Zataknjena v romantiki
Enkrat več se izkazuje, da je sodobna literarna scena pač taka, da se v njej skoraj že do nerazpoznavnosti prepletajo številne vloge, ki se v idealnem svetu morda raje ne bi. Nekaj nas je poklicnih preučevalcev literature, večina nas je kritikov ali kakršnihsižebodi piscev, vsi pa smo po malem avtorji. Ni se lahko izmotati iz teh klobčičev, treba se jih je zavedati in nanje ustrezno opozoriti, obenem pa je to edini način, da se ohrani strokovna integriteta, ugled in nenazadnje čista vest. Zato je še pred tem pisanjem potrebno določeno pojasnilo in opozorilo. Tina Vrščaj je pred meseci v Literaturi objavila dokaj negativno kritiko romanesknega prvenca, ki sem ga sam izdal lani. Mnogi bodo zato tole kritiko skušali brati kot sladko maščevanje, kar je tudi razlog, da sem se je precej časa otepal. Najpomembnejši razlog, zakaj sem nazadnje popustil uredniku, pa je gotovo izziv, neposredno povezan z razlogi proti. Izziv biti subjektivno prizadet in ohraniti objektivno strokovnost. Nenazadnje se je takim povezavam v večletnem kritiškem in drugem delu slej ko prej res nemogoče izogniti, bežanje pred zapletanjem pa bi ga najbrž povsem onemogočilo.
Tina Vrščaj (1987) je absolventka angleščine in primerjalne književnosti, kritičarka, ki objavlja predvsem v Literaturi, javnost pa jo verjetno najbolj pozna kot zmagovalko natečaja za najboljši robni zapis. Zataknjena v pomladi je njen literarni prvenec in že naslov odkrije marsikaj tako o vsebini kot slogu romana. Najprej pa prvo. Roman je razdeljen na dva dela, ki sta naslovljena po glavnih literarnih osebah, po bolj ali manj odsotnem Njem, Thoru, in po prvoosebni pripovedovalki, Njej, Verdandi. Seveda ne gre za njuni pravi imeni, ampak za vzdevka, ki jima ga je nadela pripovedovalka, vendar pa ju je mogoče razumeti tudi kot nosilni metafori romana. V prvem delu se Ona namreč spopada z Njegovim likom, Njegovo senco, torej s svojimi spomini Nanj in na njuno vihravo, hudourno ljubezen, ki jo res lahko najbolje simbolizira ravno nordijski bog gromovnik. V drugem delu, ki je pravzaprav že nekakšen epilog romana, pa Verdandi, kar ne mimogrede v islandščini pomeni sedanjost, sestopi iz začaranega kroga spominov, neizpolnjenih hrepenenj in dvomov oziroma ji ljubezen/pomlad izdrejo/iztaknejo skupaj z bolnim zobom. Bralec lahko torej razume, da se problem, ki ga postavlja naslov romana, pred zadnjo platnico razreši.
Dogajanja kljub vsemu temu ni veliko, niti znotraj spomina pripovedovalke. Proza Tine Vrščaj se uspe izmakniti kugi sodobne literature, ki se imenuje dogajalnost oziroma zgodbenost, in bralcu ne ponuja akcije za vsako ceno, temveč predvsem polno mero refleksije. Verdandi, za okolico pač preresna in preveč odrasla za svojih rosnih devetnajst let, se predvsem spominja preteklega leta, leže sanjari ali sanja in razmišlja o sodobni realnosti, meja med tremi svetovi pa se izgublja (četudi to ne pomeni, da se v njih izgublja bralec, sanjske prizore, recimo, je mogoče dokaj hitro prepoznati kot take po fantastičnih elementih). Tempo pripovedi je temu primerno upočasnjen, sama pripoved pa je fragmentarna in mestoma lirizirana, v nekem trenutku se celo prelomi v skoraj notranji monolog. V svojih razglabljanjih se Ona dotika predvsem vprašanj o smislu bivanja, o smislu srečno-nesrečne ljubezni, odpre pa tudi nekaj bolj zanimivih, politično nekorektnih tem: kot ženska se odpove svoji zmožnosti rojevanja novega življenja; ob pogledu na starost ugotavlja, da sama noče živeti tako dolgo itd.
