Jurij Hudolin: Pastorek

Tri leta pekla

Študentska založba je Hudolinov drugi roman (prvi, z naslovom Objestnost, je izšel leta 2005) izdala nekako »v paketu« z Vojnovičevim Čefurji raus!, večino medijske pozornosti pa je potem prejel slednji. S tem nikakor nočem sugerirati, da si je ni zaslužil, a gotovo si tudi Pastorek zasluži, da stopi iz njegove sence. Po drugi strani sam vendarle ne bi šel tako daleč, da bi roman razglasil za »prelom v slovenski prozi zadnjega pol stoletja«, kot piše zdaj žal že pokojni Taras Kermauner v eni od dveh spremnih besed k romanu (drugo je podpisala Tina Kozin in se ukvarja bolj s Hudolinovim pesniškim opusom). Kakor koli, spodobi se, da gremo po vrsti.

Bralec najprej opazi, da je pripovedovalec romana blizu tistemu, ki ga povezujemo nekako z realizmom; je prvoosebni in bralcu zavestno pripoveduje neko zgodbo, se pravi, da se je ta že zgodila; gre za spominsko pripoved, v kateri ima pripovedovalec presežno vednost, kar mu omogoča preskakovanje po času oz. napovedovanje prihodnjih dogajanj, obenem pa deluje kot vsevedni pripovedovalec in bralcu posreduje tudi misli literarnih likov, v glavnem dveh. Prav mogoče je, da je pripovedovalec Pastorka pravzaprav zdaj že odrasla glavna oseba – tako vsaj nakazuje prolog –, čeprav ima torej bralec vpogled tudi v razmišljanje druge osebe in se pripoveduje tudi o dogodkih, pri katerih glavna oseba ni udeležena.

Glavna in naslovna oseba je Benjamin Zakrajšek, ki se z mamo Ingrid leta 1987 pri dvanajstih preseli k očimu, veleposestniku in gostilničarju Lorisu Civitiku, iz Ljubljane v istrske Panule. Da njegovo bivanje ne bo ravno srečno, izve bralec še v isti sapi, saj je Loris že takoj na začetku opisan kot hudič. Res živita Benjamin in njegova mama v naslednjih treh letih v pravem peklu, deležna neprestanega psihičnega, predvsem pa fizičnega nasilja, zaradi katerega Ingrid konča celo v norišnici.

Odnos nasilnik-žrtev je spretno prikazan v vsej kompleksnosti. Mama je žrtev očimovega nasilja in njegove neutemeljene ljubosumnosti, vendar ga pred sinom kljub temu opravičuje in utopično upa na njegovo poboljšanje; tudi Benjamin bi kljub udarcem, ki jih dobiva, naredil vse samo za to, da bi si pridobil njegovo pohvalo, niti ne skriva fascinacije nad njegovo močjo, s katero obvladuje svoje sosede, delavce in celo goste svoje gostilne. Očim, ki je Ingrid nezvest in je brezobzirni nasilnež, svojo nezvestobo z lahkoto prenaša na njo, pa tudi za maltretiranje, ki sta ga deležna partnerka in pastorek, zmerom najde kako še tako iracionalno opravičilo. Pri tem ne gre za zavestno laganje ali pretvarjanje, pač pa rabelj sam sebi verjame, da ima prav vse razloge za izlive ljubosumja, za bes in tepež.

Čeprav se zgodba odvija dobro desetletje nazaj in v Jugoslaviji, je to že svet brezobzirnega kapitalizma; Loris je vaški mogočnik, lastnik svojega malega ruralnega kraljestva, v katerem vlada s surovo silo. Drugega zakona ne pozna ali prizna. Loris je kapitalist še v svoji čisti, primitivni obliki, ki ne zmore nositi maske nedolžnosti ali lepe obleke s kravato, njegova brezobzirnost je odkrita, vsem na očeh, zaradi česar se tudi večina njegovih »poslov« nazadnje sfiži. Moralna drža pripovedovalca je ves roman očitna, kapitalizem v tej obliki je vrednoten izrazito negativno, kar pa se kaže tudi v sami pripovedi, saj so nekatera Lorisova dejanja očitno pretiravanje, karikiranje, katerih namen je prikazati Civitika zares najmanj kot hudiča, kar pa potem nekoliko odstopa od prevladujoče realističnosti pripovedi, četudi je tudi realističnost romana potrebno jemati s potrebno rezervo.

