Ideologija na ulicah

Ideologija na ulicah (v soavtorstvu s Sergejem Harlamovom)

V dobrem mesecu t. i. ljudskih vstaj se je med televizijskimi analitiki političnega prostora in protestniki razvil močan občutek povezanosti. Če je še tik pred tem veljalo, da Slovenci očitno pač (še) ne občutijo krize, ker niso na ulicah, je zdaj ta mantra gotova in so protesti Slovenijo postavili ob bok drugim evropskim državam, kjer se podobni upori vrstijo že dlje časa. Seznam stvari, ki so razbile pregovorno slovensko apatičnost, je dolg in se po eni strani ujema s seznamom, ki ga imajo tudi drugod. Na njem so brezposelnost in vsesplošno nižanje življenjskega standarda, poskusi ukinjanja še pred leti samoumevnih, a težko priborjenih socialnih pravic in zarezi v temelje socialne države, občutek nedelovanja parlamentarnega sistema, spreminjanje proletariata v prekeriat itd. Temu je treba pridati še nekaj takih trnov, ki sicer daleč od tega, da bi bili specifični za pete slovenskih državljanov, a so v svoji lokalnosti, konkretnosti, v tem, da jim je brez težav mogoče nadeti obraz, očitno delovali kot začetek plazu. Sem bi lahko uvrstila nedelovanje pravne države v primerih težjih oblik gospodarskega in organiziranega kriminala, nemoralnost in neetičnost političnih elit, korupcija, nepotizem, lokalno šerifovstvo in blokada političnega dialoga zaradi strankarske razdvojenosti … To zadnje pa je paradoksalno tista kritična točka, ki hkrati je in ni sporočilo ljudskih vstaj in ki jo hkrati zmore in ne zmore uvideti slovenska politika.

Skratka, če je prav razumeti komentatorje državljanske jeze, gre za to, da so se ljudje po dveh desetletjih samostojne republike, ko je kopičenje težav, afer in polen pred nogami nazadnje seglo preko nekega roba, vendarle ozrli navzgor in nenadoma odkrili ideološko razdvojenost političnih elit in njen manjkajoči preostanek, to je realno nerazporeditev družbeno proizvedenega kapitala. Povedano drugače, kriza je dosegla svoje dno in državljani naj bi mimo ideološke meglice, ki se je pri tleh pač razkadila, končno uzrli aktualno nepravično razporeditev bremen varčevanja in odgovornosti za krizo ter dejstvo, da je vse to posledica dlje trajajočih procesov povečevanja socialne razslojenosti. Siti predvsem neizpolnjenih obljub o boljšem življenju, so se državljani uprli celotni politični eliti, saj so uvideli, da je njena ideološka razklanost le izgovor za totalen bolj za politične položaje, ali če parafrazirava enega od sloganov; so med levico in desnico ugledali resnico. Uprli so se oblasti kot enemu telesu, ki v svoji shizofrenosti ovira resnični demokratični proces.

Vsekakor nadvse simpatična ideja. Toliko bolj, ker je v njej zelo malo resnice. Ideologija – in to je povsem simptomatično – namreč deluje najbolje ravno tam, kjer se na prvi pogled zdi, da je odpovedala. Tako v protestih ne gre in ne more iti za povsem samoumevno in nepolitično reakcijo na neko realno krizno situacijo v skupnosti – čeprav v ozadju ni nobenih stricev, kot bi to rad in kot to zmeraj vidi premier, to še ne pomeni, da tam ni ničesar ali da ozadje sploh ne obstaja. Seveda stiske ljudi ne gre zanikati ali je celo zvesti na neko prividno dejanskost: ta se nedvomno dogaja; toda vprašanje ciničnih in vzvišenih nasprotnikov protestov, ali smo kot družba, demokracija, takorekoč ulica zmožni artikulirati svoje zahteve in “izbrati novega gospodarja” brez istih ali vsaj podobnih ideoloških delitev, je povsem na mestu. To vprašanje je bistvo problema.

Narod si bo pisal sodbo sam

Da se kot eden glavnih predlogov različnih predstavnikov ljudstva omenja neposredna demokracija, nam pove, da imamo tu opraviti z iluzijo, po kateri je politika tista, ki je razdvojena, ljudstvo pa ne, in po kateri so delitve na levo in desno delitve v političnih programih, ne pa ideološka razdvojenost, razdvojenost mentalitet in posledično volilcev. Resnica je enkrat več skorajda obratna. Slovenske politične elite se v trdem boju za volilce že dolgo najraje gnetejo na sredi ideološkega prostora, pri čemer se razlika med levim in desnim izgublja oziroma zakriva. Razpoke se pokažejo takrat, ko gre za vprašanja, ki se njunih ideoloških ozadij lotevajo povsem neposredno (polpretekla zgodovina, družina, Cerkev …); medtem ko se na vsakodnevni politični ravni vprašanje, ali levo ali desno, navadno prevaja v vprašanje, po kateri strani se bodo razdeljevale funkcije oziroma denar. V sodobni politiki pravzaprav za resnično levico ali desnico ni prostora in marsikomu se zato zdi paradoksalno, da kljub izgubljanju bistvenih različkov tudi dialoga ni. Na drugi strani lahko pri protestih o apolitičnosti/transideološkosti govorimo samo do tedaj, ko so le-ti omejeni na enoglasni, spontani dovolj očitni korupciji in obstoječemu paketu rigoroznih rešitev. Tako se je v Mariboru nedvomno vse skupaj tudi začelo – in to bo ljudem, ki jim je politika služba, za vedno ostalo nepojmljivo. Toda protestniki lahko kot enotna sila nekaj končajo, težko pa bodo začeli kaj novega, ne da bi pri tem naleteli na ideološko neenotnost (tudi) pri samih sebi. In ker se morda prvič vsi skupaj zavedamo, da je treba nekaj začeti, če ne, se bo nadaljevalo po starem – to je največja in edina realna pridobitev celotnega dogajanja –, morajo demonstranti nujno stopiti na polje političnega. Tega trenutka se politiki upravičeno bojijo bolj od vsakega nasilja. A se ga bojijo tudi demonstranti sami.

