Sladoled

Občudujem ljudi, ki med lizanjem sladoleda obdržijo najmanjšo sled človeškega dostojanstva. Meni to nikakor ne uspe. Poleg kebaba se najpogosteje cel zapacam ravno s sladoledom – in ob tem je Murphyjev zakon pač ta, da se sladoled najbolj neopazno topi ravno takrat, ko naročim kaj čokoladnega in ko nosim belo majico ali svetle hlače.

Pa ne gre samo zato, da potem vsi vidijo, kaj in kako si jedel, ne pomaga niti erotična narava lizanja sladoleda, o kateri tako radi prepevajo slovenski popevkarji – celo tisti, ki so kasneje napredovali do uradnih evropskih prodajalcev tehnične avdio opreme, so nekoč peli: »Liži, liži, liži, liži sladoled, to poletje naj bo slajše kakor med«. Saj vsi vemo, da je človek redko kdaj videti tako bedasto kot med ljubezenskim aktom, še prav posebno bedasto pa je videti takrat, ko se v tem nadvse trudi zadovoljiti drugega. Ampak v vročem poletju sladoled včasih pač nima alternative: dostojanstvo bo splavalo po vodi tudi, če boš raje okrog hodil ves prešvican ali pa če boš že pred kosilom šel na pir (razen če si kulturnik, potem je to povsem razumljivo).

Tudi brez faličnih asociacij pa smo ljudje precej strastni v odnosu do sladoleda. Skoraj ni človeka, ki ne bi imel najljubšega prodajalca sladoleda v domačem kraju ali najljubšega okusa – sam recimo hodim v neko ptujsko slaščičarno že celo svoje življenje in ni šanse, da bi kakšnega svojega gosta kdaj peljal kamorkoli drugam, četudi gremo na poti do tja mimo desetih drugih slaščičarn in kioskov. Pa vedno, prav vedno naročim med drugim tudi zeleno jabolko. In to najprej, saj si na ta način najboljše vedno prišparam za konec; to je edino, kar je v meni ostalo katoliškega. Sicer pa ti tudi človekov najljubši okus lahko veliko pove o njem. Zeleno jabolko mi je všeč zato, ker ime sladoleda točno in naravnost pove, kaj bom dobil. Jaz sem glede užitka precej preprost človek in ne maram pretiranega avanturizma. Nikoli ne naročam iz banjic s poetičnimi imeni, pri katerih se ti niti sanja ne, kaj hudiča je notri. Na primer modro nebo. Ni ga sadja ali zelenjave, ki bi imelo ta odtenek modre. To je nekaj, kar jejo samo Gargamel in tisti čudaki, ki se bojijo kondenzacijskih sledi letal.

Je pa sladoled zanimiv tudi po svoji družbenoekonomski plati. Kepica sladoleda pri nas doma na Ptuju, in domnevam, da je tako po celem Štajerskem, stane povprečno en evro, v Ljubljani skoraj dvakrat toliko, pri čemer je v prestolnici kepica tudi dvakrat manjša. Pa pustimo ob strani vse tiste eko, bio in vegi sladolede – govorimo zgolj o navadnem sladoledu, polnem raznih kemikalij in barvil, zaradi katerih je tako okusno osvežujoč. Razlika med Ljubljano in Štajersko se tako tudi pri tako banalni zadevi, kot je sladoled, kaže kot razlika med kultivirano civilizacijo in podivjanim barbarstvom. Eni jejo izbrano, počasi in za užitek, drugi se bašemo, žremo na litre in do sitosti; eni imajo od tega gurmansko izkušnjo, drugi pač nismo tako nori, da bi za eno kepico sladoleda v velikosti kurjaka plačevali dva evra. Sicer pa, če imajo dvakrat višje plače, je že pravično, da za isto stvar plačajo dvakrat več, a ne? Tako smo mi siti, oni pa celi, pa noben nima človeškega dostojanstva.

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s