Esej o nominirancih za kresnika 2010

Kresnikovih deset

Medtem ko selektorji nogometnih reprezentanc mrzlično izdelujejo končne sezname izbranih nogometašev, ki bodo stekli na zelenice stadionov v Južnoafriški republiki, kritiki in drugi literarni strokovnjaki sestavljajo svoje sezname izbranih knjig z letnico 2009. Slednji še zdaleč niso pospremljeni z istim napetim pričakovanjem javnosti kot prvi, tako kot izbor presežkov literarne bere vseeno ni tako gosto in žolčno komentiran na spletnih forumih in drugod po medijskem vesolju, kar pa nikakor ne pomeni, da je zaradi tega ta selekcija kaj lažja. Konec aprila je žirija Delove nagrade kresnik v podobi Vesne Jurca Tadel, Petra Kolška, Urbana Vovka in Miriam Drev, pod predsedstvom dr. Mirana Hladnika (na tem mestu je zamenjal dr. Vaneso Matajc), med nekaj več kot sto romani z lansko letnico izbrala deset romanov, ki ostajajo v konkurenci za nagrado, ki bo na ljubljanskem Rožniku podeljena 23. junija (mimogrede: na dan, ko se bo slovenska nogometna reprezentanca v Port Elizabethu udarila z angleško).

Samega izbora nima smisla komentirati, od nekoga, ki je lani tudi sam izdal romaneskni prvenec, se niti ne spodobi, v primerjavi z lanskim seznamom desetih nominirancev pa je vseeno mogoče ugotoviti, da je letošnji očitno dosti bolje premišljen in estetsko utemeljen, kar ima za posledico, da je opaziti tudi relativni dvig v kvaliteti. V deseterici tako za spremembo ni žanrskih del, ki v izboru za najkvalitetnejši roman skoraj nimajo kaj iskati, kar še posebej velja za pretežno manj kvalitetno slovensko žanrsko produkcijo. Žiriji tudi od tu naprej ni mogoče zavidati, saj bo dobitnika nagrade, vredne 5000 evrov, letos neprimerno težje najti, kajti tako očitnega favorita vendarle ni (če se malo pošalimo, lanski »neuradni član žirije«, v. d. generalnega direktorja policije Matjaž Šinkovec, to leto pri izboru očitno ne bo sodeloval).

Preden se lotimo desetih izbrancev, še nekaj statistike. Letošnjih kresnikovih deset je samo še utrdilo primat obeh študentskih založb; tista iz Ljubljane ima v deseterici kar šest naslo­vov, tista iz Maribora pa dva, preostali mesti sta si priborila kandidata iz Cankarjeve založbe oziroma založbe Modrijan. Med letošnjimi nominiranci sta kresnika dva že prejela, in sicer Lojze Kovačič za Kristalni čas (1991), kar je tudi prvi kresnik, in za Otroške stvari (2004), ter Andrej E. Skubic za Grenki med (2000). Med nominiranimi založbami pa je največkrat kres prižgal avtor pod okriljem Študentske založbe, in sicer trikrat, dvakrat avtor, ki je roman izdal pri Cankarjevi založbi, in enkrat avtor založbe Litera. Če je mogoče verjeti podatkom s slovenske Wikipedije, je bil med letošnjo deseterico največkrat nominiran Evald Flisar, kar štirikrat, ne da bi kresnika kdaj tudi prejel; Nejc Gazvoda in Jani Virk pa sta bila nominirana po dvakrat. In ko smo že pri statistiki: kar dva nominiranca ima letos osemglavi uredniški odbor revije Mentor!

