Esej o nominirancih za kresnika 2012

Osumljenih deset

Težko se je znebiti občutka, da je skoraj edina novost letošnje kresnikove nagrade sestava nje­gove komisije. Poleg predsednika, literarnega zgodovinarja Mirana Hladnika, so namreč med 115 romani izbirali štirje novi člani, to so Alojzija Zupan Sosič, ki enako kot Hladnik prihaja z Oddelka za slovenistiko FF v Ljubljani, literarna kritika Igor Bratož in Tina Vrščaj ter novinarka Valentina Plahuta Simčič. Na prvi pogled gre torej za eno najbolj raznovrstnih komisij, koliko pa je ta peterokotnik zaradi tega tudi uravnotežen, pa bo znano 23. junija. Vsekakor bo nadvse zanimivo videti, kakšna bo končna odločitev; komu bodo v roke dali baklo in komu bo ob tem najbolj vroče. Marsikomu je bilo najbrž že ob objavi nominacij, saj sta med drugim izpadla Zoran Benčič, čigar noir detektivka Psi brezčasja (Modrijan) je bila pravcati kritiški ljubljenec, in enkrat več Jurij Hudolin, tokrat z Vrvohodcem (Študentska založba). Pri čemer seveda ne bi bila težava v tem, da kak kvalitetnejši roman tudi izpade, če bi to pomenilo, da je deseterica nominirancev brez, nekoliko grobo rečeno, »kukavičjih jajc«.

Najprej pa nekaj statistike. Lansko leto je bilo znova v znamenju Študentske založbe, ki je izda­la kar polovico nominiranih romanov, vendar to glede na moč njihovega izvirnega leposlovnega programa ne more biti nobeno presenečenje. Rekorderja med nominiranci sta Dušan Merc, ki je tokrat v ožjem izboru že kar osmič, in Evald Flisar, ki se je na seznamu znašel sedmič. Andrej E. Skubic je v primerjavi z njima tokrat nominiran »šele« četrtič, Milan Dekleva pa tretjič, vendar sta oba po enkrat Rožnik tudi že osvojila. Le-tega vnovič napadajo še Avgust Demšar (četrtič), Zdenko Kodrič (tretjič) in Aleš Čar (drugič). Tako nam ostanejo samo še tri pisateljice, ki so se v tej vlogi znašle prvič. In morda ne boste povsem verjeli, toda letos smo priča rekordu, saj je to doslej največje število žensk med nominiranci! Med avtoricami sta tudi edina, pogojno rečeno, prvenca; gre za prva romana za odrasle za Lucijo Stepančič in Ireno Velikonja.

Kolikokrat se razburjam, ko poslušam literarne kritike in druge bralce govoriti o literarnem pluralizmu in avtopoetikah, pri čemer jim je vsak poskus iskanja skupnih določnic in sinteze ne­kakšen nebodigatreba. Pa vendar za to ni potrebna posebna tenkočutnost ali bralna kilometrina; tipične poteze sodobnega slovenskega romana je mogoče elegantno izločiti iz vsakoletnega se­znama nominirancev za kresnika, tudi z letošnjega. V ospredju zanimanja je še vedno predvsem intimna zgodba, zgodba odnosov med posamezniki, ki se spletajo in razpletajo v krogu družine oziroma ljubljenih – tudi delo Zdenka Kodriča je v resnici pripoved o tem, kako velika zgodba ni nič drugega kot sestavljanka zgodb malih ljudi. Morda je letos edino nekoliko trdneje v sre­dišču družina (kot nekakšen utrip kolektivnega nezavednega): posebno romana Irene Velikonja in Aleša Čara sta že skoraj družinska romana, njegove posamezne elemente pa imajo še romani Cvetke Bevc, Milana Dekleve, Evalda Flisarja in Andreja E. Skubica. Seveda so bodisi ljubezenski bodisi sorodstveni odnosi daleč od idealnega, pravzaprav so glavni generator travme, ki je sploh osnovno pogonsko sredstvo sodobnega romanesknega junaka in njegove zgodbe.

