Stanka Hrastelj: Igranje

Igrajmo se, da ni nič narobe

Ko se pesniki lotijo proze, bralci kar nekako pričakuje­mo, da ne bodo zatajili svoje primarne pesniške narave, in zelo pogosto nas ne razočara­jo. Proza pesnikov je ponavadi izredno lirična, bogata z me­taforiko in drugimi figurami, refleksivna, celo melanholična. Zgodi se celo, da poetičnost po­stane slepa pega njihove proze, da jo dejansko onemogoča – tako je na primer v nekaterih romanih Milana Dekleve lirizacija ponekod napihnjena do baročnih odtenkov. Stanka Hrastelj, avtorica dveh pesni­ških zbirk (Nizki toni, 2005, Go­spod, nekaj imamo za vas, 2009), je ta pričakovanja tako podrla kot potrdila, kakor pač kdo vzame. Njen romaneskni prve­nec kot da logično rase iz nje­nih verzov, obenem pa bi težko rekli, da je poudarjeno pesniški. Trik je najbrž v tem, da je poe­zija Stanke Hrastelj že sama po sebi, posebno pa njena druga zbirka, blizu prozi in prozaič­nemu.

Igranje torej ne izstopa po pretirani lirizaciji, niti ni po­udarjeno refleksivno. Ravno nasprotno, tempo pripovedi, ki je tesno zvezan z zgodbo, sestavljajo večinoma vrtoglavi pobegi, ki so pravzaprav pad­ci. Prvoosebna pripovedovalka Marinka Paternoster svojo zgodbo gradi iz dolgih, razpre­denih ter večsmernih povedi; njena pripoved se nekajkrat razleti po strani knjige v ob­sedeno blebetanje, ki očitno izdaja njeno maničnost, njeno tesnobo in zanikanje problema, proti izteku pa že tudi njeno jezo ter paranojo, ki dokončno dvigne zastore z njene duševne bolezni – shizofrenije. Čeprav kritiki in strokovni bralci že ob manj izrazito fragmentarni in monološki pripovedi radi piše­jo kot o toku zavesti, je potreb­no opozoriti, da asociativnost nikoli ne prevlada do te mere, da bi povsem zabrisala zunanje dogajanje, oziroma ne razbije stavčne strukture v samostojne nedokončane kose. Pravzaprav je ravno v tem grmu skrit moj edini očitek Igranju, ker se ne­kako ne morem znebiti občut­ka, da je na pripovedni ravni roman vendarle ostal nekako na pol poti; posledično pa se zaradi tega trk med realno­stjo in domišljijskimi strahovi v drugem delu romana odvije precej neučakano in manj pre­pričljivo. Prehod od obsede­nosti s tem, da si zapolni svoj prosti čas, da najde hobi, s pomočjo katerega se bo lahko oprijela realnosti – od branja slovenske proze (Brulc, Lemaić in Rezman) do gledanja slo­venskih filmov in izdelovanja družinskega drevesa ali pa novo službo – tako nekaj časa piše članke za rumeno revijo z ironičnim imenom Dolcevita, od tega, da s partnerjem Erikom ne spita več skupaj in se oddaljujeta tudi psihološko itd., pa vse do končnih prislu­hov, poskusa samomora in ho­spitalizacije, se zdi bolj preskok kot dobro izpeljan suspenz. Tovrstno stopnjevanje je pre­cej bolje uspelo Marku Sosiču v njegovem letošnjem, Igranju nenavadno sorodnem romanu Ki od daleč prihajaš v mojo bližino.

Po drugi strani pa Stanka Hrastelj nekoliko manj uspelo dramaturgijo zapleta/razpleta nadomesti z večpomenskostjo. V sodobnem slovenskem ro­manu se pisatelji trudijo »po­kazati, ne povedati«, kot mi je nekoč dejal nek urednik in tudi sam avtor; toda potem njihove zgodbe redko presežejo svojo partikularnost in bralcu ponu­dijo kaj več kot zanimivo fabu­lo. Igranje za razliko od tega po­nuja kar nekaj zanimivih interpretativnih možnosti. V knjigo je mogoče vstopiti najmanj po dveh medsebojno sicer preple­tenih poteh: družbenokritični in psihoanalitični. Prvič, Marin­kina bolezen začne svoje prve znake očitno manifestirati šele po izgubi službe (zdravniki od­krijejo, da je razvila alergijo na akrilat, kar je usodno za njeno službo zobotehnika), to pa ima najprej posledice za njen odnos s partnerjem in prijatelji; kot razmišlja na koncu, se ji prav­zaprav izmakne tista zlata sre­dina – med zahtevami družbe in njenimi osebnimi željami. Njena bolezen po tej plati na nek način vendarle tudi razbija družbeno masko, ki jo vsi nosi­mo (eden od njenih prividov je, da se ljudem okrog nje obrazi začnejo spreminjati v maske) – masko, s pomočjo katere lahko igramo v svojem osebnem nami­šljenem filmu. Pri tem je služba oziroma vključenost na trg dela poleg nakupovanja (Marinka se ne počuti dobro v nakupo­valnih centrih) tisti osnovni so­cializacijski mehanizem sodob­ne kapitalistične družbe; četudi gre samo za brskanje po zaseb­nem svetu estradnikov. Kdor ne dela ali noče opravljati ne­smiselnega dela, je obsojen na družbeni rob. Drugič, poseja­nih po romanu je najti kar nekaj namigov tako na dednost njene bolezni kot na njeno psihološko oziroma patološko pogojenost. Marinkina stopnjujoča se frigi­dnost na eni in njeno ukvarja­nje z (trdo) erotiko in spolno­stjo pri Dolceviti na drugi strani; nekoč na sprehodu zaloti starca med – težko to imenujemo kako drugače – porivanjem z mla­dim dekletom ali bolj mladega dekleta (pri čemer se lahko ob nezanesljivosti pripovedovalke upravičeno sprašujemo, ali ne gre zgolj za njen privid, spomin ali fantazijo); instalacija z naslo­vom Family Life, ki s svojo pocukrano popolnostjo sugerira okostnjaka v omari; njeno reše­vanje deklice v parku (res zgolj sugestija instalacije?); odso­tnost njunih staršev ter dejstvo, da očeta na praznično čestitko podpiše mati … Najbrž ni treba kazati s prstom ali se zatekati k Freudu, da bi ugotovili, h kak­šnim interpretacijam nas vse to lahko vodi.

Kakor koli že, zmagovalni roman natečaja za modro pti­co Mladinske knjige je sezna­mu mlajših romanopisk dodal novo ime in prevlada pisk nad pisci proze je še korak bližje. Kakor da so se avtorice po po­eziji usmerile na novo področje »boja«. Če ste ljubitelj dobre literature, se lahko torej samo veselite; že kakšno desetletje je najbolj kvalitetna slovenska poezija poezija pesnic. Skrajni čas je, da se nekaj zgodi tudi na področju slovenskega romana.

_____________________________________________________________________________________

Stanka Hrastelj: Igranje (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2012)

Mentor, letnik 33, številka 5 (2012)