Silvestrovo

Leto 2015 zame ni bilo dobro. Nič ni šlo, kot bi moralo. Ne zdravje, ne študij, ne delo. Zamujal sem z roki, ki sem si jih sam postavil; ko sem bil na višku delovnega zagona, sem imel konstantno težave z zdravjem; ko sem bil zdrav, nisem našel dovolj energije za delo. V celem presnetem letu sem bil samo na dveh ali treh omembe vrednih žurih – enega sem organiziral sam –, s prijatelji smo se našli premalokrat, s punco sva imela premalo časa zase, ostal sem brez dopusta, se zredil nazaj. Če bi imel kravo, bi mi verjetno crknila. In če bi bil veren ali samo paranoičen, bi mislil, da si me je nekdo (ali nekaj) vzel(o) na piko. Zato komaj čakam, da se to leto konča. 2015, zbogom in nikoli več. Dobrodošlo, 2016.

Obenem pa se seveda dobro zavedam, da je ta vera v nov začetek, ki naj bi ga prinašala menjava koledarja, izredno in scela bedasta. 2016 ne bo ponovno zagnalo mojega sistema, s 1. januarjem moje težave in posledice preteklega leta ne bodo kar čudežno izginile – in to ne glede na to, kakšnega mačka bi lahko imel. Silvestrovo ni čarovni portal za prehod v novo življenje. Se pa gotovo obnašamo, kakor da je.

Silvestrovo je vsako leto znova poslednja večerja človeštva. Večerja v restavraciji na koncu sveta. Čisti eksces. Ljudje jemo in pijemo, trošimo in norimo, kot da ni nobenega jutri. Čeprav smo še za božič razglašali mir na svetu, slab teden dni kasneje kot da verjamemo, da bodo na jutrišnji dan voditelji velesil dokončno izgubili še tisto malo razsodnosti, kar je imajo, ter hkrati pritisnili na rdeči gumb. In zato že za silvestrovo obilno mečemo prihranke v zrak – milijoni se recimo potrošijo zgolj za to, da glasno poči in da se za sekundo ali dve nebo razsvetli v barvah. Koga briga, če imamo po državi ljudi, ki bi jim denar še kako prav prišel, pa jim gotovo tudi obarval črno-beli vsakdanjik. To pač ne poči, in hej – saj jutri bo konec sveta, a ne? Pravzaprav bogdaj, da ga bo jutri fertik, če ne, bo nas fertik, ko bomo januarja dobili decembrski račun za elektriko – vse te lučkaste in smešno otročje praznične razsvetlitve ulic, svetlobni orisi vogalov stavb, da ja vemo, kje se ena konča in začne druga, pa elektrificirane smrečice, da še dodatno poudarimo, kako ne samo, da nam ni mar, da zapravljamo denar, ki ga baje sploh nimamo, ampak nam ni mar niti za to, kaj s tem mimogrede počnemo okolju. Silvestrovo so razkošne bakanalije, so trošenje in uničevanje – za polnoč kupimo (pre)drag šampanjec, ki ga med odprtjem itak pol zlijemo po tleh. Za zadnji večer v letu se založimo s hrano in pijačo, kakor da bo že naslednji dan treba v bunkerje. Kupujemo sirčke, jate piščancev, krdela svinj, sode alkohola, vreče čipsa in sladkarij. Nažrli se ga bomo. Naj še nas raznese.

Danes je zadnji dan, zato zapravimo vse, kar imamo! Danes je zadnji dan, odidimo v stilu! S pokom in požrtijo. Ampak je že treba paziti, da ne pozabimo, da je vse to samo pretvarjanje. Da bo jutri spet vse, kot je prej bilo (ja, neizprosen je življenja tok). Silvestrovo je samo igra, trening za pravi konec. Če bi šlo zares, bi si namreč v krogu bližnjih lahko celo začeli govoriti resnico. Če bi se svet res končeval, bi končali tudi mi svojo vsakodnevno hinavščino, razbili svojo malomeščansko, instagramsko, vljudno podobo. To bi šele bil eksces.

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s