Pa bodi dovolj številk, lotimo se raje črk. Dva romana iz šopka povezuje – nekateri bi zapisali: za slovensko literaturo netipični – neobremenjen humor. To sta prvenca obeh Golobov, ki pa med sabo nista v sorodu in torej ne gre za kakšne literarne klike ali zarote, Boruta Go­loba Smreka bukev lipa križ (Modrijan) in Tadeja Goloba Svinjske nogice (Litera). Oba sem na straneh Mentorja že recenziral (prvega najdete v prejšnji številki, drugega pa v lanski zadnji številki; pri obeh sem nominacijo za kresnika tudi samozavestno napovedal), zato bom na tem mestu le preletel poudarke »plusov in minusov« obeh tekstov.

Tadej Golob, Svinjske nogicePripovedovalec Svinjskih nogic Tadeja Goloba Jani Bevk je risar, stripar, brez stalne zaposlitve, neprestano brez denarja, odvisen od partnerke, zmeden in gostobeseden, kar se kaže v obliki nenehnih proleps, analeps, prekinitev in drugih retardacijskih tehnik, anekdotičnosti itd. Gre torej predvsem za prepričljiv mimetični prikaz duševnosti neke literarne osebe. Lanskemu dobitniku kresnika, romanu Čefurji raus!, pa je podoben po nepretenciozni, toda nadvse zabavni duhovitosti, mestoma po cinizmu in črnem humorju, obenem pa tekoči pri­povedi, z nekaj značilnostmi govorjenega jezika, predvsem v sintaksi, pa tudi v besedišču. Kot problem romana pa je mogoče izpostaviti predvsem predvidljivost razpleta. Janijeva punca tega seveda prevara z njegovim prijateljem, ki ga Jani – spet seveda – niti ne dojema kot možnega tekmeca. Najti pa je še nekaj drugih klišejev (revni par si sposoja denar pri njeni materi itd.).

Borut Golob: Smreka bukev lipa križNajmočnejše orožje prvenca Boruta Goloba Smreka bukev lipa križ: domačijska povest z motorno žago in srečnim koncem sta ironija in nenavadni slog, kakor da gre pravzaprav za nizanje sentenc, skoraj logičnih sklepov, pri čemer ta mestoma absurdna logika služi predvsem humornim izpeljavam. Z nadvse pretanjeno ironijo avtorju uspejo odlični satirični in zajedljivi opisi slovenskega podeželja na eni ter provincialnega malomeščanstva na drugi strani, brez kanca politične korektnosti, na trenutke je prav osvežujoče zloben. Če smo že pri primerjavah z zadnjim dobitnikom kresnika, je Golobov roman do Slovencev neprimerno bolj neizprosen kot Vojnovičev. Kar je romanu mogoče očitati, je pomanjkanje določene kon­sistentnosti oziroma kondicije, saj slog v drugi polovici že izgublja prej omenjene značilnosti, četudi pravega zapleta in razpleta pravzaprav ni, se pripoved popolnoma podredi zgodbi oziroma dogajalnosti in začne hiteti proti koncu, poskusi stopnjevanja z izmenjavanjem fokalizatorjev pa se tudi bolj kot ne izjalovijo. Kljub vsemu temu je to po mojem mnenju eden od najkvalitetnejših romanov lanskega leta.

Kar trije romani se neposredno ali posredno dotikajo povojnih pobojev, le-ti sodeč tudi po lanski širši in letošnji produkciji, kolikor ji je mogoče sproti slediti, postajajo ena osrednjih te­matik in/ali motivik slovenskega romanopisja. To so romani dveh mlajših avtorjev, Gabriele Babnik in Nejca Gazvode, ter Andreja E. Skubica, pri čemer je pri slednjem uvrstitev pod ta zbirni pojem še najmanj gotova.

