Intervju z Adriaanom van Disom

»Če bi pripovedoval zgolj resnico, bi bili razočarani.«

Založba Modrijan je ob slovenskem predsedovanju Evropski uniji na svetovni dan knjige in avtorskih pravic izdala vseh 27 knjig, ki sestavljajo zbirko Euroman. Število 27 ni izbrano naključno; toliko je članic Evropske unije, kar pomeni, da vsako zastopa roman ali zbirka kratkih zgodb. Ta izjemni založniški podvig slovenskim bralcem omogoča, da lahko v slovenščini sploh prvič beremo mnoge uveljavljene evropske pisce (z zgolj eno izjemo, ki že ima knjigo v slovenskem jeziku), obenem pa se nam prvič predstavljajo tudi nekateri literarni »sistemi« (luksemburški, malteški, latvijski in estonski). Ob tej priložnosti je 14. oktobra 2008 v Ljubljano prišel nizozemski pisatelj Adriaan van Dis, čigar roman Zaverovan v družino nosi v zbirki številko 20.

Van Dis se je rodil leta 1946 v Bergnu. Je dolgoletni novinar in televizijski voditelj. Na Amsterdamski univerzi je študiral afrikanščino, ogromno je potoval po Afriki in nekaj časa tudi preživel v Južnoafriški republiki. O svojih potovanjih je objavil več potopisov in reportaž, letos npr. tudi dokumentarno serijo Van Dis v Afriki. Po novinarski karieri se je posvetil pisanju. Zdaj živi v Parizu.

Za njegovo literaturo so značilni avtobiografski elementi s tematiko življenja, razpetega med nizozemsko in indonezijsko kulturo. Med njegovimi najbolj znanimi deli so romani Obljubljena dežela (Het beloofde land, 1990), Indijske sipine (Indische duinen, 1994), Dvojna ljubezen (Dubbelliefde, 1999), Zaverovan v družino (Familieziek, 2002), Sprehajalec (De wandelaar, 2007), krajša prozna dela Nathan Sid (1983) in Casablanca (1986), nekatera odrska dela in televizijske oddaje.

Njegov prevedeni roman Zaverovan v družino je na avtobiografski izkušnji utemeljena pripoved dečka iz družine repatriirancev na Nizozemskem po drugi svetovni vojni. Kot najmlajši član družine s tremi temnopoltimi polsestrami v svoji ubranosti delujejo kot nekakšna troglava pošast, ki budno skrbi samo za dobro svoje matere, medtem ko bolj ali manj zavrača dečkovega očeta. Tega deček imenuje »gospod Java« in ga neizmerno obožuje, obenem pa se ga tudi nadvse boji. Strah je tudi osrednje občutje romanesknega časa; strah pred atomsko bombo, pred Rusi, pred tretjo svetovno vojno … Deček srka očetove zgodbe o preteklosti in njegove nenavadne ideje, ki gospoda Javo počasi odnašajo od »normalnosti«, lomijo pa tudi tanko mejo med resničnostjo in domišljijo dečkovega doživljanja sveta. Roman vsebuje veliko poetičnih odlomkov, blage ironije in humorja, pa tudi nekaj nostalgije.

Z Adriaanom van Disom sem se pogovarjal na terasi kavarne Slamič dve uri pred literarnim večerom. Van Dis je starejši moški, uglajenega vedenja, z odlično angleščino. Vljudno je počakal, da sem se pripravil, nekoliko živčen, ker je šlo za moj prvi intervju in ker sem zadnji hip ugotovil, da sem doma pozabil list s vprašanji. Toda že po nekaj minutah mi je lahko samo odleglo. Vajen intervjujev je skozi vso najino seanso bolj on vodil mene kot jaz njega.

