Fast food

Hitre prehrane ne jem. Ker povečini ni zdrava. Ker pogosto ni dobra. Ker je velik onesnaževalec in ima neredko prste vmes tudi pri nehumanem ravnanju z živalmi. Ker je prehranjevanje del kulture in kultura ne more biti nekaj hitrega, nekaj, kar se dogaja mimogrede, o čemer ni treba niti malo razmišljati. Hitre prehrane ne jem, ker ni v skladu z mojimi prepričanji in ker sem moralno trden človek.

No, včasih se pregrešim. Ampak doma samo tiste redke sobotne večere, ko se dobimo s kolegi v mestu, pa spijem kakšno pivo več. Zmeraj začnem istočasno, ko začutim alkohol v glavi, čutiti tudi veliko kepo praznine v želodcu, ki jo lahko napolni samo nekaj mastnega in sočnega. Pa ni važno, ali je to piščanec, krava, svinja ali žrebe. Pa ni važno, če mi zraven dajo sedem papirnatih brisač, pa če me trikrat preslišijo, ko rečem, da je »za tukaj«, ne »za sabo« (kot jim piše na tabli – kot da izguba morale pomeni nujno tudi izgubo slovnice), ter mi zapakirajo še v škatlo in ovijejo s celofanom. To pač alkohol naredi človeku. Nekateri postanejo cmeravi (jaz sem včasih), nekateri postanejo agresivni (še pred nekaj leti se je dogajalo tudi meni), jaz pa lačen džank fuda. Če se mi to zgodi na kakšnem bolj kulturnem džezu, moram prav ven iz lokala, ker drugače moje kruljenje prekinja glasbenike.

In ja, no, seveda se pregrešim tudi, kadar se mi mudi. Mudi pa se mi pogosto, ko sem »na poti«. Pri nas doma na vasi itak nimamo lokalov s hitro prehrano, razen če pod to štejete špricar. Tako da ko udarim kakšno celonočno tipkanje, ker zamujam roke ali ker imam mir šele zvečer, nimam s kakšno lakoto, ki se mi takrat zgodi, ker možgani kurijo energijo v terabajtih, drugam kot do hladilnika. In ko sem že pri hladilniku, potem naredim pač en korak več in sem v špajzi, kjer imamo sadje, pa grem spat brez občutka krivde, da se sredi noči nažiram. Ko pa skočim enkrat na mesec v Ljubljano in nimam druge izbire, kot da si v urnik enega dne nekako stlačim tri sestanke, dve pijači, govorilno uro in okroglo mizo, pa obisk knjigarne, preprosto ni časa za fine restavracije – za katere tako ali tako nimam denarja, in grem do kakšnega kioska. Če se mi zelo mudi, tudi v Mkdonaldsa. Kjer imajo zelo dober pomfrit. In ker se mi zdi zamalo, da bi naročil samo kilo pečenega krompirčka, pač naročim še sendvič. Sicer pa se raznih franšiznih restavracij raje izogibam in se ustavim tam, kjer sem se pogosto ustavljal med študijem, ko še nisem imel tako trdnega moralnega značaja; pri kiosku s kebabom, jufko ali pa navadnim hamburgerjem, ki pa ni tisti keks iz Mkdonaldsa, za katerega čez minuto več ne veš, ali si ga že pojedel ali ti ga še sploh niso prinesli, ampak prava pleskavica. Dobro zapečen in obložen, pravi kos mesa, da komaj najdeš pravo strategijo, kje se ga lotiti, in da ti po bradi steče omaka in kosi zelenjave …

Hm … Kje sem že ostal? Aja, drugače pa hitre prehrane ne jem. Ker kot rečeno: ni zdrava, ni dobra, je velik onesnaževalec in zlorablja živali, ker je prehrana kultura, ne tekma. Hitra prehrana pač ni v skladu z mojimi prepričanji, jaz pa sem moralno trden človek.

Aja, a tisti roštilji poleti, ko se sosedom, sorodnikom in kolegom sline cedijo, ko obračam perutničke, pleskavice, čevape in stejke, tudi štejejo?

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s