Gregor Lozar: Spačene

Evglena, mehanizirana riba in druge bizarnosti

Literarni sistemi so vse od moderne naprej samozadostni in imajo obliko začaranega risa. Isti ljudje zapolnjujemo vloge avtorjev, preučevalcev in po­sredovalcev ter nenazadnje, se bojim, tudi bralcev, pri čemer velikost sistema sploh ne igra posebne vloge. Zaradi tega slej ko prej neizogibno pride do situacije, v katerih je potrebno zbrati obenem vso previdnost in objektivnost. Neki starejši kritik je pred kratkim zapisal, da v svojih zrelih letih ne čuti več nikakršne potrebe po tem, da bi z uničujočimi ocenami dokazoval svojo superiornost, s čimer se je seveda mogoče načeloma povsem strinjati. Bolj vprašljiv je sklep, ki ga iz tega sklene. Piše namreč tudi, da se sedaj sploh izogiba pisanju kritik, ki bi bile negativne! To je že oblika samocenzure, ki jo je možno preprečiti na pri­mer z upoštevanjem naključja ali – če kdo hoče – usode. Sam zato primerne knjige za kri­tiko zmeraj določim vnaprej, še preden knjigo preberem. S tem se izognem cenzuri tako v smislu favoriziranja določenih del ali avtorjev kot v smislu nekakšne čudne krščanske do­brohotnosti, kakor je razumeti omenjenega kritika.

Toliko namesto uvoda. Kaj sem hotel povedati? Najprej, da Gregorja Lozarja osebno poznam, kar je pač posledi­ca omenjene samozadostnosti literarnega sistema. Morda z vsem tem celo pretiravam, saj bi težko rekel, da sva ravno pri­jatelja, dejansko sva bolj znan­ca, vendar pa je treba istočasno priznati, da je Gregor kot ose­ba kljub temu name že napra­vil precejšen vtis. Zaradi tega sem zbirko prebral še posebej pazljivo in podrobno, da ne bi naredil škode na eni strani svo­ji objektivnosti in strokovnosti ter na drugi strani Gregorjeve­mu delu. Drugič, da bom napisal kritiko njegove zbirke, sem se odločil, ko sem prvič slišal, da jo bo izdal, še preden sem ga spoznal, in če bi po tem, ko sem zbirko prebral, kritiko zavrnil, bi to zame pomenilo nedopustno samocenzuro, ki je hujša od vsakega vpliva sub­jektivnosti ali ega. Konec kon­cev pa se kritika piše ad rem in ne ad hominem.

Začnimo torej pri kvalitetah Spačenih. Kot pri večini prven­cev imaginativnost ni problem. Ljudožerstvo, nasilništvo, bi­otehnologija oziroma genski inženiring, obsedeni oboževal­ci, superjunaki, ekstremistične feministke – to je samo nekaj motivov in tem, ki se jih loteva­jo kratke zgodbe v zbirki. Lite­rarne osebe so obstranci, marginalci ali posebneži, ki pa so se iz družbe večinoma izločili sami oziroma jih od sveta »nor­malnih« ločuje njihov življenj­ski stil, njihova filozofija, ki včasih meji na čudaštvo, včasih pa te meje že prestopa. Evglena kot najbolj tipična na primer pripoveduje o znanstveniku, ki svoj DNK križa z DNK-jem ev­glene in tako povsem samoza­dovoljno živi svoje življenje v enem od kotov svojega stano­vanja, kakor se mu le zahoče, kot žival ali kot rastlina. Kar je lahko seveda ironična prispo­doba za najmlajše generacije, ki vegetirajo pred ekrani svojih tako zelo interaktivnih naprav. V ospredju zanimanja so torej na eni strani ekstremi; ekstre­mni posamezniki ali ekstremni dogodki, na drugi strani pa so­dobnost, ki zmeraj deluje že kot bližnja prihodnost. V nekaterih besedilih, npr. v zgodbi Solinar, uspe pripovedovalec do tega ter do literarnih oseb vzpostaviti tudi potrebno ironično di­stanco. Najkvalitetnejša pa so predvsem tista besedila, kjer se ironija in humor združujeta z družbeno kritiko, npr. Boogie Fish, ki prikaže vso banalnost vere v napredek družbe, ki je pravzaprav zgolj tehnološki; Hujšaj o obsedenosti z lepotni­mi ideali; ali pa taka, v katerih prevladuje liričnost, metafo­ričnost, npr. Leteča proteza, ne­navadna sodobna predelava pravljice o Rdeči kapici, ali So­jenice, ki v sodobnost postavljajo istoimenska mitološka bitja.

Preveč kratkih zgodb pa osta­ne zgolj pri odlični ideji. Kot pri večini prvencev je največji problem neizčiščenost. Zbirka na skoraj dvesto straneh vse­buje osemnajst kratkih zgodb, ki so nastajale najbrž v daljšem časovnem razponu, posledič­no pa so nekatere premalo domišljene in – ob pomanjka­nju boljšega izraza – povsem nezrele. Uvodne štiri kratke zgodbe in še kakšna ne sežejo dlje od anekdot, premorejo le humorno domislico, ki nikakor ne more nositi celotne zgod­be. Turnir je tako pravzaprav zbirka skečev, nekaterih sicer povsem solidnih, povečini pa gre vendarle za duhovičenje, pri katerem svojo vlogo igra tudi mariborski govor (pogost stereotip v slovenskih humo­rističnih nanizankah). Preveč kratkih zgodb ima tudi pov­sem podobno shematično zgradbo. Če je pripovedovalec prvoosebni oziroma personal­ni, se zgodba začne s kratkim in medias res, če je avktorialni in/ali tretjeosebni, je na za­četku kratek uvod, v katerem predstavi glavno literarno osebo ali okoliščine ali glavni problem – navadno s pomo­čjo retoričnih vprašanj –, temu sledi retrospektivna pripoved oziroma zgodba, zaključi pa se pogosto kar s kratkim sklepom oziroma moraliziranjem. Tako v ospredju zgodb vendarle ne more biti metamorfoza literarnih oseb, saj se je ta zmerom že zgodila in je pred bralcem kot izvršeno dejstvo, večinoma pa je pripoved tako ali tako zve­dena na čisto dogajalnost ozi­roma zgodbarstvo. Temu lahko dodam še patetičnost in nepo­srečeno vpletanje znamenitosti lokalnega okolja (znanih Mari­borčanov, mariborskih atrakcij, lokalov ipd.), nekateri odlomki delujejo skoraj kot turistična ali reklamna besedila, pornograf­ski opisi, ki v zgodbi nimajo posebne funkcije … Nič manj moteča ni občasna pretira­na in predvsem podcenjujoča komunikacija z bralcem (npr. opombe, ki razlagajo povsem doumljivo besedno igro par – parjenje in ducat – ducarjenje).

Zaradi komunikativnosti bo­do Spačene svoje bralce gotovo našle, o tem ni dvomiti, tudi zaradi humorja in bizarnosti oziroma zanimive tematike, vendar predvsem besedila s sredine knjige kažejo, da je bilo mogoče doseči še kaj več kot »samo« to. To je sklep te kri­tike. Zadnjo besedo pa bo kot vedno imel čas.

___________________________________________________________________________________

Gregor Lozar: Spačene (Maribor: Založba Litera, 2009)

Mentor, letnik 31, številka 3 (2010)