Adriaan van Dis, Zaverovan v družino Za predstavitev Nizozemske je bil izbran vaš roman Zaverovan v družino. Prevajalka Tanja Mlaker je v spremni besedi k slovenskemu prevodu zapisala, da roman nekako zaokrožuje ciklus vašega ustvarjanja, pomeni nov pristop k temi, ki ste jo že obravnavali v štirih predhodnih romanih – to je na avtobiografskih temeljih zasnovana pripoved o mladosti in odraščanju. Kaj se je vmes spremenilo? Če bi izbirali sami, bi tudi vi izbrali ta roman?

Izbira se mi je zdela res zanimiva, ker smo Nizozemci neprestano v stikih z ljudmi iz nekdanjih kolonij in imamo veliko priseljencev. Knjiga pa govori o tem, kako je biti priseljenec; o tem, da ljudje včasih živijo v dveh svetovih, imajo preteklost, od katere se ne morejo odtrgati, in sedanjost, ki so jo preložili na ramena svojih otrok. Hotel sem opisati zgodovino svojega očeta in svoje družine, napisati zgodbo o migraciji. To je zelo neosebna in hkrati tudi zelo osebna zgodba, predvsem pa je portret nekega večjega sveta. In tudi to je del nizozemske družbe. Imeli smo veliko priseljenskih delavcev, mnoge iz naših nekdanjih kolonij: Indonezije, Surinama itd., zdaj imamo pogodbene delavce iz Turčije in Maroka. To so velike družine in skušajo biti del nizozemske družbe, kar pa je zapleten proces.

Čas, v katerem živimo, je čas migracije. S to zavestjo sem nenadoma vse videl na drugačen način, tudi zgodbo svojega odraščanja. Ljudje, ki so izgubili svojo službo, status, katerih otroci so morali biti najboljši v šoli, da bi dokazali, da so vredni biti Nizozemci, so se prepoznali v zgodbi moje družine. Pomislil sem, da so očitno res nekatere podobnosti med ljudmi, ki so izkoreninjeni, seveda ne v veri, okolju, iz katerega smo izšli, to je bilo popolnoma drugačno.

Zdi se celo, da ima za priseljence pripovedovanje zgodb še prav poseben pomen, kakor da je to zanje življenjsko pomembna veščina – da s tem skušajo obvladati svojo preteklost. Gospod Java dečku neprestano pripoveduje zgodbe iz svoje preteklosti in vendar se zdi, da deček o njej ne izve ničesar zares trdnega, morda ničesar zares resničnega. Po drugi strani so zdaj povsod po svetu zelo priljubljena in nagrajevana literarna dela, ki so jih napisali priseljenci oz. ljudje iz več kultur, npr. Zadie Smith, Kiram Desai, Khaled Hosseini … (Intervju je potekal še pred podelitvijo bookerja A. Adigi).

Pravzaprav vsi ljudje potrebujemo zgodbe, da preživimo. Zato imamo religijo; Biblija, na primer, je knjiga zgodb. In tudi priseljenci imajo zgodbe. Zgodbe, ki so vredne, da jih povemo, in zgodbe, ki so vredne, da jih slišimo. Strinjam se, da je za priseljence pripovedovanje nadvse pomembno in da skušajo biti mojstri pripovedovanja zgodb. Njihova preteklost namreč ni nič drugega kot zgodba. Bolj udobno je izmišljati si zgodbe, saj je resnica včasih preveč boleča.

Ljudje, ki so prišli iz kolonij, niso zmogli govoriti o svoji preteklosti – to bi pomenilo govoriti o izgubljeni vojni, o japonskih koncentracijskih taboriščih … Po drugi strani pa je tudi res, da jih Nizozemci niti niso hoteli poslušati, ker so tudi sami izgubili vojno, izgubili so svoj kolonialistični imperij. Ampak Nizozemci so si seveda izmišljali druge stvari.

Moj oče je bil odločno proti-nemški, vse za to, da bi bil del nizozemske zgodovine, čeprav v vsem svojem življenju ni nikoli niti srečal Nemca. Toda želel si je biti del nizozemske zgodovine, nizozemskega upora, nizozemskih junakov.

