literarni pisec, urednik & pisatelj
Za zadnje Poglede (letnik 4, številka 17; 11. september 2013) sem spisal portret Florjana Lipuša, ki je bil letošnji častni gost Festivala Vilenica; naslov je “Meje jezika so njegov svet”. (Zadnje čase imam same take poetične.) Od danes ga lahko v celoti preberete na spletnih straneh Pogledov.
V novih “Pogledih” (št. 15-16; 7. avgust) je tudi moj portret enega od treh osrednjih gostov letošnjih Dnevov poezije in vina, kitajskega pesnika Yanga Liana, pod naslovom “Pesniške pokrajine, ki vstajajo iz megle”.
Če vzamemo torej v zakup, da pred sabo nimamo teoretičnega in zgodovinskega pregleda avtorjevega opusa, kakršne npr. izdaja cambriška univerzitetna založba, pa je branje knjig zbirke Interpretacije še vedno dovolj kompleksno in uporabno, pa tudi – z nekaj izjemami – zanimivo.
Knjigo priporočam bralcu, ki ga zanimajo različna vprašanja enakosti in njihova obravnava v svetovni in domači literaturi, lahko tudi samo prvo ali pa je zgolj navdušenec nad književnostjo in bi se rad seznanil s tem, kako o in ob literaturi razmišljajo drugi bralci.
Kakšna naj bo monografija o pesniškem geniju, če ne prav tako izjemna? Janez Vrečko se s slovensko avantgardo ukvarja že vse od doktorata v osemdesetih, zato lahko monografija o Srečku Kosovelu upravičeno in v pravem pomenu besedne zveze velja za njegovo življenjsko delo.
Tak koncept pokriva celoten literarni sistem, v čemer jasno sledi sodobnemu pojmovanju književnosti kot celote oziroma sistema; hkrati pa se ne izogiba podajanju, kolikor je le mogoče jasnega in natančnega odgovora, kaj literatura je. Kolikor mi je znano, gre za tudi v svetovnem merilu izjemno in obenem izjemno praktično sintezo spoznanj dobrih sto let literarne znanosti.
Lunaček dokazuje, da gre pri Bogomilini odpovedi tuzemski sreči s Črtomirjem v resnici za željo po nadaljevanju ojdipske situacije z očetom, v kateri je bil »najmlajši med junaki« zgolj začasna motnja. Teza se zdi očarljivo prepričljiva in nekaj malone očitnega; kot nekaj, kar je bilo pred našim nosom tako rekoč že ves ta čas, ko smo brali presneto zadevo.
Osrednje zanimanje njegove literature je človek na robu, tako geografskem, civilizacijskem, časovnem kot fizičnem in psihološkem ter njegovo razmerje do narave, njegove romane, predvsem drugega, pa kritiki navadno primerjajo z latinsko-ameriško prozo magičnega realizma ali pa jih postavljajo ob bok drugim evropskim in svetovnim postmodernističnim delom.
Aljoša Harlamov, pisun 