literarni pisec, urednik & pisatelj
Na AirBeletrini je bil v petek 19. septembra objavljen moj članek o Cerkovni ordningi, katere tretji oziroma drugi izvod so pred kratkim odkrili v Mestnem arhivu v Memmingenu in ki je do 4. oktobra na ogled v NUK-u, ob tej priložnosti pa sem sestavil tudi kratek življenjepis “očeta slovenske knjige” Primoža Trubarja.
V novi številki Mladine, ki je izšla danes, 25. julija, je na straneh 52 in 53 objavljen moj portret. Intervju je naredil in prispevek odlično napisal Marjan Horvat, čudovito fotografijo pa prispeval Uroš Abram.
Za zadnje Poglede (letnik 4, številka 17; 11. september 2013) sem spisal portret Florjana Lipuša, ki je bil letošnji častni gost Festivala Vilenica; naslov je “Meje jezika so njegov svet”. (Zadnje čase imam same take poetične.) Od danes ga lahko v celoti preberete na spletnih straneh Pogledov.
Jutri bo na AirBeletrini objavljen moj tekst o Zbranih pesmih Srečka Kosovela, ki so v zadnjem mesecu izšla pri Študentski založbi. V bistvu sem skušal narediti en tak manj konvencionalen portret Kosovela in mu dodati krajši zapis/recenzijo omenjene knjige. Kako mi je ratalo, čekirajte jutri.
V novih “Pogledih” (št. 15-16; 7. avgust) je tudi moj portret enega od treh osrednjih gostov letošnjih Dnevov poezije in vina, kitajskega pesnika Yanga Liana, pod naslovom “Pesniške pokrajine, ki vstajajo iz megle”.
Sosičevi pripovedovalci oziroma protagonisti so torej posebneži in/ali otroci, ki so posebnežem duševno in duhovno blizu v tem, da jim realnost še zmerom predstavlja pustolovščino; da se ji še zmerom lahko čudijo. Ali pa so sleherniki, ki so (bili) na poseben način ranjeni, poškodovani. Iz te rane potem poganjajo sanje.
Postmodernistična objokovanja gor ali dol, pisatelji še vedno potrebujejo zgodbe. Seveda zato, ker jih v resnici potrebujejo bralci. Povpraševanje po zgodbah je danes neutolažljivo in včasih se zdi, da se sodobni pisatelji že rodijo v zgodbe. Mihail Pavlovič Šiškin je že eden takih avtorjev.
Osrednje zanimanje njegove literature je človek na robu, tako geografskem, civilizacijskem, časovnem kot fizičnem in psihološkem ter njegovo razmerje do narave, njegove romane, predvsem drugega, pa kritiki navadno primerjajo z latinsko-ameriško prozo magičnega realizma ali pa jih postavljajo ob bok drugim evropskim in svetovnim postmodernističnim delom.
Če mi bo tale članek o modelu in kasneje intervju z njim uspel, lahko tudi meni pade sekira v med. Če se mi bo kako leto, dve uspelo redno pojavljati v določenih revijah in časopisih, spisati čim več pozitivnih kritik knjig pravih založb, bom naslednje leto tudi jaz med nominiranci za kresnika. Knjigo bom pa že napisal.
Aljoša Harlamov, pisun 