Kulturno se znotraj Evropske unije še vedno zelo slabo poznamo. Predvsem pa slabo poznamo literaturo drug drugega, medtem ko po drugi strani vsi odlično poznamo angloameriške uspešnice. Kakšen je položaj nizozemske literature v EU in v svetu in kakšen je njen položaj doma? Se bere? Kaj prevladuje na policah nizozemskih knjigarn?

Nizozemska je seveda zgodovinsko povsem različna od Slovenije. Vedno smo imeli velika pristanišča, odprti smo k morju, v 17. stoletju smo bili majhna, ampak dokaj pomembna republika, odprti k vsem religijam in zato tudi nekakšen otok svobodne misli: Descartes, Spinoza … Nizozemska torej ima določen renome v svetu in smo, če se ne motim, med osmimi najbogatejšimi državami na svetu. Startna pozicija je torej precej drugačna.

Vendar ne bom rekel, da je naša literatura zelo brana, nekaj nas je … Nizozemski bralci berejo domače avtorje, vendar tudi veliko prevodne literature. Okrog 40 odstotkov vseh prodanih knjig je prevedenih. Vendar so prevodi za vsako književnost izjemno pomembni. Beremo prevode iz angleščine, flamščine, nemščine, pa tudi z drugih delov sveta. Branje tuje literature je del naše kulture. Prevodi odpirajo nove svetove in s tem krepijo tudi našo lastno literaturo. Stvar zase so bestselerji; vendar ne smemo vsega metati v isti koš, prevaja se vendarle tudi druga literatura. Ni res, da je človek ogrožen, če odpre svoja okna, resnica je ravno nasprotna; človek postane močnejši, ker potem ve, kdo je. Če ne spustimo v hišo svežega zraka, se lahko zadušimo. Mogoče tako res mislimo, da živimo v najboljši državi na svetu. Kar je seveda res po tem, ko si zatesnil svoja okna in se usedel na tla v svoji kleti, lahko misliš, da živiš v palači. Ampak morda pa živiš v ječi.

V vaši bibliografiji je kar nekaj romanov, ki temeljijo na avtobiografskih elementih, delali ste na televiziji, lani ste posneli dokumentarno serijo, pišete potopise … Po vsem tem lahko sklepam, da vas zanima razmerje med fikcijo in realnostjo?

Da, seveda. Realnost hrani mojo domišljijo, ampak v mojem pisanju gre gotovo za fikcijo, ker veliko spreminjam. Na primer, v nekem romanu, katerega dogajanje sem postavil v Afriko, sem si zaradi zgodbe izmislil otok. Mnogi ljudje mislijo, da vejo, za kateri otok gre, pa v resnici sploh ne obstaja. Bil pa je pomemben za roman, ker sem tako lahko v en sam prostor postavil mnoge socialne probleme, ki jih ima celotna zahodna Afrika. Vse to je seveda temeljilo na mojih potovanjih, mojem opazovanju resničnosti. Hranim se torej z realnostjo, ampak, da ji dam globljo resnico, spremenim nekatere stvari. Če pišeš o stvareh, takih, kot so, čez deset let knjiga nikogar več ne zanima. Včasih je pač treba malo lagati, da se prebiješ do globlje resnice.

