Japonke

Nisem ravno človek, ki bi veliko dal na obleko ali na formalnosti – to se mi vidi –, ampak vsake toliko vendarle presenetim samega sebe. Ko sem bil enkrat lani v takem času povabljen, da vodim pogovor z enim od klasikov slovenske književnosti, in je bilo menda podobno peklensko vroče kot zadnje dni, si nekako nisem mogel predstavljati, kako sedim ob tem pomembnem možu in ga sprašujem pomembne stvari obut v odprte čevlje. Srajca s kratkimi rokavi, okej, celo kratke hlače so se mi zdele razumno sprejemljive … Toda kazati svoja stopala človeku, ki je za svojo umetnost prejel več uglednih nagrad, kot imam jaz prstov tam? To je bila očitno nekakšna meja, ki je nisem zmogel prestopiti.

Pa ne da bi bilo karkoli narobe z mojimi nogami. Tistih nohtov si vsaj ne morem gristi, ko sem živčen, tako da so najbrž bolj reprezentabilne od mojih rok. Zdelo pa se mi je, da bi bil to, kljub vročini, vendarle korak predaleč v ležernosti. (Poleg tega se najbrž spodobi, da ob slovenski literaturi ljudje trpijo in švicajo.) In tako sem takrat razmišljal že o sandalih, ki so vendarle kak razred višje na lestvici spodobnosti in uglajenosti od japonk (tam nekje v istem razredu kot Borut Pahor torej).

Japonk namreč fizično in psihično ne prenesem. Prvič, japonke niso obuvalo. Japonke so gumijast zrezek na vrvici. Zaščita, ki jo japonke nudijo hodečemu, je nična. Skoznje občutiš vsak najmanjši kamenček, celo vročino z asfalta, med podplata ti z lahkoto zaide pesek, ki pa se ga, ko je enkrat tam, ni mogoče z enako lahkoto tudi znebiti – zato pa neprestano dviguješ noge in potresavaš z njimi kot v nekakšnem čudnem bavarskem paritvenem plesu. Ves čas se ti tudi sezuvajo in v njih ti polzi, da ni čudno, če je z njimi vsako leto povezanih ogromno poškodb in nesreč (kar poguglajte, če ne verjamete).

To pa zato, ker je, drugič, način njihovega obuvanja v popolnem nasprotju z evolucijo. Milijone let smo rabili, da smo se razvili v bitja, ki hodijo po dveh nogah, v levi roki držijo vrečko iz trgovine, z desno pa na pametnem telefonu pišejo komentar pod fotko prijateljičine mačke. Japonke so korak nazaj, v čas opic, ko smo lahko za prijemanje uporabljali tudi noge. Ker japonk ne obujemo. Japonke držimo na nogah s palcem in kazalcem. In zame ni bolj motečega občutka, kot konstanto imeti štrik med prsti na nogah in si ga ves čas zarivati nazaj, da ne izgubiš bedastega obuvala. Kot da bi imel nekaj med zobmi, kar ne le da ne gre ven, ampak si celo sam porivaš tja. Tretjič, ta strašni zvok. Najprej kopitljanje, kot da bi tolkel kokosova oreha drug ob drugega, kar je že samo po sebi dovolj nadležno, potem pa še tisto žmohtno, obsceno cmokanje, ko se ti začnejo stopala potiti in se lepiš na prekleti kos gume. Sprva te spremlja še neopazno, v nekem spodnjem kotičku možganov, toda ko ga enkrat zaslišiš, ga ne moreš več spraviti iz glave.

Zato nihče pri zdravi pameti ne more nositi japonk. Saj obstajajo druge rešitve. Lahko hodiš kar bos ali pa obuješ sandale ali cokle. Vse je boljše od japonk, magari moram celo poletje hoditi v teniskah. Potem se bojo sicer z zatisnjenimi nosovi pritoževali drugi, ko si jih bom kje na pijači ali na vlaku za nekaj časa sezul, ampak saj smo že ugotovili, da nisem človek, ki bi veliko dal na formalnosti, a ne?

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s