Gabriela Babnik: V visoki traviV visoki travi Gabriele Babnik je večinoma retrospektivna pripoved o mladosti in ži­vljenju v utesnjujočem zakonu, z odtujenim možem in nanj vezano hčerjo. Pripovedovalka Lidija na videz nepovezano preskakuje naprej in nazaj po časovni premici svojega življenja, zunanje dogajanje je zabrisano ali prekinjano z lirizmom. Pripoved je tako na gosto preple­tena z metaforami in primerami, kjer prevladuje živalski (ptice proti ribam) in rastlinski svet (predvsem različne vrste rož, trava). Zgodbo prekinjajo tudi daljši refleksivni odlomki, misli pripovedovalke so večkrat skoraj povsem iracionalne, malenkostne, kar deluje kot poskus pobega iz stvarnosti. Pripovedovalka vsekakor ni idealizirana, ima elemente nezanesljive pripovedovalke (laž o posilstvu, s katero skuša moža ločiti od njegovih staršev, predvsem matere), skozi uvid njene hčere se bralcu kaže skoraj kot poosebitev demonske (ženske) spol­ne energije. Tudi spolnost in samozadovoljevanje sta zabrisana z liričnostjo, kar ima izreden erotični oziroma senzualni naboj. Prej omenjene teme povojnih pobojev se dotakne z likom tasta Ivana, ki naj bi si bogastvo prigrabil ravno s pomočjo pobitih premagancev. Roman je eden kvalitetnejših iz deseterice, vendar je potrebno dodati, da nekajkrat vseeno prestopi tisto tanko mejo, ki loči liričnost in poetičnost od patetike oziroma sentimentalnosti, s čimer tudi pripovedovalka izgubi nekaj svoje pristnosti.

Nejc Gazvoda: V petek so sporočiliNov roman Nejca Gazvode V petek so sporočili, da bo v nedeljo konec sveta nadaljuje teme in motive, ki jim je avtor zapisan že vse od prvenca, odlične zbirke kratkih zgodb Veve­ricam nič ne uide. Morda so literarne osebe v romanu le nekoliko starejše, zdaj tik po diplomi; se pravi, da nekako odraščajo z avtorjem. Pripoved se osredotoča predvsem na dogajanje, četudi je z zadnjim romanom že viden določen dvig kvalitete na tej ravni. Opis je ekonomičen, še največ refleksije, pa tudi pripovednih kvalitet pa je najti v odlomkih, v katerih glavnega pripovedovalca, ki edini skupaj z ulico Ivana Modrasa povezuje vse ostale, menjajo drugi pripovedovalci in ki imajo obliko skoraj samostojnih kratkih zgodb. Osrednje odlike romana so scenaristično dobro izpisani dialogi, humor (izpostaviti je mogoče predvsem odštekanega očeta glavnega literarnega junaka oziroma glavnega pripovedovalca, ki z njim komunicira predvsem preko listkov, ki mu jih pušča po stanovanju in jih je pripravil že za celo življenje naprej) in mestoma vešče stapljanje dveh ravni realnosti – drugo v tem romanu simbolizi­rajo pajki. Šibkosti romana pa so predvsem stalnice v njegovem za mladega avtorja že kar obsežnem opusu: vsi literarni liki so usodno zaznamovani v otroštvu, vsi izhajajo iz disfunk­cionalnih družin in so nagnjeni k določenim ekscesom – vse to postaja precej predvidljivo; fantastičnost je mestoma sama sebi namen; enako je v tem romanu mogoče reči za motiv po­vojnih pobojev; opaziti pa je recimo še nepovezanost posameznih delov romana (omenjenih kratkih zgodb).