Slog Hudolinovega pisanja je relativno nekaj drugega od na primer prej omenjenega Vojnovičevega romana. Tudi v tej knjigi je sicer v ospredju zgodba, toda nekaj pozornosti avtor vseeno posveti jeziku, kakor se (vsaj) za pesnika tudi spodobi. Sintaksa se približuje pogovornemu jeziku, kar je značilnost malodane večine sodobnih romanov, tako slovenskih kot tujih. Barvo pa jeziku romana daje predvsem duhovitost: »Ko je Ingrid pozimi rodila Friderika, se je Lorisu utrgalo, kakor da bi razkril oceanografski misterij, ki ga preučuje cel svet.« (16). Vendar pa je to duhovitost, ki pogosto zaide v intelektualistično duhovičenje, kakor da avtor nima drugega namena, kot da skuša prav z vsakim stavkom impresionirati bralca. Tako se kopičijo tujke, neologizmi in pridevniki, pa tudi odvisniki, kar bralcu prej oteži, kot popestri branje. Stavčna struktura je na nekaterih mestih tako zapletena, da se le stežka znajde. Tudi sam priznam, da kake stave odvisnikov nisem uspel razvozlati oz. da so me strukture tipa »madeža sramote nisi mogel sprati iz fokusa zabadanja igle žalitve v glavo« (85) vsaj zmedle. Vseeno je razveseljivo, da avtorji, posebej pri knjižni zbirki Beletrina, ki pri nas vendarle velja za elitno, počasi prehajajo od kaj h kako in da romani niso samo zgodbe.

Kot za Objestnost tudi za Pastorka velja, da je v njem mogoče najti določene avtobiografske elemente, na kar konec koncev namigne tudi sam avtor – Benjamin na koncu romana na vlaku najde pesniško zbirko, iz katere prebere pesem, ki kot da govori o njem; gre namreč za Hudolinovo pesem iz njegove zbirke Prividi nemirnega čudaka. V luči tega je seveda še bolje razumeti avtorjevo angažiranost; Kermauner ima glede tega prav, redki so sodobni romani, v katerih se pripovedovalec odkrito zavzema za humanistične vrednote. A resnici na ljubo je v Pastorku jasno povedano samo, kaj je negativno, kaj je s stališča etike nesprejemljivo, za pozitivno vrednoto pa ponudi »zgolj« literaturo; pastorek, kot že omenjeno, ne skriva svoje fascinacije z očimovo močjo, večinoma je le trpeči subjekt, ki prenaša vse žalitve, nasilje in obenem neutrudno opravlja, kar mu je naloženo, tudi ko očim (po)spravi njegovo mamo v norišnico. Resda se mu na koncu upre, četudi nekoliko presenetljivo, morda nemotivirano, a še to samo površinsko, navidezno – z nasiljem in odhodom, ki ni nič drugega kot beg. Težko je reči, da je Benjamin na koncu odrasel, da se je kakor koli spremenil. Če bi bil roman zastavljen drugače, bi ga morda lahko imeli za parabolo o Slovencih (v Jugoslaviji), zato to nikakor ni vzgojni roman, še manj pa parodija, saj za to ni nobene osnove v samem tekstu.

Pastorek si bo bralce pridobil z zgodbo, ki od daleč spominja na prozo socialnega realizma, komur je bil všeč slog Objestnosti, tudi tokrat ne bo razočaran. Če sem v prejšnji številki pogumno napovedal, da bo roman Čefurji raus! eden glavnih kandidatov za kresnika, bom zdaj temu dodal še Pastorka. Sicer je do konca leta še nekaj mesecev, vmes pa je jesen, ko se utegne bera knjig še nekoliko povečati, toda med pet ožjih nominirancev bosta najbrž prišla, če ne bo večjih presenečenj ali če ju komisija ne bo izločila kot mladinska romana, saj je treba priznati, da sta oba nekako na meji literature za odrasle.

___________________________________________________________________________________

Jurij Hudolin: Pastorek (Življenje na hudičevi zemlji 1987–1990) (Ljubljana: Študentska založba, 2008)

Mentor, letnik 29, številka 5 (2008)