Nekatere poteze se v slovenskem romanopisju ponavljajo že skoraj do stereotipa; tako se kar štirje romani začnejo z izgubo (osnovna podoba travme): v Koliko si moja in V četrtek ob šestih se glavna literarna junaka razideta z dekletom oziroma ljubimcem, romana Svoboda belega gumba in Naj počiva v miru v tek požene smrt moža oziroma očeta. K temu bi lahko brez slabe vesti prišteli še roman Hotel Abbazia, ki se kot vsaka detektivka začne z umorom, z malo interpretacijske spre­tnosti pa je mogoče smrt oziroma izgubo v njeni prometejskosti najti vsaj še v Potovcih, ki ju od­preta apostola Tadej in Jernej, ki tavata po svetu po smrti svojega mesije itd. Zagotovo so mnoge podobnosti med romani še v značajih literarnih oseb; njihovi zdolgočasenosti, t. i. postmodernem spleenu, emocionalni plitvosti, ki jo zaznamuje hkratnost sentimentalnosti oziroma nostalgije in cinizma oziroma distance ipd. Pripovedna tehnika, ki je najpogosteje v uporabi, je realistična, pe­sniške figure nadomešča retorika, pripoved pa se zgosti večinoma samo na predvidljivih mestih. Toda pojdimo zdaj raje lepo po vrsti in se sprehodimo skozi deseterico, kije letos v igri za najbolj prestižno literarno nagrado pri nas.

Cvetka Bevc, Potovci»Peta, prsti, peta, prsti« je refren, ki se večkrat ponovi v romanu Cvetke Bevc Potovci (založba Franc-Franc). Dogajanje je razbito na tri časovne pramene, v prvem spremljamo apostola Tadeja in Jerneja, ki nekaj let po Jezusovi smrti oznanjata krščansko vero v Armeniji, v drugem trgov­ca Ištvana Kerekeša, ki okrog druge svetovne vojne križari po Prekmurju in Panonski ravnini, v tretjem pa njegovega vnuka Emanuela, ki išče svojo pot po Evropi v prelomnem dogajanju okrog leta 1990. Pripoved je prežeta s krščansko simboliko, vendar s prvobitnim krščanskim, tudi apokrifnim ali gnostičnim zvenom: votlina, poslikana z ribami; dedkovo ime Ištvan, madžarski Stefan, izhaja iz grškega stefanos (»venec, krona«); vnukovo Emanuel ima pomen »z nami Bog« itd. Hoja je torej religiozna izkušnja: »Hoditi pomeni slediti nekomu« (str. 135), toda roman se vsekakor ne zapira v kakršno koli dogmatiko. Daleč od tega, da bi bile literarne osebe oznanjeval­ci, ki bi od vrat do vrat nosili brošure z rešitvami na vsa življenjska vprašanja, njihova pot ni ne zarisana ne lažja; prividi metafizičnega pa v zgodbo vnašajo metaforične in fantastične razširitve. Knjigi je v zvezi s tem pravzaprav očitati ravno to, da idejno, simbolno-arhetipsko ozadje deluje bolj kot nekakšen mrtev rokav zgodbe, da razširitev v resnici ne vodi nikamor – brez tega pa nam ostane zgolj še zgodba o odtujenosti in hrepenenju po nedosegljivi ljubezni.

Aleš Čar, O znosnostiPričakovanja v zvezi z novo knjigo Aleša Čara so bila velika. Nenazadnje je njegovo zadnje delo izšlo pred štirimi leti, roman pa pred nič manj kot dvanajstimi. Sam morda tudi zaradi tega nekako ne morem deliti navdušenja, ki ga te dni razbiram iz recenzij. Roman O znosnosti (Študentska založba), pripoved o družini z okostnjakom v omari, z elementi kriminalke in kome­dije zmešnjav, kot je za Čarovo romaneskno prozo značilno, je sicer spisan s podobno duhovito vehemenco in ležernostjo kot njegova predhodnika, toda v nasprotju z njima nikakor ne uspe za-čar-ati. Starši, ki »[k]opljejo nove kleti v svojih otrocih« (str. 163); umor, pedofilija, incest, nar­komanija, spolne perverzije in samomor niso nič več kot epizode, peripetije, so anekdote iz življe­nja pripovedovalca in zgodovine njegove družine, ki jih samo on in njegova retorična spretnost držita skupaj, da ne razpadejo (epizode in družina). Literarni liki, ki naseljujejo roman, so deloma karikature in nimajo prepričljivega samostojnega življenja, delu manjka epski zamah, ki bi bodisi oživel pripovedovalca in mu dodal težo bodisi iz zgodbe potegnil kaj več od razgibanega doga­janja; primanjkuje tudi črnega humorja, s katerim je stregel posebno v Pasjem tangu (1999) … Niti podatek, da gre pri tem menda za nekatere avtobiografske drobce in da je zaradi tega prišlo celo do zamer znotraj pisateljeve družine, romana ne reši. Za razliko od večine kritikov je O znosnosti zame eno od večjih razo-čar-anj lanskega leta.

