Luka Novak: Zlati dež ali Kaj hoče moški

Da Vincijeva šifra za reveže

Če smo zadnja leta dobili kar nekaj bolj ali manj posrečenih slo­venskih fantazijskih romanov, ki skušajo posnemati anglosakson­ske uspešnice tipa Harry Potter, je bilo samo vprašanje časa, kdaj bomo dobili tudi prvo kriminalko z religiozno tematiko tipa Da Vincijeva šifra. Zlati dež ali Kaj hoče mo­ški Luke Novaka to je in obenem ni.

Kdo sploh je Luka Novak? Bralci ga najprej poznajo kot direktor­ja ene od uspešnejših slovenskih založb: Vale-Novak, Ljubljančani pa kot enega od kandidatov za župana mesta na zadnjih lokalnih volitvah. Osnovno šolo je obisko­val v Parizu, kjer je med drugim nadaljeval podiplomski študij primerjalne književnosti, zraven tega je opravil tudi študij MBA na Poslovni šoli Bled. Aktivno govo­ri angleško, nemško, francosko in italijansko; v prostem času hodi v hribe, znajde pa se tudi v kuhi­nji. Vsekakor dovolj podatkov za zaključek, da je v prvem in lahko bi rekli glavnem pripovedovalcu romana kar nekaj avtobiografskih potez.

Luka Novak, Zlati dežOsrednji pripovedovalec Zlate­ga dežja, Doktor, je namreč dokaj premožen moški srednjih let, ki s prijateljico Lariso potuje po Pro­vansi, v ospredju pa so predvsem gurmanski užitki, narava in kul­tura. Je erudit in poliglot, reflek­siven pripovedovalec, ki skuša potovanje izkoristiti tudi delovno: za nek slovenski časnik piše serijo esejev o hrani, umetnosti in etiki – ti eseji so tudi vstavljeni v bese­dilo. Nedvomno gre za t. i. profe­sorski roman, saj avtor ne izpusti niti najmanjše priložnosti, da se ne bi pohvalil s svojim znanjem tujih jezikov, pri čemer mestoma tujejezične interpolacije služijo zgolj temu namenu, saj ni povsem jasno, čemu so deli stavka puščeni v originalnem jeziku literarnega lika in prevedeni šele v opombah, drugi deli pa sproti. Zraven tega nenehno kaže svoje poznavanje slikarstva, filozofije in (francoske in svetovne) kulinarike. To mu bo bralec, ki išče napeto branje, tudi najbolj zameril. Ob tem je potreb­no priznati, da so se tudi meni, ki se nimam za naivnega bralca, nekateri vključeni eseji zdeli pov­sem odveč v tem čez štiristo strani dolgem romanu. Nekatere para­lele med kulinariko, umetnostjo, filozofijo itd. so preprosto preveč za lase prevlečene, nasilne, že hu­morne, njihova funkcija je omeje­na na intelektualno duhovičenje. Še toliko bolj dolgočasni pa so vztrajno ponavljajoči se odlomki, ki opisujejo pripravo različnih jedi ali le-te naštevajo, četudi večkrat vzpostavljajo ironično distanco do pripovedovalca. Morda pa so nenazadnje namenjeni tudi temu, da si bralec odpočije od napetega dogajanja?

Toda to bi pomenilo, da je roman izredno napeto branje; pa ni tako. Šele na 133. strani se pojavijo prvi elementi kriminalke, ki so kmalu prekinjeni z novimi kulinaričnimi opisi in ezoteričnimi razmišljanji. Nato v zgodbi sledi samo še ne­kaj skopih in nič kaj dramatičnih opisov streljanja in bega, konča pa se brez pravega vrhunca, z nasto­pom rešitelja v podobi nekdanjega predsednika države, vključitev katerega je sicer ena bolj domisel­nih in zabavnih prvin.

Tako kot pri romanih Dana Browna imamo opraviti z nekakšnim razbijanjem krščanske dogme, ki jo po drugi strani skušajo verski fanatiki na vsak način ohraniti, tudi tu so navdih predvsem gno­stična gibanja, vendar s to razli­ko, da je v romanu Luke Novaka šifra, ki jo razbirajo literarni liki v brezmadežnem spočetju in v mitu o Zevsovi oploditvi Danaje, veliko bolj filozofske in metafo­rične narave. Izpeljano je sicer kar spretno in prepričljivo, četudi z obilico nejasnosti. Gre za spozna­nje o pomembnosti drugačnosti, dopuščanja drugega, predvsem pa o vodilni vlogi ženske v svetli prihodnosti, ki naj bi ga oznanjala v prvi vrsti umetnost in naj bi vo­dilo tako do religiozne (še vedno v okviru krščanstva) kot družbene odrešitve.