Rad pripovedujem zgodbe. Če bi pripovedoval zgolj resnico, bi bili razočarani. Moj oče ni nikoli bil v norišnici, šele jaz sem ga spravil tja, ker sem hotel, da bi ga na koncu lahko vzljubil. Resnica je veliko bolj neizprosna, oče je bil zelo krut človek. Ampak sam nočem deliti te krutosti – to je preveč osebno. Hotel sem ustvariti dečka, otroka, ki se bojuje in nazadnje zagospodari nad svojim očetom, v resničnem življenju pa je bila to bolj želja kot realnost. Tako je zgodba postala zelo osebna, hkrati pa je seveda izmišljena. Bolj kot narediš pisanje osebno, ne da bi bil v resnici to ti osebno, bolj univerzalna, človeška je zgodba, tako da se lahko vsi identificirajo s tvojimi liki. Krasna stvar pri pisanju je, ne samo, da lahko govoriš z ljudmi, ki so že umrli, da lahko, na primer, pod povečevalno lupo vzameš samo kak del, kako lastnost svojega lika, temveč tudi to, da se lahko tudi delaš norca na svoj račun.

Ko sem bral knjigo, sem našel nekaj presenetljivih vzporednic med vašim romanom in med enim ključnih romanov slovenske sodobne književnosti – Prišleki Lojzeta Kovačiča. Družina v tujem okolju, fant, edini moški potomec, ki ga doma kličejo kar »fant, pob ali sine«, pobalin, ki obožuje očeta in ga nadvse zanima vojna, toliko manj pa šola, njegovo razmerje do sveta pa je nekako nadrealistično, meša se z njegovo domišljijo … Tako kot vi se je tudi Lojze Kovačič neprestano vračal k izvoru, k otroštvu, iskal stik z otroško perspektivo …

Odraščal sem v hiši z 51 begunci, ljudmi iz kolonij, repatriiranci. To je imelo neizmeren vpliv na moje pisanje … Toda nikoli se ne moreš poistovetiti z otrokom. V trenutku, ko napišeš: ko sem bil star deset let, že lažeš. Skušaš urediti svoje spomine in priti do spoznanja, kdo si bil, ko si bil star deset let, ampak seveda tega nikoli ne boš vedel. Tu se torej že začne fikcija. Ker, ko sem bil star deset, me je bilo zelo strah in nisem imel pojma, kaj je to življenje. Kot otrok sprejmeš vse okrog sebe, sprejmeš, da imaš zelo nenavadnega očeta, niti ne misliš, da je nenavaden, preprosto je tvoj oče in doma veljajo pravila, kakršna pač veljajo. Šele, ko si starejši, ko si odrasel, si rečeš: to je bilo zelo čudno otroštvo, zelo čuden dom. Začneš se spraševati o svoji družini. Zakaj je mati vedno zapustila sobo, ko te je oče pretepal, in takoj začela čistiti nekaj v povsem drugem kotu hiše, od koder ni mogla ničesar slišati … Zdaj nima več smisla biti jezen, zato poveš zgodbo o tem na smešen način, tako da postane manj boleče.

O svojem otroštvu ne vemo ničesar, ampak enako je, če pišeš o sedanjosti, o sebi v tem hipu. V trenutku, ko začneš pisati, postane ta sedanjost fikcija, začneš izmišljati samega sebe. V resničnosti ujameš avtobus in greš domov, pripraviš si hrano, dokončaš delo in greš spat – to je tvoja resničnost. Ampak v romanu razmišljaš, zakaj si šel z avtobusom; ko se oziraš naokrog med vožnjo, imaš čudovite ideje, zanimive misli … Čas se nekako ustavi. V resničnosti si na avtobusu razmišljal o tem, da si moraš obleči svežo srajco, vendar to ni literatura. Ne bom rekel, da olepšujemo, ampak najmanj, kar počnemo je, da delamo stvari bolj zanimive. In zanimive misli imamo, ko pišemo, ko smo skoncentrirani, ne padajo nam na pamet ves dan. Vsaj ne vsem. (smeh)

Mediji že nekaj let govorijo o trku civilizacij, zdaj so polni poročil o finančni krizi, obenem se dogajajo tudi še druge usodne spremembe – globalno segrevanje, primanjkovanje hrane … Tudi roman govori o nenehnem strahu. Vas je tudi danes strah?

