Prešeren

Vsako leto v tem času slišimo kakšen bolj ali manj duhovit dovtip o tem, kako Slovenci očitno tako zelo omalovažujemo kulturo, da smo si za njen praznik izbrali smrt našega »največjega« pesnika. Pa je ta simbolna gesta v resnici čisto logična. France Prešeren kot »največji« slovenski pesnik, kot nacionalni pesnik, je pač prej mit kot človek iz mesa in krvi. Tako je datum povsem ustrezen – Prešeren je lahko postal nesmrtna figura seveda šele tisti hip, ko se je znebil vsega smrtnega. Ko je še živel, dihal, se potil in kakal, je bil poleg tega, da je bil genialen pesnik, pa tudi izreden humanist in intelektualec, kolikor lahko njegovo filozofsko in svetovnonazorsko misel razberemo iz njegove poezije, pač tudi zagrenjen, otročji ter pasivno-agresivni alkoholik.

Ne vem, kako je danes v osnovnih in srednjih šolah – če bi sklepal po svojih sošolkah s slovenistike, ne dosti drugače –, ampak ko sem bil sam še šoloobvezen, ni bilo najmanjše šanse, da bi nam kdo omenil njegove bolj žgečkljive zbadljivke. Govorili smo zgolj o kakšnih kopitarjih in čevljih ter drugih živalih, ki so bile usmerjene v tiste njegove sodobnike, s katerimi je France kadarkoli prišel v najmanjši konflikt ali pa še to ne, da so ti v primerjavi z našim neomadeževanim junakom hitro izpadli kot zaostali prdci in narodni izdajalci. Kar je seveda daleč od – kdo bi si mislil! – izredno zapletene in kompleksne resnice.

A za potrebe državotvornosti smo pač morali mižati na eno oko, saj kako bi bilo to videti, da bi bila naša nacionalna ikona človek, kakršni smo sami! Nekdo, ki nima vedno prav, ki ženski, ki jo je trikrat napumpal, od svoje ne tako majhne plače meče zgolj drobiž in jo zavaja z obljubami o poroki, svoje otroke pa prizna šele na smrtni postelji. To je vendar tisti pesnik, ki je »napisal slovensko himno«, kot radi poenostavimo. Pa čeprav so takrat kakršnokoli Slovenijo res lahko samo še sanjali, pa če so jo, ni bilo nujno, da je bila videti čisto takšna, kakršno imamo danes; če že niti ne omenjamo, da je to bila napitnica in da mu nihče ni naročil, naj napiše himno, kaj šele, da bi mu to pošteno plačal.

To zadnje je pravzaprav razlog več, da je ločevanje Prešerna kot očeta nacije in Prešerna kot smrtnika čisto logično, celo zelo prikladno. To sta korenček in palica slovenske politike in javnega mnenja. Ko se trkamo po junaških slovenskih prsih, ki niso pustila ramenom, da klonejo pod tisočletji tuje nadvlade, ampak so pogumno zajemala zrak, da smo se lahko v lastnem jeziku kleno smejali svojim gospodarjem v brk, takrat priklicujemo Prešerna kot mit. Ko bi bilo treba nameniti sredstva za kulturo, bodisi za ohranjanje in razvoj tega, v čemer v prvem primeru vidimo specifično slovensko bit, bodisi za pošteno poplačilo avtorjev, ki ustvarjajo vsebine, ki jih bomo izkoriščali in uporabljali morda še prihodnja tisočletja, potem preklinjamo s Prešernom kot človekom – pijancem, milo jero, lenuhom, pijavko.

Kurc, nekaterim gre vse bolj na jetra že Prešeren kot mit. Živé naj vsi naródi, ki hrepené dočakat dan, ko, koder sonce hodi, prepir iz svéta bo pregnan, ko rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak! Le kako lahko nekdo to poje in s tem utemeljuje bodeče žice na meji?