Ilustracija by Jana Božič
Ilustracija by Jana Božič

V tistem trenutku se bo namreč izkazalo to, kar je v tem samo slabo prikrito. Protestniki lahko nastopajo kot enotna nadideološka sila samo pod pogojem, da hrup, ki ga kot množica ustvarjajo, preprečuje komunikacijo o dejanskem lociranju in karakterizaciji problemov oziroma o njihovih rešitvah. Če so bile mariborske vstaje še enotne v svojem napadu tako na vlado kot na šerifa Kanglerja, ki ju Mariborčani mečejo v isti koš, so že v Ljubljani protestniki v dveh skupinah, eni in – ne po naključju – manjši pred mestno hišo, drugi in – spet ne po naključju – večji pred parlamentom. V epicentru je nezadovoljstvo še čisto, bolj ko se oddaljuje od središča, manj konkretno kot postaja in manj kot je emocij, bolj nezadovoljstvo dobiva politične oblike. Vendar naj tudi prisotnost plakatov z obrazi z ene in plakatov z obrazi z druge strani, kadar so eden ob drugem, ne zavede; še vedno gre za različne, ločene plakate. V vseh posnetkih na televiziji smo mogli videti le manjšino plakatov, kjer bi bili obrazi združeni znotraj enega samega okvira. Četudi predvidevamo, da protestniki tu nastopajo vsak proti svoji volilni opciji, še vedno nastopajo vsak s svoje ideološke pozicije. Razočaranje znotraj le-te vsekakor ne pomeni njenega izničenja, kot tudi ne prestopa na drugo stran. Kaj bo z nadaljnjimi vstajami v Mariboru, po tem, ko je župan z vso pravičniško užaljenostjo in pokroviteljsko samovšečnostjo obljubil svoj odstop, ko je torej primarni in nepolitični cilj izpolnjen, je dobro vprašanje. A še boljše je, kaj bo z vstajami po celi državi zdaj, ko so bile oblikovane in podane prve zahteve, prvi cilji, katerih uresničitev naj bi vseslovenski protesti izsilili.

Zaenkrat sva spodaj podpisana v odlični poziciji, ko bova lahko tako en kot drug razvoj dogodkov interpretirala kot pričakovan in napovedan. Težko je namreč reči, da so zahteve po neposredni demokraciji politične, ideološke in da se bodo ulice zaradi tega najprej zmedle in nato razkropile. Lahko, da bodo vstaje celo dobile nov zagon, četudi bo zdaj njihov največji nasprotnik pravzaprav vreme. Toda tudi apolitične oziroma neideološke so le navidezno – in videz je tu ključni pojem. Pri neposredni demokraciji gre namreč zgolj za drugačen način reševanja problemov, nikakor pa ne za reševanje problemov.

Razklanost, ki nas omejuje, ali demokracija?

Če ima premier Janez Janša na dolgi rok prav, ko vidi demonstracije kot političen problem, čeprav ga odkriva v izmišljenih nasprotnikih, ima prav tudi v tem, da so protesti povezani s predsedniškimi volitvami. Znova pa se povsem moti v interpretaciji narave teh povezav. Ko govorimo o apolitičnosti, seveda ne moremo mimo takorekoč reklamnega plakata za preseganje razdvojenosti, kot se je tekom predsedniške kampanje predstavljal zdaj novoizvoljeni predsednik Borut Pahor. Če namreč pustimo ob strani njegovo politično biografijo, tako Pahor kot protesti delujejo povezovalno in sredinsko le na način, da se do perečih vprašanj sploh ne opredeljujejo oziroma da se neposrednim odgovorom izmikajo. Ves čas predvolilne tekme smo poslušali predvsem o tem, da se bo kot predsednik zoperstavil razklanosti, ki nas omejuje, nič pa o tem, kako kani to storiti. Njegova retorika ni šla dlje od izvolitve, kakor tudi njegove delovne brigade ne morejo iti, saj tu sploh ne gre za iskanje sistemskih rešitev, pač pa za ugajanje čim širšim množicam. Enako s(m)o tudi demonstranti ves čas protestov zatrjevali, da je z nekom/nečim konec, toda najbrž nis(m)o mislili, da je z njim/s tem tudi konec sveta, kakršnega smo do tedaj poznali? Toda po drugi strani mora biti jasno, da obstaja logična meja, do katere lahko protesti grejo, vsak korak preko tega in že dobimo gibanje. Ali se slednje lahko vzpostavi okrog zahtev po neposredni demokraciji? Morda je ideja še dovolj sredinska, da se bo izšlo. Toda kako naj bi neposredna demokracija prestopila ideološko razdvojenost in našla boljše, nove rešitve? Dosedanji referendumi, posebno tisti o družinskem zakoniku, so dokazali, da ni ljudstvo nič manj razdeljeno kot politika. Pravzaprav je bila strankarska retorika, ki smo jo lahko spremljali, v veliki večini prevzeta naravnost z ulice – jo je ulica v resnici poganjala. Res želimo še več ulice?