Ljudje, ki so se vračali iz Indonezije, so se zelo bali tretje svetovne vojne. To je bil čas, ko so bili Rusi pri berlinskem zidu. Vzgojen sem bil v tem strahu, odraščal sem med korejsko vojno, med sueško krizo, med poslušanjem zgodb o vojni, ljudje so kopali jame v svojih hišah, da bi se zavarovali pred atomsko bombo. Bili smo popolnoma pripravljeni. Prav škoda, da Rusi niso nikoli prišli. (smeh) Danes imamo nove strahove: ljudje verjamejo, da je situacija z okoljem tako daleč, da ne bo več prihodnosti za njihove otroke; zadnje čase je v ospredju finančni kolaps; ljudje se bojijo, da bodo izgubili pokojnine, da bodo morali živeti kot stare ruske gospe s samo nekaj kopejkami. Gre seveda tudi za strah pred neznanim. Gotovo živimo v neverjetno fascinantnem času, polnem tranzicij, sprememb. Če samo pomislimo, kaj vse lahko počnemo z vso tehnologijo, ki nam je na voljo. Nenadoma živimo v zelo majhnem svetu in nenazadnje, v grozečem svetu. Na primer, Nizozemci smo bili nekdaj odlični kmetje, ampak zdaj skoraj vso zelenjavo uvažamo. Izvažamo še seveda tudi, na primer govedino, toda način, kako skrbimo za živali – to je popolna industrializacija, »bioindustrija«, to ni prav zdravo. Menim, da živimo v ekstremih. In vsi čutimo, če uporabimo zdravo pamet, da to ni prav, ampak težko je stvari spremeniti. Jaz zase vedno pravim, da sem optimist iz obupa. Kaj pa lahko storim? Se usedem na tla in javkam, kako grozno je? Ne, meni kot pisatelju se zdi to fascinantno. Še nekaj časa bom pisal in potoval, služil denar, ker ne bom imel pokojnine. Ko bom zares star, pa bom začel pesniti. (smeh) Pred mano je torej še čudovita prihodnost.

Prej ste rekli, da radi pripovedujete zgodbe. Danes se zdi, da v svetovni književnosti prevladuje zgodba, da nikomur ni več mar za stil, za jezik. V vašem romanu pa vendarle ni tako. Vaš stil daje občutek prisotnosti, telesnosti opisanega, bralcu spodbujate izredno močne domišljijske predstave.

Zame je stil najpomembnejši. Če je nekaj vredno zapisa, je to zaradi jezika. Vse zgodbe so že povedane; fant pusti dekle, dekle zanosi, sin ubije očeta, oče ubije sina … – vse te zgodbe lahko beremo že v Bibliji, potem pa jih povemo znova in uporabimo stil ali suspenz ali druge tehnike, da so na novo povedane, da so te iste zgodbe vredne novega branja. Rad imam poezijo in lepoto jezika. Kljub temu da živim v Parizu, še zmerom pišem v nizozemščini, vedno bom pisal v svojem maternem jeziku, saj je poln zvokov, vonjev, asociacij …

Kaj torej berete vi? Kaj imate na svoji knjižni polici?

Imam kar veliko knjižno polico. (smeh) Veliko berem ameriške pisatelje. Ravnokar sem prebral knjigo Fundamentalist po sili [od leta 2009 v slovenščini kot Ugovor vesti nekega fundamentalista] britansko-pakistanskega avtorja Mohsina Hamida. Vznemirljivo branje o dobro izobraženem Pakistancu, ki je študiral na Harvardu, vendar se je kljub vsem možnostim, ki jih nudi ameriška družba, vedno počutil izobčenca. To je zgodba o tem, kako je nazadnje postal fundamentalist. Bralec lahko zelo dobro razume njegov način razmišljanja, in to se mi zdi zelo pomembno – da ne beremo zato, da bi potrjevali svoj lastni svet, ampak da se spoznamo z drugimi svetovi, tudi takimi, ki se jih bojimo. Ne smemo pa se bati knjig. Sam vedno iščem literaturo, ki bo spremenila moj odnos, moj pogled na svet.

