Samovšečnost, napake in pisanje kolum

Kot vsak kolumnist se imam pravzaprav kar rad. Mislim, nisem ravno zatreskan vase, ne maram se gledati, ko sem po televiziji; ne maram se poslušati, ko sem po radiu; do danes sem posnel kakšnih deset selfijev in z nobenim nisem bil pretirano zadovoljen; ko se v ponedeljek zjutraj zbudim, ne zajodlam od sreče, ker sem jaz; nikoli ne všečkam lastnih objav ali se pod psevdonimom hvalim v komentarjih na novičarskih portalih in forumih … No, ampak načeloma sem čisto zadovoljen sam s sabo. Vsak kolumnist, ki trdi, da ni pa prav niti malo, niti toliko, kolikor ima črnega za nohtom, samovšečen, preprosto laže. Kako bi lahko nekdo tak pisal kolumne? Če ne piše ekonomskih analiz ali političnih komentarjev (kar pa tako ali tako ni kolumna v tistem pravem smislu), potem piše iz sebe, in da lahko to nemoteno in redno počne, mora biti vsaj do neke mere prepričan, da je njegovo življenje dovolj zanimivo, da bi kdo bral o tem, kaj se mu je zgodilo in kaj misli o svetu in sploh vsem.

No, so pa stvari, ki jih počnem, lastnosti, ki jih imam, ki me spravljajo ob pamet. Grizem si nohte, posodo pomijem šele, ko se je nabere … Večinoma malenkosti, kot pri vseh. Obstaja pa ena, ki mi dela sive lase in ki se je nikakor ne morem znebiti, čeprav se zaradi nje po malem sovražim. To je moja pohlevnost. Ne vem sicer, če je pohlevnost pravi izraz. Najbolje, da pojasnim, tako kot znam najbolje, z anekdoto ali dvema. Zadnjič sem bil na primer v neki fensi ljubljanski španski restavraciji in naročil paello. A tisto, kar so nazadnje, po dolgem čakanju, prinesli, ni bilo podobno ničemur – riž brez okusa in spodaj zažgan, morski sadeži gumijasti … Vseeno sem pojedel, kolikor ni ostalo prilepljeno na ponvi, in na koncu na natakaričino vljudnostno vprašanje, ali je bilo v redu, resignirano odgovoril, da je bilo v redu. Samo dan pozneje sta na finalnem večeru Dnevov poezije in vina k naši mizi prisedli dve močno naličeni in v zlato oblečeni gospe, ki sta nato med branjem poezije ves čas polglasno klepetali. Nekajkrat sem ju izpod čela resno pogledal (kar sicer, v moj zagovor, pogosto učinkuje, zlasti pri otrocih in starih mamcah), nikakor pa se nisem mogel pripraviti k temu, da bi jima rekel, naj že za božjo voljo utihneta ali pa gresta vendar klepetat kam drugam.

Podobne stvari, priznam, se mi dogajajo vse preveč pogosto. Ne gre zato, da bi me bilo strah kaj reči ali da bi bil povsem nekonfliktna oseba, gre za nek čuden občutek sramu namesto drugih. Sram me je, ker je vendar očitno, da nekaj ni dobro, in se mi zdi, da bi človeka, če bi na to vseeno opozoril, javno osramotil. Zdi se mi kruto, kakor da že itak ve, da ga je posračkal, zdaj pa bi mu še jaz tiščal gobec tja. Če bi se postavil na njihovo mesto, bi se raje vdrl v zemljo, kot gostu odnesel neužitno kosilo oziroma povzročal hrup med literarnim večerom. Ta sram torej izhaja iz nerazumevanja, kako je lahko nekdo tako povsem brez občutka za sočloveka in za okolje okrog sebe, tako brez samokritike, da ne opazi lastnih napak? Mogoče je pravi izraz pretirana uvidevnost? Ni se malokrat zgodilo, da sem kakšno stvar naredil za drugimi, namesto da bi zahteval, da naredijo še enkrat in tokrat pač dobro. Vsake toliko čakam v kakšni vrsti deset minut dlje, ker se nekdo preprosto vrine predme. Velikokrat mirno požrem očitno in prozorno laž ali se pretvarjam, da nečesa, kar se mi zdi splošno znanje, ne vem, ker me je groza, da bi sogovornika ponižal s svojo vednostjo …

Vem, da je za to v veliki meri kriva moja vzgoja. Starša sta izhajala iz skromnih razmer in tudi sam sem odraščal brez luksuza. V glavo sta mi vcepila skromnost, celo malo ponižnosti, in ko torej vidim koga, ki se glasno pritoži natakarju, da tega pa on že ne bo jedel ali da je našel las v juhi ali karkoli, prej pomislim glej ga, kakšen kreten, kot da bi mu zaploskal, ker se ne pusti prenašati okrog, ker zahteva od sočloveka, da z njim ravna, tako kot se spodobi. Od tod izhaja tudi moje prepričanje, da je javno ponižanje nekaj najhujšega, kar se lahko pripeti človeku. Čeprav je resnica, da so narcisi 21. stoletja že zdavnaj nad vsako javnostjo. Če se osmešijo, imajo samo še več gledalcev, je njihov ego samo bolj sit. Živijo v svojem svetu, kjer je edino mnenje, ki kaj šteje, njihovo lastno; njihovo mnenje pa je ujeto v samovšečni mehurček, v katerem živijo in v katerem so kot ljudje brez vsake napake. Hm, ko tako razmišljam, bi bili ljudje, nad katerimi se zmrdujem v svojih kolumnah, pravzaprav idealni kolumnisti.

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s