Nejasna je ironična distanca med (implicitnim) avtorjem in pripo­vedovalci oz. njihovo gnostično vero. Skozi dvome nekaterih lite­rarnih oseb se sicer na zgodbeni ravni kaže neka racionalistična razdalja do idealistične utopije, ki naj bi se na ta način vzpostavila na svetu (najprej pa v Južni Ameri­ki), toda roman se po drugi strani konča kot nekakšna idila, na teme­lju te nove etike se zgodi (alkimi­stična?) poroka oz. se vzpostavijo trije pari. Doktor se dokončno od­loči za trdnejšo zvezo z Lariso, po­ročita se in posvojita otroka; druga pripovedovalka, Orada, končno nadgradi svojo zvezo z Gradbe­nikom s fizičnim stikom; tretja pripovedovalka, Profesorica, ki je vključena v pripoved zelo pozno, nekje okrog 200. strani in se pojavi kot pripovedovalka mogoče tri­krat, pri tem pa njena pojavitev ne prinese ničesar novega ne k zgodbenemu loku niti ga ne poglablja ali razširja, pa znova odkrije ču­stva ljubezni in erotična hrepene­nja v mladi transvestitki. Zaradi tega roman na trenutke deluje kot samoparodija. Ali je mogoče verjeti, da je prvi pripovedovalec zares ponotranjil novo religio­zno prepričanje o pomembnosti drugega? Zanj je drugi predvsem ženska, ki ga vznemirja samo, če vznemirja drugega, kar je najbrž res parodično, njegovo edino de­janje solidarnosti, usmiljenja do sočloveka pa je povsem holivudska posvojitev bosanskega otroka. Gradbenik se odpravi na revo­lucijo v Venezuelo naravnost iz svojega bogatega dvorca, pridiga zelen odnos do okolja, obenem pa se vozi s potratnim hummerjem, iz Južne Amerike nato pobegne z jahto itd., pa tudi nasploh vsi liki v romanu, razen Orade v začetku, nosijo oblačila dragih znamk, jedo izbrano hrano (razen na koncu na prekmurskem gostüvanju, pa še tam Doktor viha nos nad doma­čimi jedmi) in so prave karikature salonskih levičarjev. Tudi umesti­tev revolucije v Južno Ameriko, namesto na primer v Afriko ali Azijo, ki sta v zavesti Evropejca prej povezani z revščino in kolo­nializmom, je pomenljiva, če po­znamo zgodovino kratkotrajnih, predvsem pa neuspešnih revolucij tega kontinenta. Večina tega je se­veda namerna ironija – kar pa ni, pa bo bralec dojemal kot ironijo –, zato je idiličen konec toliko manj jasen; kakor ni povsem jasno, kak­šen je namen žanrskih elementov kriminalke, če so navrženi pov­sem mimogrede in očitno nimajo namena bralca držati v napetosti.

Ne gre torej za kriminalko ali ljubezenski ali filozofski roman, čeprav ima vse te značilnosti, pa še kaj bi lahko našli, obenem pa težko zapišem, da so žanrski vzor­ci na kak način preseženi. Obra­tno, žanrski vzorci so nedodelani, obenem pa roman nima niti po­sebnih literarnih ambicij, opis je skop, prevladuje gola dogajalnost, še največ kvalitete je v vloženih intervjujih, pa še ti so na meji pu­blicistike. Občutek, ki po prebrani knjigi ostane, je, da je bil roman napisan samo zato, da avtor izpove svojo življenjsko filozofijo. Ta je daleč od tega, da bi bila za odpis ali povsem naivna, zagotovo pa si s svojo etiko Drugega, svojim klicem po bolj socialnem svetu, ki bo kruh vračal tistim, ki ga ustvarijo, ne bi mogla najti prikladnejšega trenutka od tega, ko je svet zajela globalna gospodarska kriza; težko pa samo zaradi tega roman označimo za posebno kvalitetnega.

___________________________________________________________________________________

Vir slike naslovnice: http://www.mladina.si/46958/luka-novak-zlati-dez-ali-kaj-hoce-moski/

Luka Novak: Zlati dež ali Kaj hoče moški (Ljubljana: Vale-Novak, 2008)

Mentor 3 (2009)Mentor, letnik 30, številka 3 (2009)

Advertisements

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s