Policaj

Morda vas bo presenetilo, toda nimam nekih posebno slabih izkušenj s policaji. Ustavili so me morda dva- ali trikrat v življenju.

Neko jesensko jutro, ko sem se peljal na delo v stričev sadovnjak, so me recimo ustavili na kolesu, ker nisem imel prižgane luči. Po mojem mnenju je bilo sicer že čisto dovolj svetlo, toda njima se ni zdelo in luč naj bi mi itak prešibko svetila. Za kazen in novo luč mi je šel cel zaslužek tistega dne.

Drugič so me ustavili, ker sem se sprehajal okrog gimnazije, kjer so se zadaj na igrišču poganjali in prevračali skejterji. Takrat so hoteli videti nič manj kot vsebino mojih žepov in najprej sem, priznam, nekajkrat trmoglavo zahteval, da mi razložijo, zakaj sem sumljiv. Če samo zato, ker imam brado (in kakšna brada je to morala biti, v drugem letniku gimnazije) in ker nosim prevelike hlače (sam nisem bil skejter, ampak »reper«), ali imajo vendar še kak drug, bolj oprijemljiv razlog.

Krimiča sta vztrajala pri svojem, in kolikor se spomnim, čisto potrpežljivo in vljudno, tako da sem se nazadnje vdal in jima pokazal, da imam po žepih zgolj denarnico, telefon in beležko s kulijem (takrat sem pisal povsod, posebno pa na dolgih sprehodih).

Nekajkrat so me tudi legitimirali, ko smo bili čez vikend zunaj, da so preverili, ali sem že dovolj star za te podvige (pri moji bradi!). Aja, pa enkrat sta me dva škifa nadrla, ker sem imel nekaj časa neko bedasto obsesijo, da sem jim mahal, ko so se vozili mimo; pri čemer pač težko rečem, da ni bilo upravičeno, še manj, da policaji nimajo smisla za sarkazem.

No, to je v glavnem to. Ker nisem voznik, se s policaji nisem srečeval pogosto. Poleg tega pa, da se pohvalim, imam še eno lastnost, zaradi katere se redko znajdem v konfrontacijah te vrste. Namreč, če sem kriv, bom krivdo precej prostodušno priznal. Ker, kolikor slišim, je velika večina frustracij z modrimi možmi povezana prav s tem. Ljudje naredijo prekršek, pri tem jih dobijo, potem pa iščejo vse mogoče izgovore, ki naj bi jih opravičili.

»Ne vem, zakaj bi moral tukaj peljati petdeset, če so samo štiri hiše!«

»Brat je dobil otroka, pa smo se malo poveselili, saj drugače med tednom sploh ne pijem.«

»Veste, saj ponavadi na parkiram na mestu za invalide, samo danes se mi tako zelo mudi …«

Nakar so sveto prepričani, ne le da se jim godi strašanska krivica, ampak da so presneti policaji nekakšni posebni agenti zlobne kozmične zarote proti njim. A jim ni treba prevzeti odgovornosti za svoja dejanja in priznati, da so nekaj naredili narobe. Zveni znano? Politiki so naše zrcalo, le da se mi radi pretvarjamo, da je tisto iz cirkusa, ki kaže izkrivljeno podobo, zaradi česar se ji lahko brez slabe vesti smejimo.

To seveda ne pomeni, da sam v življenju nisem storil nobenega prekrška. Daleč od tega. Če ni nikjer nobenega avtomobila, grem peš tudi čez rdečo ali tam, kjer ni zebre; ko se mi s kolesom ne da čakati v križišču, pač zapeljem na pločnik. Noben angelček nisem. Toda v nasprotju s precejšnjo večino bom, če me pri tem dobijo, priznal, da sem to res storil, in mirno prevzel kazen. Ne zato, ker pokleknem pred avtoriteto ali ker bi se mi zdeli vsi zakoni čisto zmeraj vredni upoštevanja. Zato, ker je to moj del odgovornosti za življenje v družbi.