Zelo sem počaščen in vesel, da me je Ana Schnabl povabila k sodelovanju pri tematski številki revije Literatura (letnik XXVIII, št. 295-296; januar-februar 2016), ki je ravnokar izšla. Tako zaradi same teme, o kateri sem že dolgo časa razmišljal; kot zaradi dobre družbe, v kateri se je znašel moj esej. Jasmin B. Frelih, Maja Šučur, Andrej Leben, Paul de Man, Dijana Matković, Rok Bizovičar in jaz smo pisali o pisanju o sebi, torej: o avtobiografskem v pisavi, o subjektu, kolumnistiki … Dajte nas prebrat!
Naslov mojega prispevka je Kdo piše moje kolumne? V njem se sprašujem o iskrenosti v kolumnah, o tem, kdo je Aljoša, ki piše kolumne, in koliko – če se – se razlikuje od Aljoše, ki zapravi honorar zanje. To vprašanje se mi zdi izredno važno, tako za bralca kot za pisca kolumn, ne vem pa, če se da povsem do konca odgovoriti nanj. Spodaj si lahko preberete kratek odlomek, drugače pa le brž v najbližjo knjigarno po izvod revije.
Iskrenost in pogum nenehno soobstajata z lažjo in strahom. Včasih kakšno anekdoto zahteva začetek kolumne, ki bi želel zagrabiti bralca, ni pa nujno, da se je zgodila točno tako ali takrat, mogoče se niti ni zgodila meni. Včasih za večjo oprijemljivost zahteva še kakšen detajl, ki si ga niti približno ne bi mogel kar zapomniti, včasih je treba kak detajl zamolčati – morda zaradi sramu, morda zaradi sramežljivosti. Pogosto ekonomičnost kolumne zahteva, da več dogodkov združimo ali pa združimo več ljudi v enega človeka. Še pogosteje poenostavljamo sicer nadvse kompleksne probleme, bodisi v karikaturo bodisi v tip. Pisanje kolumne je boj proti strukturi kolumne, toda neredko je ta boj obsojen na neuspeh, sestavlja ga dolga veriga poskusov in propadov.
Še enkrat prijazno vabljeni k branju!
Aljoša Harlamov, pisun 