Andrej E. Skubic: LahkoMed najkvalitetnejše romane lanskega leta zagotovo sodi Lahko: roman Andreja E. Sku­bica, četudi je tu nepovezanost še očitnejša kot pri romanu Nejca Gazvode. Delo je namreč sestavljeno iz dveh besedil, dveh med sabo skoraj popolnoma ločenih zgodb, ki ju ohlapno povezuje zgolj ime glavnih ženskih literarnih oseb: Agata. Lahko I temelji na resnični zgodbi Jasmine Richardson, pripoveduje pa o dvanajstletni Agati Schwarzkobler (povezava z istoimenskim romanom Rudija Šelige niti ni posebej izpostavljena), ki zmanipulira dvakrat starejšega fanta Jeremijo, da pobije njena starša in mlajšega bratca. Lahko II pa na bolj znani in bolj slovenski zgodbi družine Strojan, upoveduje pa zgodbo državnega podsekretarja, ki ima za nalogo nazaj in na varno pripeljati Romkinjo Agato Šarkezi, njegovi odpravi pa pot prekrižajo nestrpni vaščani, ekipa resničnostnega šova in duhovi (po vojni pobitih?). Pove­zava obeh delov v celoto ne odpira nekih posebnih interpretativnih možnosti, zato je očitno nasilna. Glavna odlika romana je humorna in tekoča pripoved, Skubic enkrat več dokazuje, da obvlada strukturo govorjenega jezika, v romanu Lahko pa uspe presenetiti in očarati tudi s formalno inovativnostjo. V delo je na primer vpletel komentarje z raznih spletnih forumov, ki v začetku poglabljajo, posedanjajo in ironizirajo pripoved, hkrati zgodbo paradoksno potujujejo, proti koncu pa že komentirajo romaneskno dogajanje, kakor da gre za resničnostni šov ali popačen zbor antične tragedije. Sodobno in skoraj genialno.

Naslednja dva romana, deli Milana Kleča in Mateja Krajnca, druži gostobesedni in nekoli­ko zmedeni pripovedovalec, pa tudi skoraj epizodična, anekdotična zgradba.

Milan Kleč: Snežne krogleMilan Kleč je lani izdal kar dva romana, nominiran pa je s Snežnimi kroglami. Podobno kot pri Nejcu Gazvodi je tudi pri Kleču mogoče ugotoviti, da ohranja vse tiste značilno­sti, ki so tako značilne za njegov slog in romaneskni opus. Pripovedovalec je prvoosebni in tristram-shadyjevsko oziroma klečevsko zgovoren, pripoved je polna retencij, analeps in proleps, opuščanja tem in vračanja k njim, zamolkov, nagovorov bralca, frazeologemov in njihovih prenovitev itd., obenem pa skupaj s sproščenim humorjem in pogosto (avto)ironijo glavna vrlina romana. Pripovedovalec oziroma glavna literarna oseba ima znova določene klečevske psihološke fiksacije, tokrat v povezavi s kičastimi snežnimi kroglami, s tem pa so povezani tudi fantastični, skoraj absurdni elementi zgodbe. Večina preostalega dogajanja se seveda vrti okrog spolnosti in žensk, alkohola itd. Res pa je, kakor ugotavlja Goran Schmidt v spremni besedi, da je tokrat v zgodbi romana za razliko od večine njegovih prejšnjih, ki so se kakršni koli logični interpretaciji predvsem izmikali, mogoče videti dokaj posrečeno ale­gorijo iskanja in varovanja otroka v sebi. Tudi šibkosti romana so kot pri Gazvodi povezane s Klečevimi stalnicami; zgodba je do neke mere predvidljiva in dolgočasna, humor je mestoma povsem na prvo žogo, lirični odlomki prestopajo mejo v patetiko, vulgarnost in pornografski odlomki pa že dolgo več ne zmorejo šokirati bralca, kakega drugega pomena pa jim tudi ni mogoče pripisati.