Zelo občudujem ameriškega pisatelja Philipa Rotha, berem pa tudi francoske avtorje. Na žalost še nikoli nisem prebral kakega slovenskega avtorja, toda danes sem dobil v dar knjigo. Videl sem, da lahko od tukaj prideš z vlakom v Trst; zmerom sem si želel iti tja, ker je to mesto, kjer je nekaj časa živel Joyce. Slišal sem, da je eno noč prespal tudi tukaj, v Ljubljani, in tako sem dobil knjigo Joyceov učenec Draga Jančarja. Zdaj torej imam svojega slovenskega pisatelja in začel ga bom brati jutri na letalu.

Glede na to, da veliko potujete, ste najbrž vajeni tudi pisati na poti?

Adriaan van Dis, avtogramPravzaprav ne. Od decembra, ko bom začel z novim romanom, nekaj časa ne bom šel nikamor. Kadar izide moja knjiga in še posebej, ko je kje prevedena, veliko potujem. Potujem po drugi strani tudi, ko raziskujem za svoj roman. To moram početi, oboje je del moje službe, pa tudi všeč mi je. Toda po tem, ko sem bil nekaj časa nomad, moram biti tudi menih – in takrat pišem. V svoji mali mansardi v Parizu. Takrat ne hodim na zabave, ne dajem intervjujev … Za kakšno leto in pol ali dve leti sem povsem v svojem svetu, ob petih spijem svoje pivo, pojem večerjo in potem spet grem domov in delam. Pisanje samo ni težko, pripraviti situacijo, primerno za pisanje, to je problem! Potrebuješ čas, denar, jaz rabim tudi popoln mir. Včasih srečaš ljudi v kavarni, ki so si pustili dolge brade – ne govorim o vas (smeh) – in pravijo: »Pišem roman!« ali »Začel bom pisati roman!« Ne, taki ljudje ničesar ne pišejo. Roman pišeš doma, kot menih, od devetih dopoldne do petih popoldne. In emocionalno si prazen in ploščat kot tista miza (pokaže prazno mizo v bližini, večina gostov je že začela zapuščati teraso), ker vsa čustva preliješ v svoje like. Ljudje, ki živijo nadvse zanimiva življenja, boemi, ki hodijo po barih, na veliko pijejo, ki pretepajo svoje partnerje ali pa oni pretepajo njih itd. – to niso pisatelji. Pisatelji živijo zelo preprosta življenja. To sporočilo lahko predate vsem mladim piscem. (smeh)

 

Pospravim magnetofon in potem se še nekaj časa pogovarjava. Na založbi so me prosili, naj bom kratek, da si bo lahko van Dis odpočil pred glavnim nastopom, toda ni videti, da bi bil pretirano utrujen ali da bi mu bil v nadlego. Prosim ga za avtogram v knjigo, vmes ga fotografiram; zdaj se pokaže tudi njegova rahla nečimrnost, ne mara namreč, da ga slikam z očali, zato si jih sname, čeprav potem ne vidi več tako dobro. Obljubim mu, da pridem na literarni večer, nato skočim nekaj pojest, ker sem že pošteno lačen. Zamudim slabih deset minut, in ko skušam skupaj s skupinico drugih zamudnic vstopiti v sobo, kjer poteka predstavitev, ni prostora niti toliko, da bi se lahko prerinil in poskusil med glavami narediti še kakšno fotografijo. Po eni strani sem razočaran, po drugi strani prijetno presenečen, ko vidim, kakšen sprejem so mu pripravili slovenski bralci. To si zasluži tako van Disov roman kot ves projekt zbirke Euroman.

 

 

 ___________________________________________________________________________________

Mentor 1-2 (2009)Mentor, letnik 30, številka 1–2 (2009)

Advertisements

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s