Vesna Lemaić: Popularne zgodbe

Čisto res popularne zgodbe

Vesna Lemaić je rojena leta 1981 in Popularne zgodbe so njen književni prvenec. Diplomirala je iz grozljivega žanra na Oddelku za primerjalno književnost Filozofske fakultete v Ljubljani, napisala je dodatno besedilo k prevodu zgodb H. P. Lovecrafta in osvojila prvo nagrado na natečaju RTV Slovenija leta 2008 za kratko zgodbo Nič ni, nič ni, s katero se zbirka konča. To je kratek biografski opis, izhodišče, s pomočjo katerega bralec lahko postavi svoj horizont pričakovanja v zvezi s pričujočo knjigo. Če bodo le-ta izpolnjena, je drugo vprašanje.

Na platnici knjige piše, da se kratke zgodbe »spogledujejo z elementi najrazličnejših popularnih žanrov, od sentimentalke do grozljivke, in jih vse temeljito prekvasijo z zavedanjem o načinih obstoja književnosti na začetku novega tisočletja«. Po prebranem je jasno, da se v tem kaže predvsem skoraj nerazumljiva sramežljivost slovenskih založnikov, nenazadnje pa tudi slovenskih avtorjev, v zvezi z literaturo, ki je prej kot ne namenjena t. i. naivnemu bralcu, se pravi, žanrsko literaturo. Medtem ko slovenski bralci po policah knjižnic in malo manj knjigarn vztrajno iščejo slednje, se je slovenski avtorji in založniki otepajo kot hudič križa in iščejo vse mogoče načine, kako žanrsko literaturo, besedila, ki jih poganja samo zgodba, pospremiti s čim več visokoletečimi stavki in na videz intelektualno opremo. Tudi zato zbirka daje vtis nekakšne nedorečenosti, navedeni opis pa gotovo prej odganja potencialne bralce, kot jih pritegne.

Kakšna polovica kratkih zgodb resda kaže določene težnje po literarnosti, vendar pri težnjah tudi ostane, druga polovica pa brez sprenevedanja teži »zgolj« k ustvarjanju napetega vzdušja; grozljivosti, suspenza oz. zgodbe te druge polovice tečejo kar se da hitro proti koncu, kjer bralca čaka malone filmski tvist, ki je bolj ali manj predvidljiv. Razlika je naslednja: kadar je konec grozljiv, je bolj predvidljiv, kadar je fantastičen, že ludističen, je bolj nepredvidljiv. Vpliv ameriškega filma je očiten, ne le v težnji po končnem preobratu, ki je značilen za sodobne holivudske uspešnice, pač pa npr. v opisu, ki sledi predvsem mizansceni dogajanja in le redko skuša poglobiti pripoved. Opis je tudi tisti element, ki prevladuje, kar daje bralcu med branjem vtis vizualnosti dogajanja, ki je blizu filmskim scenarijem. Vpliv same ameriške kulture je razviden npr. v zgodbi Esterine joške, kjer v uvodnih odstavkih na armaturni plošči avtomobila pleše obesek Elvisa – prizor, ki filmu ni neznan. Zgodba Bazen je po drugi strani tipična kingovska grozljiva zgodba, ki jo poganja potujitev povsem običajnega predmeta; Nedolžnost je še najbližje televizijskim limonadam; Lovki na občutke je znanstveno fantastična zgodba, katere uvodni odstavek bralcu žal pove preveč (skoraj vse), tako da mu zgodba niti ne nudi kakega posebnega užitka … Te zgodbe so torej gotovo namenjene naivnemu ali množičnemu bralcu oz. so dejansko popularne zgodbe; žanrski elementi niso preseženi niti to očitno ni bil avtoričin namen.

Med literarno bolj zahtevna dela bi lahko postavili recimo že omenjeno zgodbo Esterine joške, ki ima zanimiv osnovni konflikt, vendar se razreši nekoliko preveč naivno, s čistim naključjem, in Nič ni, nič ni, zmagovalko natečaja, ki s svojo preprostostjo, enostavnim opisom in metaforiko z večjo lahkoto dosega večpomenskost kot na primer naivna in že skoraj patetična simbolika v zgodbi Čevlji ali napeta in groteskna simbolika zgodbe Tisočšestoti razgovor za službo, čeprav je slednja zanimiva tudi kot ludistična obravnava problema odnosa delodajalec – iskalec zaposlitve. Med nežanrske zgodbe bi lahko uvrstil kvečjemu še zgodbi Pogodba in A mi daš pulover?. Tudi v teh pa, kot že rečeno, pripoved ostaja na ravni zgodbe. Zadnje omenjena, A mi daš pulover?, na primer obsega vsega skupaj štiri strani, ki zaobjemajo samo popis nekajminutnega dogajanja v nekem klubu, kak dialog, zadnji stavek pa poskrbi za tisti filmski preobrat, ki bralca v tej zgodbi nasmeji. Gre torej za preprosto domislico skoraj anekdotičnega značaja, za zgodbo in samo za to.

Zbirka bi bila lahko veliko boljša in najbrž bi na ta način dosegla tudi več bralcev, če bi tako založba kot avtorica imeli dovolj poguma, da se ne bi pretvarjali, kako je naslov mišljen ironično, in bi knjigo namenili bralcem, ki jih predvsem zanima zgodba; ki jih zanima, kako se bo le-ta končala, ki si želijo napetega branja ali da jim obračanje strani vzbuja srh. V tem primeru bi nekaj zgodb iz zbirke lahko izpustili in dodali katere druge, avtorica pa bi se lahko v njih prepustila svoji imaginaciji, ki ji je nikakor ne manjka, brez strahu, da mora biti umetniška. To bi posledično pomenilo, da bi knjiga dosegla svoje bralce veliko bolj, kot jih bo najbrž sedaj, saj bi lahko bila tudi ustrezno predstavljena in oglaševana. Če pa je bil namen zbirke predstaviti avtoričino nežanrsko literaturo, pa bi bilo prvencu potrebno pustiti še nekaj časa, da dozori.

___________________________________________________________________________________

Vesna Lemaić: Popularne zgodbe (Ljubljana: Cankarjeva založba, 2008)

Mentor, letnik 30, številka 3 (2009)