Naslov pa odkriva že tudi glavno pomanjkljivost besedila – pomlad je seveda klišejska metafora (novo)romantične ljubezni in roman koordinate odnosa med zaljubljencema v veliki meri postavlja znotraj sentimentalizma in patetike. Njuno prvo srečanje je mogoče označiti kot usodno romantično (zdaj pač ni več pri krščanski maši v Trnovem, ampak pri črni maši v diskoteki); ljubezen med Njim in Njo je hkrati platonična ter eros-tanatos, neprestani prepir in nesreča, brez vidnega vzroka; kolikor je mogoče zaslediti drobce Njunega fizičnega opisa, sta oba popolna, On velik in močan, Ona seksi; Njen temeljni odnos do sveta je svetobolje, dvomiti zna bolj ali manj samo v obliki večnih retoričnih vprašanj ipd. V razčustvovanosti prednjačijo predvsem Njegova ljubezenska pisma, ki so vključena v pripoved nekronološko, tako kot jih pripovedovalka najbrž prebira, na začetku nekakšnih poglavij, bodisi v prozi bodisi v vezani besedi, najbolj nekvalitetni pa so sicer redki dialogi:
»Ti depresivnica, kaj se pa tole sveti okoli tvojih oči?«
»Ah, solze sreče, ker se smeješ bolje kakor jaz.«
»Ne smeš jokati.«
»Preveč se poznam.« (str. 38)
Seveda je prvoosebna pripovedovalka in glavna protagonistka (pre)občutljiva mladostnica, 19-letnica na koncu pubertete, ki se spogleduje s sodobno emo-kulturo in ji ni zameriti nezaustavljivih čustev do trinajst let starejšega moškega, ravno prav skrivnostnega (svojo “skrivnostnost” dosega predvsem s težkometalsko ikonografijo) in problematičnega, nekaj malega umetnika in filozofa. Toda za estetsko branje takega romana je potrebna vsaj minimalna distanca, ki je ni mogoče doseči zgolj z nekaj mimogrede navrženimi aluzijami oziroma citati slovenskega in/ali svetovnega literarnega kanona. Če že ne ironija, vsaj nekaj več humorja in lahkotnosti. Da Tini Vrščaj le-to ni tuje, imamo dokaz samo tri strani naprej:
S Thorom sva veliko jedla, vendar se začuda nisva nič redila. Ponavadi sva si privoščila vsak svoje sanje, sem ter tja sva prevrela solze, kuhala najin bes in žvečila spodbudno misel o najinem propadu. Nerazumevanje je bilo neprebavljivo. (str. 41)
Kljub temu, da gre pri drugem odlomku za čustveno intenzivno podobo, v kateri se pojavljajo tisti organi in izločki (sanje in solze), ki so vedno klišejsko povezani z zaljubljenostjo, je čustvena intenzivnost sproščujoča, saj je povezana s humorjem – že sama podoba, ki jo sestavlja primerjava ljubezenskega odnosa s pripravljanjem hrane, je izredno duhovita, obenem pa retroaktivno na sestavne elemente podobe deluje kot prenovitev klišeja. V primerjavi s prvim odlomkom je drugi noč proti dnevu – pravzaprav dan proti noči.
Podobnih mest je sicer še kar nekaj, toda gledano v celoti je pripoved vendarle prej kot neobremenjenega humorja polna patosa. Ta pa je že pogosta težava mladih avtorjev, ki skušajo v prvencu povedati več kot samo (dobro) zgodbo in obenem preveč prekmalu. A v takem primeru je na mestu tolažba, da bo druga knjiga lahko samo boljša. Ali kot pravi Oscar Wilde (če se že roman začne z njegovim citatom, je prav, da z njim tudi zaključimo): I am not young enough to know everything.
____________________________________________________________________________________
Tina Vrščaj: Zataknjena v pomladi. Ljubljana: Študentska založba, 2010.
Ljubljana: Študentska založba (Beletrina), 2010.
Aljoša Harlamov, pisun 