Milan Dekleva, Svoboda belega gumbaSvoboda belega gumba (Cankarjeva založba) Milana Dekleve je poetičen roman tako zaradi go­stobesednega, metaforično bogatega sloga, ki je blizu avtorjevi poeziji in enkrat več razkriva njegovo ljubezen do glasbe, kot zaradi svoje teme ali ideje. Zgodbo odpre vest o smrti odtujenega moža, ki novinarko Tajdo preseneti sredi Kuala Lumpurja in je povod za refleksijo njenega od­nosa do pokojnika, do zdaj odraslih hčere in sina ter do ljubimca, v njej pa se mešajo elementi ljubezenskega in kriminalnega romana, celo medicinskega ali tehno-trilerja. Osnovni konflikt je konflikt med spoloma, ki korenini v nasprotnih si filozofskih in življenjskih principih – Peter zastopa znanstveno racionalnost in pragmatizem, Tajda humanistične vrednote in intuitivnost. Vseeno pa se avtor izogne popolni stereotipizaciji z emocionalno odtujenostjo glavne protago­nistke, ki jo še poglablja menjavanje med prvo- in tretjeosebno perspektivo; čeprav je ta čustvena hladnost v resnici posledica dobe, v kateri živimo. Preseči jo, prerasti ravnodušnost in najti neposrednejši, neboleč stik s svetom in z drugimi, pa je glavno osišče romana: »Zagledam svetlikanje vode, prosojnost, v kateri doumem smisel proda; biti čvrst za poljub mehkobe, stati, da bi nekdo tekel čezte.« Tudi glavni problem te proze je povezan s tem: ti poskusi preboja so upovedani z mestoma baročnim, nabuhlim slogom, patetičnim kopičenjem pridevnikov in abstraktnih samostalnikov, v neposredni bližini pa je pogosto tudi moraliziranje, zaradi česar roman ne deluje povsem prepričljivo.

Avgust Demšar, Hotel AbbaziaTudi letos ni šlo brez žanra. Peti primer inšpektorja Vrenka nosi naslov Hotel Abbazia (Založba Sanje), je torej že četrta nominacija za kresnika, ki si jo je na svoje pero vrezal Avgust Demšar, in tudi tokrat mi ni najbolj jasno, čemu. Če ponovim: uvrstitev žanrskega dela na tak seznam je mogoče upravičiti samo v dveh primerih; kadar gre za izjemno delo znotraj žanra ali kadar gre za delo, ki žanr deloma presega. Hotelu Abbazia ne uspe ne eno ne drugo. Gre sicer za enega boljših romanov iz serije, z več duhovitosti in ironične distance, ki jo recimo dosega z ekskurzi v stati­stiko, tudi primer, zločin je doslej še najbolj zanimiv. A čeprav je ob doslednejši izrabi žanrskih pravil, kar generira dokaj kratkočasno branje, znotraj le-teh tudi dovolj manevrskega prostora, in čeprav je roman poleg tega še povsem solidno spisan, se znova ni bilo mogoče izogniti nekaterim križem in težavam, tipičnim za slovenski žanr. Pomanjkanje psihološke poglobljenosti, neizviren slog, osredotočenost na akcijo itd. itd. – vse to je za žanr logično, a kaj storiti s skoraj popolno odsotnostjo suspenza in z logičnimi spodrsljaji? Dogajanje poteka prehitro, ponujenih indicev je premalo, da bi bralec mogel sodelovati pri razkrinkavanju morilca, končna razrešitev pa deluje povsem nerealno: morilec mora za samomorilsko pismo uporabiti USB-ključek, ko bi ga lahko preprosto natipkal v rokavicah – začuda pa to odkrijejo šele po temeljitem mozganju, kar pome­ni, da policija ob sumljivem samomoru ni niti preverila izvora datoteke, čeprav zna to danes že vsak, ki ima vsaj osnovno računalniško znanje. Eh.

