Cvetka Bevc: Soba gospe Bernarde

Tri generacije

Cvetka Bevc je dramatičarka, scenaristka, pesnica in prozaistka, ustvarja za otroke in odrasle. Soba gospe Bernarde je njen romaneskni prvenec, ki je najprej izhajal v reviji Naša žena, kar pomeni, da že ima določeno ciljno občinstvo, to pa ni zanemarljivo dejstvo. Toda oznaka ženski roman ni samo nerodna z vidika literarne teorije, pač pa po mojem mnenju tudi podcenjujoča do bralcev, ki jih najprej skuša stlačiti v neki z nobenimi dejstvi podprt stereotip, potem pa temu kasneje pripisati še lastnost ženskosti. Žanrska določila bom tako sam raje iskal zunaj tega pojma; rečemo lahko torej, da ima roman elemente družinske sage, detektivke, mladinskega in ljubezenskega romana.

Cvetka Bevc: Soba gospe BernardeGlavne osebe so tri ženske, tri generacije, babica, mama in vnukinja. Prva je babica, gospa Bernarda, naslovna oseba in tista, katere poglavja, v katerih je v ospredju ona, imajo edina različne naslove. Zaradi njene strogosti in hladnosti, vzrok katerih je težko odraščanje med vojno in avtoritarna vzgoja, je od doma pri šestnajstih letih v ZDA odšla njena hči Evelina in z njo popolnoma pretrgala stike. Zdaj je Bernarda že upokojena starejša ženska, ki živi rutinsko življenje, čez dan pa se tudi vse bolj predaja sanjarjenju in samo-obtoževanju – krivdo, pri čemer je treba dodati, da ne neupravičeno, si pripisuje tako za odhod in smrt hčere kakor za ponesrečen zakon s pokojnim možem Ferencem. Vse to pa se spremeni, ko se na njenih vratih prikaže šestnajstletna vnukinja, mulatka Sara, ki je tako kot njena mama pobegnila od doma, toda zdaj v obratni smeri, iz ZDA, od svojega očeta, zdravljenega alkoholika Jacka, in ponesrečene ljubezenske zveze, ki se je končala z abortusom, k svoji babici, ki je ni nikoli videla in ki jo pozna samo iz materinih dnevnikov. Njen pogled bralec spoznava v poglavjih, naslovljenih z njenim imenom, medtem ko tretjo žensko, Evelino, spoznava prek njenih dnevniških zapiskov.

Povezava med ženskami torej ni samo krvno sorodstvo, temveč tudi simbolična in življenjska. Tri usode so reflektirane med sabo z generacijskimi razlikami; simbolično s šestnajstimi leti, ki pomenijo prelom v življenju slehernika, prelom med otroštvom in odraslostjo, posebej pa za ženske like romana – medtem ko je bila Evelina pri šestnajstih v delovnem taborišču, kjer je vladal rigorozni red in še večji strah, so šestnajsta pri njeni hčerki in vnukinji zaznamovana z drugačnimi problemi; prva je umetnica, ki jo duši materina pretirana skrb in njen trdi svet pravil, prav tako tudi mali podeželski svet, druga pa je zaznamovana z alkoholizmom in nasiljem v družini, pravili, ki se jih nihče ne drži, ker nihče ne ve, kakšna so, ter s spolno izkušnjo, za katero še ni bila zrela. Druga vzporednica so njihova ponesrečena ljubezenska življenja, vse so v razmerju iskale bolj varnosti kot ljubezni in dobile predvsem veliko razočaranja in bolečine.

Slog romana je poetičen, nekateri odlomki so izredno kakovostni in bi lahko bili zgled kakemu slovenskemu avtorju, ki sam viha nos nad »žensko literaturo«, čeprav ni sposoben niti malo preseči zgodbenosti svojega dela. Izmenjevanje perspektive se v sredini romana sicer kar nekako sesuje vase, ko se avtorica nenadoma ne drži več svoje razdelitve in v enem poglavju meša med sabo več žarišč pripovedi. Hkrati je tak večplastni pogled morda kje še premalo izkoriščen. Predvsem pa v romanu zahtevnejšega bralca, ki ga bo sicer pritegnil in pozitivno presenečal slog, večkrat zmoti naivnost, ki se kaže predvsem na dveh ravneh: karakterizacije in dogajanja. Prvič je razmišljanje romanesknih likov polno nekakšnih poglobljenih analiz, ki delujejo prisiljeno in včasih patetično, drugič pa so številne prepletenosti usod romanesknih likov že prav neverjetne. Očitno je, da je roman izhajal v nadaljevanjih, zato ima opazna nihanja v kvaliteti. Prva polovica romana je tako veliko kvalitetnejša od druge, kjer se nekatere niti pripovedi, nekateri zapleti kar na hitro končajo, kakor da je avtorico že priganjal čas – tako je na primer smrt v sumljivih okoliščinah neke Bernardine sovaščanke, katere truplo je našla Evelina, kar je zaznamovalo njo in njeno slikanje za vse življenje, in ki ga avtorica v pripoved vpleta z nekim suspenzom, pojasnjena v dveh, treh stavkih, povsem mimogrede. Drugi del romana tako rešuje le ne povsem naiven konec.

Roman priporočam bralcem, ki radi berejo romane, ki se ukvarjajo s človeškimi usodami, z zapletenostjo medčloveških odnosov in ki v ozadju skrivajo tudi nekaj skrivnostnosti. Soba gospe Bernarde jim bo gotovo prirasla k srcu. Kvalitetnejši odlomki, ki ponujajo bralcu veliko možnosti sodelovanja z lastno domišljijo in asociacijami, pa so samo bonus. Zato ne bo odveč poziv: če so vam bili taki odlomki všeč, ni treba nobenega strahu in sezite tudi po kakem romanu, ki ga berete ali ste ga brali v šoli in ki velja za visoko književnost. Vsa razlika je le v tem, da je v takih romanih podobnih odlomkov več. Ni odveč še enkrat zapisati, da bi se tudi kak bolje renomiran avtor lahko iz tega romana marsikaj naučil. Če ne drugega, skromnosti.

___________________________________________________________________________________

Cvetka Bevc: Soba gospe Bernarde (Ljubljana: Karantanija, 2007)

Mentor 5 (2008)Mentor, letnik 29, številka 5 (2008)

Advertisements

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s