Matej Krajnc: RequiemRequiem za gospo Goršičevo Mateja Krajnca je, kot že omenjeno, po značilnostih pripove­di do neke mere mogoče povezati s Klečevim, po tekočem slogu, ki posnema govorjeni jezik s Skubičevim romanom, po neobremenjenosti in humorju pa z romanom Boruta Goloba. Gospod Goršič rahlo zmedeno, s ponavljanji in zastranitvami, vendar v enem samem neprekinjenem oziroma, kot je mogoče razbrati na koncu, celodnevnem monologu pripoveduje svojo malo nostalgično, malo hudomušno zgodbo o rajnki gospe Goršičevi, predvsem pa o njeni obsežni in večinoma prav tako rajnki žlahti. O smrti, ker skuša na ta način smrt pregna­ti od sebe oziroma jo ukrotiti (v ta namen si je tudi kupil obesek skeleta, ki se sveti v temi). Roman je sestavljen iz kalejdoskopa epizod in anekdot o raznih celjskih originalih, besedi­lo pa je posejano z narečnim oziroma pogovornim besediščem iz Celja in okolice. Njegova glavna odlika sta zraven solidne tekoče, skoraj dramske pripovedi humor, predvsem v prvi polovici knjige, proti koncu se namreč že nekoliko izgublja, in nepretencioznost. Nekih po­sebnih šibkosti pravzaprav nima, razen paradoksno prej omenjene nepretencioznosti – gre za pripoved o gospe Goršičevi in njeni žlahti in to je tudi to; mestoma mu je mogoče očitati še nepovezanost, predvsem odlomkov, ko pripovedovalec pripoveduje pravljice ali recimo zgodbo o Tinetu, z glavnim pripovednim tokom.

Lojze Kovačič: Zrele rečiZa razliko od gospoda Goršiča pripovedovalec z avtobiografskimi elementi (in vendarle ne avtobiografski pripovedovalec ali celo Lojze Kovačič) v romanu Lojzeta Kovačiča Zrele reči smrti ne odganja. Pravzaprav jo priganja, nestrpno pričakuje, skoraj snubi – in to že več kot desetletje pred dejansko avtorjevo smrtjo. Četudi se obenem v njem oglaša tudi dvom, povezan predvsem z večno uganko o posmrtnem življenju. Zrele reči so nekakšno nadaljevanje Otroških stvari, za katere je Kovačič že prejel kresnika, s čimer je, ob tem, da gre za (pred krat­kim preminulega) klasika slovenske literature, najbrž kljub vsemu glavni in najbolj očiten favorit tudi za letošnjo nagrado. Roman je sestavljen iz dnevniških zapisov od 8. novembra 1990 do 31. decembra 2001, Kovačič pa ohranja svoj prepoznavni realistično-modernistični slog, genialni minimalizem, v ospredju njegovega zanimanja je predvsem refleksija lastne človeškosti in duševnosti, otroštva, pa tudi njegove sedanjosti in zrenja v smrt ter tisti potem. Zanimivo je videti, kako malo prostora je namenjeno zunanjemu dogajanju, četudi so se v tem času zgodili tako rekoč prelomni dogodki za Slovenijo (osamosvojitev, vojna) in svet (vojne na Balkanu, 11. september 2001 itd.), Kovačič jih ne omenja niti z besedo, če že govori o družbi, govori na splošno o pokvarjenosti človeštva in o tem, kako je dobesedno pretrgal stike z njim. Šibkosti romana? Nepovezanost in skoraj popolna nerazumljivost nekaterih odlomkov, kar je oboje mogoče pripisati tako starosti avtorja kot nekaterim vendarle vprašlji­vim odločitvam urednikov in urejevalcev rokopisnega gradiva (izpuščanje odlomkov, pra­vopisni ne-posegi itd.).

Pregled zaključujem z dvema po mojem mnenju najmanj kvalitetnima romanoma med izbrano deseterico. Toliko bolj, ker gre vendarle za starejša in uveljavljena avtorja in je bilo od njiju vseeno pričakovati več.

