Ne moremo si več privoščiti zasebnosti

Zadnjič greva z M. v najino najljubšo lokalno slaščičarno, ki ima daleč naokoli najboljši sladoled in tortice. Ker so iz naravnih sestavin, brez umetnih okusov in dodatkov. Pač plačaš malo več za nekaj, kar je kvalitetno in dobro. Ker si lahko privoščiva, si pač tu in tam privoščiva. No, sediva tako tam, jeva krasen mangov in čokoladni sladoled in kritizirava občinsko urbanistiko, ko naenkrat pridejo iz lokala vsi štirje natakarji, pa še en ali dva kuharja ali slaščičarja ali kaj pač. Sva mislila že, da je najmanj požar ali štrajk ali invazija sladkosnednih vesoljcev, pa so samo prišli ven, ker so jim »od zgoraj javili, da je fejsbuk stran lokala zadnjih par ur nekam mrtva in da morajo hitro nekaj objaviti«. In so dali vse iz rok, prihiteli, se postavili pred lokal, tako da se jasno vidi ime nad vhodom, se prijetno in na široko nasmehnili, vsi mladi in atraktivni kot njihove slaščice, in posneli en selfi za fejsbuk stran slaščičarne. Potem so morali stakniti glave skupaj in najti še prave heštege, da bojo vsi vedeli, kako zelo fino se imajo, ker delajo tam. Sva morala kar nekaj časa čakati, da sva lahko plačala in šla. Ker so bodoče in potencialne stranke pač bolj važne od teh, ki sedijo za mizo z denarnico v roki.

Tako danes deluje ta svet. Ko vas delodajalec najame, vas ne najame več samo kot delovno silo, ampak z vašim delom najame tudi vašo podobo, vaše prijatelje in sledilce. Če so še pred kakšnim letom podjetja na računalnike svojih zaposlenih nameščala programe, ki so jim preprečevali dostop do družabnih omrežij, se zdaj od zaposlenih pričakuje, da bojo tam aktivni in krepili »prisotnost podjetja kot blagovne znamke«. Ne samo da se delo ne konča več, ko se odštempljaš in greš domov, firma je danes del tvoje identitete, ti pa del firmine zelo dobesedno. Ker klasične reklame skoraj ne delujejo več; ljudje so se jih tako navadili, da se ne uspejo več zasidrati v njihovo nezavedno. Zakaj bi torej najemali zvezdnike, zapravljali velike vsote denarja zanje, za oglaševalska podjetja, režiserje in snemalce, ko pa smo danes vsi zvezdniki in ko je najboljša reklama tista, ki na prvi pogled ni videti kot reklama in ki jo dobiš povsem zastonj? Zato nobenega več ne zanima motivacijsko pismo ali vaše obvladovanje excel tabel in tujih jezikov, o čemer itak vsi lažemo; ko greste na intervju za delovno mesto, jih boste najbolj navdušili s številom všečkov na instagramu. Otroci, ki odraščajo danes, si ne želijo odrasti v predsednike ali igralce ali rok zvezde – ko bodo veliki, bodo »influencerji«. Blagovne znamke bojo širili med ljudi kot gripo, živeli bojo svoje življenje ves čas na očeh, njihovo razpoloženje bo diktirala izbira filtra. Samo poglejte našega aktualnega predsednika, saj revež nima časa, da bi se ukvarjal s politiko, ko pa mora neprestano razmišljati, kakšno pozo naj zavzame na naslednji fotografiji. Breme na njegovih ramenih je že s tem dovolj veliko, saj svetu prodaja celo Slovenijo. Pravzaprav smo v sodobni ekonomiji ljudje največje blagovne znamke, ne prodajajo se izdelki, temveč naša zasebnost. Če ste že kdaj srečali kakšnega »influencerja«, potem veste, kako so to v živo pogosto izjemno in popolnoma prazni, dolgočasni in plitki ljudje. In kako neki ne bi bili, če pa vse svoje življenje razdajajo spletu; zunaj tega jih ni – kar škljocnejo, je zanimivo, kar je zanimivo, škljocnejo. Vse tisto vmes, je samo čakanje na naslednjo zanimivo stvar. In če ni ničesar zanimivega, je pač treba nekaj narediti, da bo.

Ko torej delodajalec ugotovi, da je omrežje predolgo neaktivno, da ljudje ne komentirajo, ne všečkajo, da se ne čutijo »angažirane« in »nagovorjene«, vas takoj pokliče in vam naroči, da posnamete selfi. Briga ga, če imate slab dan, pa vam ni do tega, da bi se narejeno smejali pred objektivom, briga ga, če nočete svoje podobe zastaviti za njegov dobiček, briga ga, če bi radi samo oddelali svoje in šli domov, če ne želite, da bi vse stranke vedele, kako vam je ime oziroma kdo ste … Slaščice so že mogoče brez umetnih okusov in dodatkov, toda delo natakarja v sodobni slaščičarni še zdaleč ni omejeno zgolj na strežbo. Natakar je piar lokala, je fotograf, je pesnik, je upravljalec družabnih omrežij, je maneken, je … In tega nihče ne plača, saj tega niti ni v pogodbi, ki ste jo podpisali. To je nepisano pravilo sodobnega trga dela in nekaj povsem samoumevnega. Zasebnost je postala nekaj, česar si ne morete več privoščiti.

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s