Tina Grandošek: Draga Tina

Hudič je v podrobnostih

Čeprav natančnejših podat­kov o tem pravzaprav ni, je očitno, da število prvencev iz leta v leto raste. Vzrokov za to je gotovo več, kot glavnega lah­ko omenimo vsesplošno hiperprodukcijo, vedno pogosteje pa je množenje prvencev tudi že posledica načrtnih poskusov slovenskih založb, da bi po zgledu tujih odkrivale in zain­teresiranim medijem ter publi­ki predstavljale mlade upe. Ti so nam tako zmerom predsta­vljeni kot nekdo nov in svež, z njihovo pomočjo pa založbe obenem gradijo nekakšno bazo hišnih avtorjev. Najbolj organi­zirano se pri nas zaenkrat tega loteva Literarno umetniško društvo Literatura. Prireja literarne delavnice, ki jih vodita renomirana avtorja, Uroš Zu­pan za poezijo in Andrej Bla­tnik za kratko prozo, za prve stike s širšo publiko poskrbijo objave v domači in prav tako renomirani reviji Literatura, v končni fazi pa imajo seveda tudi svoj založniški program. V zbirki Prišleki je v zadnjih le­tih izšlo kar nekaj odmevnih, predvsem pesniških prvencev, ob koncu lanskega pa sta iz­šli dve kratkoprozni noviteti. Ena od njih je prvenec Tine Grandošek Draga Tina. Avtori­ci, rojena 1979, diplomirala na komparativistiki v Ljubljani, tudi prevajalka in kritičarka, se vpetost v opisani krog »iskanja talentov«, kolikor je to sploh mogoče realno oceniti, pozna tako v dobrem kot v slabem.

Nihanja v kvaliteti zbirke so očitna najprej znotraj posame­znih, potem pa tudi v medse­bojni primerjavi različnih teks­tov. Tina Grandošek je povsem suverena v tem, čemur nava­dno pravimo obrtniško znanje pisanja (čeprav ima pogosto slabšalni predznak), kar je naj­brž prednost obiskovanja lite­rarnih delavnic, vendar ji po drugi strani tudi (prirojene?) imaginacije ne primanjkuje. Jezik kratkih zgodb je stvaren, minimalističen, toda na trenut­ke dovolj zgoščen in subtilen, da doseže potrebno večpomen­skost. Razpoke se pokažejo v detajlih – in to bi lahko bila ena od pomanjkljivosti take vpeto­sti, če je le-ta kakršna koli ovira pri distanciranju in objektivno­sti. Stalni problem prvencev je njihova neizčiščenost. Lirični odlomki lahko hitro zapadejo v patetiko, fantastični, groteskni elementi v banalnost, realistična tehnika in asketskost izraza pa sta neprestano na preizku­šnji, ko skuša mlad avtor pove­dati čim več (vse) takoj. Vse to se v zgoščeni vrsti, kakršna je kratka zgodba, takoj maščuje. Tudi ob upoštevanju tega je pr­venec sicer ena najkvalitetnej­ših zbirk kratke proze v lan­skem letu, z nekaj več dela pa bi lahko izstopal še toliko bolj.

Prva zgodba, Draga Tina, je manj kvalitetna, a solidna. Napisana kot e-mail, vendar se razen nekaj emotikonov ne razlikuje bistveno od pisma. G.-jevo pisanje je v knjižnem jeziku in v nekaterih odlom­kih prisiljeno, izumetničeno, čeprav je res, da se ima po sre­čanju z znamenitim pisateljem tudi sam za pisatelja in da je spretno posredno karakteriziran kot snobovski kvazi-intelektualec. Druga, Jani, premore veliko pisateljske čarovnije v svoji pomenski odprtosti, toda nasilni konec tudi na silo pre­seka pripoved. Ritem pospeši in usmerja bralčevo pozornost samo na golo zgodbo in konec. Tretja in četrta kratka zgodba sta že izpeljani z več konsisten­tnosti. Osrednji motiv teksta Justinijan in jaz je fantastičen, pripovedovalec je rahlo klečevski, z obvezno fiksacijo, ne­vrotičen, paranoičen, najbrž nor. Duh cesarja Justinijana, ki ga zasleduje (tako pripo­vedovalec duha kot obratno), je zanj napoved nacionalne apokalipse. Pripoved je živa in razgibana, gre za nekakšen intervju v bolnišnici, pri kate­rem pa slišimo samo intervju­vanca, če ne zaslišanca. Tudi v Begu misli je prisotna klečevska obsesija pripovedovalke, to­krat z muho, ujeto v radijskem studiu. Razpoloženje bralca je dobro stopnjevano, pripoved vodi bralčeva pričakovanja z nedoločenimi sugestijami. Res pa namigi kmalu postanejo vse preveč enopomenski, oči­tati pa je mogoče tudi nekoliko klišejsko karakterizacijo žen­ske v srednjih letih. Naslednja, Vožnja, je najmanj kvalitetna v celotni zbirki: stereotipna ka­rakterizacija in oris odnosov med osebami, patetični opisi literarnih oseb in intime, na­iven razplet itd. Kar se tiče kompozicije, je daleč najzani­mivejša Srce v dvigalu. Kakor je v zbirki sedem zgodb, je v tej zgodbi sedem fokalizatorjev oziroma sedem literarnih oseb, ki se znajdejo skupaj uje­te v dvigalu. V označbi likov je sicer znova najti nekaj ste­reotipnosti, v opisih čustvene­ga doživljanja pa patetičnosti, kvalitetni presežek pa je v di­namičnih dialogih in v zgradbi pripovedi. Odzivi ujetih med nadstropjema so najprej za­beleženi v skoraj dramskem prizoru, ki pa se nato ponovi z vmesnim tekstom oziroma kontekstom govorjenih delov – njihovo gestikulacijo, mimi­ko, njihovim razmišljanjem itd. Inovativni element pa znova ni v celoti izkoriščen, zaradi česar ponavljanje ponekod izpade dolgočasno in podcenjujoče do bralca, saj pripovedovalec s tem pojasnjuje, kar ni treba oziroma to samo oži bralčevo interpretacijo. Zadnja zgodba, Ribji spomin, je znova povsem solidna, za pozitivnejši pridev­nik pa kvaliteta preveč niha. Karakterizacija in zaplet sta podobno naivni kot v Vožnji, med spomini in sedanjostjo pa vlada naivna simetrija. Po drugi strani vsebuje tudi nekaj kvalitetnih liričnih odlomkov, izpostaviti pa je treba še izje­mno pretanjeno metaforiko, povezano z vodo (sem spada že sam naslov): npr. poskus pozabe preteklosti se odraža v telesnem simptomu težav s prostato. S tem pronicanje ne­prijetnih resnic na svetlo dne­va, ki jo sproži mlada soseda in njeno izginotje, dobi tudi neko­liko humoren podton.

___________________________________________________________________________________

Tina Grandošek: Draga Tina (Ljubljana: LUD Literatura, 2009)

Mentor, letnik 31, številka 3 (2010)