Evald Flisar, To nisem jazČe sem od novega Čarovega romana pričakoval veliko in bil zaradi tega na koncu še toliko bolj razočaran, čeprav sploh ne gre za tako slab roman, je moja zgodba z Evaldom Flisarjem povsem drugačna. Že lep čas od njegovih del ne pričakujem nič posebnega, zaradi česar me je njegov roman To nisem jaz: legoroman (Vodnikova založba) najbrž prepričal bolj, kot bi me smel. Takoj na začetku je treba pojasniti, da ne gre za kak nov literarni žanr, kot bi mogli sklepati iz podnaslova, ampak za v prvi osebi spisano delo z elementi avtobiografskega, potopisnega in esejističnega ro­mana. Kljub fragmentarnosti je zgodba precej monolitna in v osnovi sledi kronologiji življenjepi­sa; opisuje avtorjevo razgibano življenjsko pot; otroštvo, zakonske težave, skoke čez plot, potova­nja, tujstvo, literarne uspehe in razočaranja. Zanimiva kombinacija iskrenosti in »pikantnosti« ter poetološkega razmisleka in premišljevanj o sodobnem svetu in družbi je osrednja kvaliteta dela. Brez sentimentalnosti, (pre)hitrega tempa tistih bolj epskih odlomkov, ki jim tako zmanjka širine in globine, da ne rečem večja mera literarizacije, brez moraliziranja in določene zagrenjenosti pa bi bil roman še bolj vreden spomina. Tako pa se je težko znebiti občutka, da posebno esejističnih vložkov, ki se dotikajo avtorjeve avtopoetike, ne poganja toliko želja po samorefleksiji, pač pa bolj osebna in narcistična prizadetost nad tem, da njegova dela pri kritikih niso sprejeta s takim navdušenjem, kot avtor meni, da bi morala biti. Po eni strani smo slovenski kritiki ujeti v »literarnovedske šablone«, po drugi strani pa se hitro izkaže, da so taki ujetniki samo tisti, ki ne hvalijo (dovolj) Flisarjeve proze, medtem ko tiste, ki to počnejo, magari tudi citira. Po takem prelomu ves drugi del knjige, kjer opisuje sicer zanimiva potovanja svojih dramskih del po celotnem svetu, zveni kot užaljeno dokazovanje, češ za tujino sem pa dober.

Zdenko Kodrič, Opoldne zaplešejo škornjiTudi šesto delo, ki kandidira za letošnjega kresnika, je literarizacija preteklosti, le da ne osebne, pač pa se loteva velikega mita slovenske nacionalne zgodovine. Totalni poraz partizanske enote na Pohorju je seveda zgodba, ki jo posebno Štajerci dobro poznamo, in v romanu Zdenka Kodriča Opoldne zaplešejo škornji (Študentska založba) je v osnovnih obrisih zlahka prepoznavna in sledi zgodovinskim dejstvom, že spremenjena imena protagonistov pa krepijo zavedanje, da gre vendarle za fikcijo. Zgradba romana je izredno premišljena in kompleksna, elementi zgo­dovinskega romana pa so sodobno preoblikovani. Opazni so npr. elementi postmodernistične anahronije: tako se pogosto zdi, kakor da literarne osebe o teh ključnih, zmedenih in bolečih zgo­dovinskih trenutkih govorijo iz sodobne ali vsaj kasnejše perspektive, kakor da jim je prihodnost že znana. Ob tem se protagonisti na vse načine izogibajo jasni karakterizaciji ali psihologizaciji (pohorski kmet citira latinske sentence, Marjeta najprej razglaša svojo ljubezen do Venclja, potem se že mečka z drugim itd.), vpletanje fantastičnih elementov pa doda širšo perspektivo drugače povsem akcijskemu zaključku. A znova je treba skleniti, da so ti posamezni elementi vendarle premalo, da bi uspeli kako drugače osmisliti in poglobiti povsem realistično pripoved o tem, kako je okupator pohorske borce zbrisal s površja zemlje. Velika zgodba je resda sestavljena iz mozaika malih – a to je pač premalo, da bi lahko bralec med branjem romana resnično užival, obenem pa omenjene »postmodernistične« značilnosti preprečujejo, da bi se lahko v usode pro­tagonistov resneje vživel.