Če ne prej, se v zadnjem seveda očitno razkriva ideološka stran, na katero sva postavljena sama, in morda naju v resnici preganja samo tipični levičarski strah pred tistimi, ki naj bi bili primarni zmagovalci najinega političnega prepričanja. To seveda še ne pomeni, da neposredna demokracija v Sloveniji ni možna ali da sva a priori proti. Rada bi pa opozorila, da resnični problem sedanje politične blokade ni ideološka razdvojenost političnih elit, temveč prej pretvarjanje, da le-ta ni realno obstoječa. Počasi smo torej prišli do odgovora na bistveno vprašanje. Ali smo kot državljani resnično sposobni sprejemati odločitve brez ideoloških delitev? Hvalabogu, ne. Če sva lahko zmerno cinična in na vprašanje odgovoriva z vprašanjem: Ali smo Slovenci res izstopili iz zadušljivega sistema enoumja, ki je vladal v SFRJ, da bi se zdaj v lastni demokratični državi pritoževali nad politično razdvojenostjo? Preseganje ideoloških razlik na način njihovega brisanja je vendar v nasprotju s temelji demokracije – razlika je njeno bistvo.

Blokada = blokada resničnih sprememb

Sodobni globalni politiki, ki jo ponazarja prej Pahor kot Janša, prej Obama kot Bush, je v navezi s kapitalom uspela nova perverzna verzija tega, kar so bile mokre sanje bivših socialističnih sistemov: uvesti uravnilovko, zakon čistega povprečja, kjer se je v iskanju rešitev potrebno gibati po polju svete preproščine, znotraj statusa quo in kjer je vsak radikalen premislek družbene situacije takoj označen kot sektaški in uničevalen. Kajti nikakor ni res, da različna gibanja in iniciative, ki so vzniknila v času krize, ne ponujajo alternativ trenutnemu sistemu. Samo te pač niso piarovsko in spektakelsko všečne, njeni zagovorniki se ne obnašajo do demokracije kot do prostega trga mnenj in idej ter ne ciljajo na presečno množico, ki bo malo zadovoljila vse, rešila pa ničesar. In niso samo močno proti nečemu, ampak tudi močno za nekaj.

Lep primer tega, na kak način deluje trenutna blokada, je Univerza. Ko so študentje lani z zasedbo FF v Ljubljani zahtevali radikalne sistemske spremembe, se je od njih mačehovsko distancirala, danes, ko jih potrebuje, da se upre rezom v svoj proračun, kar ji bo omogočili predvsem, da ohrani trenutno kaotično stanje, igra nedolžno žrtev razmer in jih kliče k sebi. Zato bi želela poudariti, da pravo pozitivno sporočilo novembrskih in decembrskih ljudskih vstaj ni enotnost ljudstva proti razdvojenosti politike, temveč ugotovitev, da trenutna politika ne omogoča prave izbire in da so spremembe potrebne tako znotraj ene kot druge ideološke opcije. Šele potem, ko bo vsakdo uzavestil svoje mesto na zemljevidu ideologij, se lahko v resnici premaknemo na njem proti mestu dialoga, posledično pa proti konsenzu in zavesti, da živimo v kompleksnem družbenem sistemu, kjer med sabo tekmujejo konkretni argumenti in realne rešitve, ne pa ideologije. Politična blokada pač ni glavna ost problemov družb 21. stoletja, temveč je osnovni problem ta, da tudi tiste rešitve, ki se uspejo prebiti mimo strankarskih bojev za prevlado, to niso, saj po logiki doktrine šoka še vedno zgolj ohranjajo trenutno stanje. Protesti so nas pripeljali že korak bližje spoznanju, da imajo tako gospodarska kriza kot kriza vrednot, tako okoljevarstveni problemi kot vprašanje obstanka multikulturne Evrope en sam skupni imenovalec: obstoječi (hiper)produkcijski način in družbeno-ekonomske odnose, ki ga implicirajo. In tu se resnična ideologija šele začenja.

_____________________________________________________________________________________

Slika na naslovnici via Radio 1: http://www.radio1.si/strani/Reg_Novice.aspx?RN=19738&RNews=4

_____________________________________________________________________________________

Tribuna (januar 2013)Tribuna, januar 2013.

Advertisements

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s