Evald Flisar: OpazovalecPrva odlika Opazovalca Evalda Flisarja so idejne oziroma filozofske prvine romana, delo­ma pa tudi zgodba, kadar je ideja kvalitetno uresničena, in ker večinoma ni, roman ne dosega višje kvalitetne ravni. Glavna literarna oseba romana je Simon alias Barton Fink, ki je kot večina postmodernih sodobnikov popolnoma odrezan od samega sebe, prezgodaj odrasel in mrtev, nenehno zgolj v vlogi opazovalca samega sebe, igralca, ki nase obeša druge, predvsem fiktivne identitete in skuša iz različnih fikcij sešiti svoje življenje oziroma svojo zgodbo. Me­njavanje in prehajanje identitet v stilu Austerjevega Steklenega mesta (nanj se tudi zgodbeno navezuje) torej, postmodernistične posledice le-tega skuša Flisar, kot se zdi, preseči, ravno to pa postane osrednja težava dela. Če romana namreč ne moremo brati postmodernistično, kot prevpraševanje fikcijske narave bralčeve realnosti in realne narave fikcije literarne osebe, kot poigravanje s trivialnimi žanri, roman prejkone ostane pri trivialnosti oziroma goli ideji. Preobrati v zadnjem hipu (ravno, ko skuša Simon storiti samomor, ga prekine klic Vincenta Vege itd.), hitro in nemotivirano menjavanje razpoloženj, šibka karakterizacija, za lase pri­vlečen razplet, patetika ipd. Zraven tega je pripoved romana precej siromašna, spominja bolj na didaskalije in se osredotoča predvsem na premike literarnih oseb v prostoru, kvalitetnega opisa skoraj ni ali pa je sentimentalen, dialogi so nerealistični, bralcu je vsako dejanje literar­ne osebe dosledno razloženo, konec pa je povsem moralističen.

Jani Vrik: Ljubezen v zrakuPri romanu Ljubezen v zraku Janija Virka je do neke mere ravno obratno. Pripovedi ni skoraj kaj očitati, tekoča je, morda nekoliko preveč sloni na goli dogajalnosti, drugače pa povsem solidna, vešče izpeljana, humorna in kratkočasna. Roman upoveduje zgodbo Blaža, ki ga je nedavno tega zapustila žena Petra, center njegovega vesolja pa je osemletna hči Ula, sestavljen je iz posameznih fragmentov, med vsakim je vsaj en mesec in en dan razlike, od 1. decembra do 9. avgusta, od vlaka, ki pelje iz Avstrije v Ljubljano, kjer se roman začne, do letala na poti iz Mehike, kjer se roman konča. Vmes pa njegovo zapletanje s številnimi ženskami in poskusi, da bi na novo uredil svoje življenje. In prav zgodba je glavna šibkost romana; kadar pa pripoved temelji predvsem na zgodbenosti, je to toliko bolj očitno in moteče. Vse preveč je predvidljivosti in občutka že branega. Glavni junak je star štirideset let, torej bi recimo ustrezal definiciji moškega v krizi srednjih let, pravkar ga je, kot že omenjeno, zapustila žena, na nek način je upornik, umetnik (konkretno glasbenik), malo je mizantropa, kar se kaže v glavnem kot vzvišenost nad družbo, malo je intelektualca, opravlja delo, ki je pod njegovimi umskimi sposobnostmi, malo luzerja, ki pravkar ugotovi, da v življenju ni še ničesar dosegel, obenem pa nezaustavljivo privlačen za vse ženske literarne osebe okrog sebe. To ni profil idealnega serijskega morilca, ampak profil glavnega protagonista številnih slovenskih sodobnih romanov, s čimer je že zdavnaj prešel med klišeje. Ljubezen v zraku nima k temu dodati ničesar svežega ali presenetljivega.

Najprej jih je bilo več kot sto, zdaj jih je deset, v času, ko prebirate tole, pa jih je samo še pet. V vsakem primeru bo 23. junija kres prižgal le eden. Samo bralci, ki bodo vztrajno posegali po njegovem romanu, pa mu bodo lahko zagotovili obstojnost. In to je v literaturi navseza­dnje vse, kar šteje. Sam bom tvegal tole napoved: Slovenija bo premagala Anglijo z 1-0.

___________________________________________________________________________________

Mentor 4 (2010) Mentor, letnik 31, številka 4.

Advertisements

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s