Dušan Merc, Pedagoški triptihPedagoški triptih (Študentska založba) Dušana Merca združuje obe poglavitni značilnosti sodobnega slovenskega romana, ki sem ju naštel v uvodu: gre za samozazrtje ostarelega ravnatelja osnovne Šole Šolice, ki želi pred koncem svoje profesionalne – in življenjske – poti povzeti svoja spoznanja, kar pa rezultira v obračun s sodobno pedagogiko, šolskim sistemom in nenazadnje z disfunkcionalno slovensko družino. O pedagogiki toliko: »Povedal bom, kaj si mislim o vsem skupaj – eno navadno sranje, to je to šolstvo, sranje« (str. 53). Pripovedovalec prehaja iz tretje osebe v prvo, kot je tudi glavni protagonist ravnatelj Jože razdvojen – do razcepa je namreč pri­šlo, ker se mora že vsa ta leta pretvarjati in krotiti svoje sicer povsem očitno nezadovoljstvo in razočaranje nad lastnim življenjem, svoj kritični in včasih primarno besni in vitalni jaz oziroma »Jazst«. Tako zasebna zgodba ostarelega, nekoliko mizoginega moškega kot esejistični odlomki o prej omenjenih temah so prepleteni s podobnim ciničnim humorjem in neposrednostjo kot v citiranem odlomku, vendar pa je uspela knjiga mojo pozornost držati samo nekako do polovice. Takrat se do tistega trenutka povsem soliden, nepretenciozen roman ujame v začarani krog: ko­pičijo se zgodbe o pedofiliji v družini šolarjev, sprva gladko tekoča konverzacijskost pripovedi pa začne utrujati z neskončnim ponavljanjem istih očitkov o učiteljicah, pedagogiki in pedagogih, z nenehnim vrtenjem okrog istih tem, ki pa jim ne zna dodati ničesar novega, zgolj redundanca in posledično dolgčas.

Andrej E. Skubic, Koliko si moja?Če so Čefurji raus! Gorana Vojnoviča Fužinski bluz (2001) postavili nekoliko v ozadje, Andrej E. Skubic s Koliko si moja (Študentska založba) znova utrjuje svoj položaj največjega mojstra »konverzacijske« pripovedi. V mislih imam seveda tisti občutek, ki ga dobi bralec, potopljen v umetno vesolje, ko se mu zdi, da ne bere knjige, ampak posluša pripovedovalca: gre za mimetični posne­tek žive pripovedi, ki svoj efekt doseže ne toliko z vključevanjem samih elementov kot s simu­liranjem retorične strukture sodobnega pogovornega jezika. Zaradi tega so Skubičeve literarne osebe tako plastične, življenjske in prepričljive. In tak je tudi Tomo, ki si skuša urediti življenje po razpadu ljubezenske zveze in po preselitvi iz Ljubljane na podeželje. Pa mu seveda gre vse naro­be in tu se začne zabava, saj so nastali zapleti in dvomi kot nalašč za pripovedovalčeve duhovite komentarje; obenem pa tudi za poglobljeno refleksijo, poskus osmislitve, posedovanja oziroma prilastitve lastne preteklosti in prihodnosti, ki ga neusmiljeno vleče v svoj tok. Pasivnost prota­gonista je pasivnost, ki je zeitgeist enaindvajsetega stoletja: »Konec koncev ni v tem momentu čisto nič narobe, če sem predvidljiv, ker tukaj ne gre za originalnost, gre samo za moment; če bi si lahko kaj izbiral, bi bil pa ta itak drugačen« (str. 143). Taka dela imajo seveda to prednost, da jim je težko očitati neizvirnost teme, nemotiviranost končnega razpleta ipd., saj simulirajo življenje, ki je čisto naključje. In življenje dandanes je tisto, kar se pogosto dogaja proti naši volji in vseeno z nami vred. Zgodba torej čisto nič posebnega, a vse ostalo bralski užitek. Jasno in glasno: moj favorit.

