Februarja lani smo pri reviji Mentor posneli zaenkrat prvi in zadnji sklop video literarne kritike, imenovane “literarna kritika v živo“. Čeprav pretirano ne maram kamere, sem se kot revijalni urednik za literarno kritiko in avtor ideje s tem spopadel kar sam.
Kot je opaziti, posneto v nekaj poskusih in brez trotlbobna.
O video kritiki pa so poročali tudi v Dnevniku:
“Aljoša Harlamov, urednik za literarno kritiko pri reviji Mentor, pod okriljem katere je koordiniral prvi slovenski natečaj za videokritiko, meni, da mora ta recenzijska forma še vedno temeljiti na kakovostni literarni kritiki, o obenem staviti tudi na vizualno privlačnost in igralske veščine pripovedovalca, s čimer od avtorja zagotovo terja veliko več kreativnosti kot zgolj stresanje stavkov na papir. Čeprav tovrstna oblika kritike lahko vzbudi zanimanje zelo široke populacije, saj so dandanes vsebine, ki ne premorejo vizualne dimenzije, skorajda povsem prezrte, s seboj prenaša tudi pasti. “Dandanes se razširja sindrom, da se literati in kritiki poskušamo preveč približati bralcem, zaradi česar nemalokrat nižamo letvico kakovosti,” poudarja Harlamov. Ob tem pa izraža željo, da bi se morebitni razvoj videokritike pri nas izogibal poneumljanju, na drugi strani pa bi se oklepal intelektualne note.”
(Sandra Krkoč: Literarna kritika v novih oblikah: Kritika (tudi) kot zabava, Dnevnik 21. 10. 2011)
Aljoša Harlamov, pisun 