od slednjih je tudi pri naslednjem vprašanju iz­bral samo eno možnost, in sicer, da je kritika interpretacija recenziranega dela. Enako me je presenetilo večinsko mnenje, da je kritika vrednostna sodba o prebranem, saj je iz kritik, ki jih mesečno prebiram, le redko razbrati ne samo, ali je knjiga kvalitetna ali ne, ampak tudi, ali je bila kritiku sploh všeč ali ne. Poleg tega iz vrst kritikov ter iz komentarjev o literarni kritiki celo pogosteje kot s strani avtorjev slišim besede o pluralizaciji in relativnosti vrednotenja iz uvoda.

Na žalost je prostora za detajlnejše medsebojne primerjave odgovorov veliko pre­malo. Morda bodo anketa oziroma njeni rezultati ali vsaj moja polemična interpreta­cija le-teh vplivali vsaj na globlji premislek o tem, kaj literarna kritika sploh je in kdo je literarni kritik. Dovolj pa bi bilo že samo, če so kritiki med reševanjem ankete svoje odgovore zares premislili in če jih bodo uzavestili vsake toliko časa tudi pri sesta­vljanju recenzij, saj je le tako kritika resnično lahko strokovno mnenje in vrednostna sodba dejansko relevantna. Zato vas vabim k branju drugih prispevkov o literarni kritiki, kjer so vidni slovenski literarni kritiki storili natanko to – za bralce revije Men­tor so premislili lastno pozicijo in stanje sodobne literarne kritike.

____________________________________________________________________________________

Uvodnik v tematsko številko o literarni kritiki

Mentor 1-2 (2011)Mentor, letnik 32, številka 1–2 (2011)

Advertisements

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s