Lucija Stepančič, V četrtek ob šestih»Danes bom srečala Davorja, ki me bo okužil z aidsom, ampak seveda nimam pojma o tem« (str. 7) je verjetno eden najboljših prvih stavkov sodobne slovenske književnosti. A verjetno si bom roman Lucije Stepančič V četrtek ob šestih (Študentska založba) zapomnil predvsem in zgolj po tem. Nadaljevanje je namreč v nasprotju s tem, kar obljublja začetek, precej predvidljivo in znotraj horizonta, ki ga je začrtala slovenska proza v novem tisočletju: emocionalno plitka pri­povedovalka, ki vzdržuje cinično distanco do iskrenosti, a ta distanca deluje povsem neiskreno in roman tako kvarita sentimentalnost in patetika; žanrsko gre za sodobni ljubezenski roman, njegova struktura pa je povsem šablonska; dogajanje gre po tirnicah, ki jih položi na prvih nekaj straneh: Katarina se pobira po razhodu s starejšim in – kot misli ona – poročenim moškim tako, da »upeca« njegovega kolega, itak bolj privlačnega Davorja, potem sčasoma ugotovi, da ne ljubi ne enega ne drugega, itak pa se vsi vsepovprek varajo in ne marajo, ljubezen = spolnost, nihče ne čuti ničesar globljega in to je to do smrti. Roman iz popolne trivialnosti in obrabljenega postmo­dernističnega spleena rešujeta zgolj struktura, kjer z nenehnimi prolepsami, kakršna je že citirani prvi stavek, razbija suspenz, a ga tako paradoksalno krepi, in mestoma humor.

Irena Velikonja, Naj počiva v miruZadnji letošnji osumljenec, roman Irene Velikonje Naj počiva v miru (Mladinska knjiga), se zač­ne s smrtjo in konča s pogrebom. Umre gospod Boris, oče (a morda vsem ne biološki) treh hčera, razčustvovane razočarane gospodinje Avguste, uspešne podjetnice in gospodovalne Julijane in new-age eko-hipsterke Maje, ki s svojimi možmi, zadnja pa tudi z vnukinjo, prihitijo v domačo hišo, da bi uredile vse za pogreb in mimogrede morda še razčistile svoje ali tuje travme. Literarne osebe so torej precej karikirane, čeprav se zdi, da avtorica z njimi potem ne ve kaj početi in zače­tni nastavki kasneje povsem zvodenijo, protagonisti pa se obnašajo povsem poljubno, pač glede na to, kakšno funkcijo jim sproti dodeljuje zgodba. Zanimivo je predvsem, kako se skozi zgodbo razpira in razveja identiteta umrlega, ki jo skušajo živi zaman rekonstruirati, čemur se imamo za­hvaliti tudi za povsem odprt konec; drugače pa je roman brez vsake želje po presežku. Pripoved bodisi žene zgodbo bodisi pojasnjuje dogajanje, realistično zgodbo bralec dobi, razen omenjene skrivnostne očetove prezence, servirano na krožniku: nobene psihološke poglobitve literarnih oseb, tudi nobenega pravega humorja (edini omembe vreden duhoviti stavek je: »Jaz imam rad vodo, pa ne trdim, da sem v svoji biti povodni mož.«, str. 75), mestoma dobimo zgolj izumetni­čeno duhovičenje, ki spominja na napol improvizirane pripetljaje v slovenskih humorističnih nanizankah; predvsem pa se zdi, da avtorica z upovedovanjem povsem banalnih, nebistvenih do­gajanj (kaj in kako kuhajo itd.) zgolj prelaga konec in neizbežno usodo svojega romana – pozabo.

Kaj torej po vsem tem skleniti (razen tega, da sem jaz en večni nezadovoljnež)? Po mojem mnenju resničnega vrhunskega dela tudi lani ni bilo, med tokratno deseterico pa najbolj izstopa roman Koliko si moja Andreja E. Skubica, ki edini uspe držati visoko kvaliteto na vseh ravneh in skozi celotno knjigo. Edina resna tekmeca za kresnika bi mu morala biti Potovci Cvetke Bevc in Opoldne zaplešejo škornji Zdenka Kodriča, četudi bi za to že morali zatisniti na oko, pogojno tudi romana Aleša Čara in Milana Dekleve (če bi zatisnili še pol drugega), medtem ko romanov Avgu­sta Demšarja in Irene Velikonja med deseterico sploh ne bi smelo biti. Ampak to je seveda lahko reči, kadar si sam sodnik, tožilec in odvetnik. Meni ni treba prepričevati ostalih članov žirije. Mi bo povsem dovolj, če sem prepričal vsaj koga od vas.

_____________________________________________________________________________________

Naslovnica romana Evalda Flisarja: To nisem jaz via Cankarjev dom: http://www.cd-cc.si/default.cfm?Jezik=Sl&Kat=0206&Predstava=3139

_____________________________________________________________________________________

Mentor 4 (2012)Mentor, letnik 33, številka 4 (2012)

Advertisements

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s