Jezus iz Nazareta

Poleti 2008 sem na Literinem natečaju Luči ob cesti, katerega prva nagrada je bil prvenec, zmagal s kratko zgodbo Jezus iz Nazareta.

Ko me je Robert Titan Felix, eden od razsodnikov in urednikov pri mariborski založbi, tik pred razglasitvijo pobaral, koliko tekstov že imam in če jih bo dovolj za knjigo, sem mu moral priznati, da je bila to moja prva prava kratka zgodba. Ni bil videti navdušen. Morda bi temu moralo slediti: “Sem bil jaz dovolj za oba”, ampak resnica je, da sem vse skupaj vendarle sprejemal s precejšnjo samoumevnostjo. Bil sem vesel, vsekakor, vendar že po naravi nisem pretirano čustven človek – tisto, kar mi je pa povsem preprečevalo skakanje do neba, pa je bilo trdno prepričanje, ki sem ga imel že od otroštva, da bom nekoč pisatelj. Bilo je samo vprašanje priložnosti. Ko na to gledam sedaj, ko vsake toliko pošljem novo kratko zgodbo na kak natečaj, pa je uspeh ničen, in ko tudi sam ugotavljam, da se v kratki formi nekako še ne najdem, moram priznati, da je bila moja zmaga na natečaju vendarle nekaj imenitnega. (Priznam pa še nekaj drugega; česa takega na ta način ne bi več znal napisati.) (In ja, moj najljubši avtor tiste čase je bil Nikos Kazantzakis.)

Ponujam vam jo v branje. Sicer pa jo najdete tudi v zborniku natečaja, z istim naslovom, torej Luči ob cesti.

Slikovno gradivo (skice, je rekel temu) je prispeval Mito Gegič: spletna stran.

 

 

Jezus iz Nazareta

Jezus Nazarečan se je poraženo naslonil na platano. Napor večdnevne hoje mu je polzel s trudnega telesa in vlekel ude k sebi. Vročina, zahrbtna psica, ni nehala skakljati po njegovih prsih, njeni smrdeči kremplji so mu ukleščili sence, oči so se mu krčile od bolečine. Koža z mesom je bila zadušena, počutil se je sesut vase in navzdol. Lubje platane je bilo mehko kot človeške dlani, pilo je pot, teklo je z njega. Senca njene krošnje se je prelila po njem.

Jj4.jpg

Nikjer ni bilo videti žive duše. Zaprl je ozke reže vek in si predstavljal, da mu po koži šepeta sramežljiv vetrič … Beli zamolk … Listi platane so najprej vztrepetali, kot da jih je zazeblo, razžarjena tla so globoko izdihnila, njihov ponovni vdih je potegnil bolečino s sabo, s telesa v trdo zemljo. Kljub nemiru naslednjih trenutkov tišine je Jezus slišal sence rasti in kako se je sopara lajajoč oddaljila. Upal si je zadihati skozi telo.

Pod njim se je razprostiral večji oljčni nasad, še v temi za vekami ga je lahko živo videl. Zelene, nabrekle, polne oljke, nad njimi edino oko neba. Dišalo je, napolnil je nosnice, pljuča in telo in dihanje je postajalo lažje. Ko je izdihaval, je vonj ostal v njem, zavlekel se je globlje vanj in prepojil njegovo telo kot cunjo. Dišal je kot oljke. Odprl je oči, kot da se hoče prepričati, ali je res še sam, pa jih spet zaprl.

Položil je odprto dlan na rjavo prst, sezul si je obnošena sandala in stegnil žuljave podplate med šope redke trave. Korenine drevesa so ga objele, platana je nagnila glavo in zaspala. Kot dete v zibeli, kot mrtvi v rakvi. Jezus se je odsotno nasmehnil, njegov obraz se je zgubal, ker že ni bil vajen smeha. Z roko je zarezal skozi prst, dokler se ni dotaknil vročega kamna. Pokril ga je z dlanjo, ga z žilavo močjo stisnil v pesti in prisluhnil. Drugo roko je pustil na zemlji, ki ni bila nič manj žejna od njega.

Nemo je premikal ustnice v neslišanem jeziku, medtem ko je teža dolge poti njegovo telo spreminjala v trpko skalo. Nazarečanovo dihanje se je umirjalo, medtem ko je govoril in poslušal svojo pripoved. Neznani govor je odmeval v njem, grmel v njem kot verzi in skozi njegova usta tresel zrak okrog njega, da je motil spanec platane, ko ji je kuštral krošnjo. Glas je bil njegov, besede ne.

Dolgo je tako govoril in poslušal, dokler ni izpustil kamna iz izžete roke, da se je odkotalil po griču in molitev je čez čas izzvenela. Zrak se je umiril. Jezus Nazarečan je zadremal, dolgi lasje so mu skrili divji obraz. Oljke tam spodaj so si vljudno podale veje in zaplesale v vetru. Dremal je, čakajoč. Spet ta neučakanost.

Dan se je ulegel. Senca je počasi naraščala, razrasla se je po tleh kot roža, hlad v njej se je večal.

Potem je naenkrat silno razpočila in se razlila po travi, navzdol po griču in po oljkah, ki so oglušele obstale. Senca je počrnela in se premaknila.

J2

Jezus je slišal, kako je sedel zraven njega na mrzlo zemljo. Duh gnilobe je vdiral vanj, dišalo je po zemlji in kislem in po poslednjem mazilu. Vonj, ki mu je bil domač.

Nobenega strahu ni bilo v njem in nobenega veselega pričakovanja. Težak je bil kot skala, ki pokriva vhod. Jezus je še bolj sklonil glavo in se izmikal pogledu tudi z zaprtimi očmi. Lahko ga je slišal dihati. Piskajoč je goltal zrak in ga nato obupano odrival iz sebe. Lačno in hrepeneče, vedno en in isti kos kisika.

Zvečer pred tednom dni je že slišal njegovo mukotrpno lazenje. Od takrat ga je kdaj in kdaj videl v svoji dremavici, kot čer iz vznemirjenega morja, vonjal, kadar je jedel in pil, in slišal ponoči. Že dolgo je slutil, da prihaja in vedel je, da se mora zgoditi. Nikjer ni bilo zapisano, toda vedel je, da se bo. Zdaj je bil tukaj in čutil je gnus, grozo, gorjé. Radovednost, nado, strah.

Čutil je, da ga skuša prezirajoče gledati, kako vrti ugreznjene oči in s težavo odpira prazna usta, da bi spregovoril, in pri tem cmoka z mastnimi ustnami, kako roke vise z ramen in bedne noge zverižene ležijo po tleh. S suhim, vreščečim glasom je nazadnje uspel reči:

»Glej, mesija; tukaj je tvoj ponižni in skromni služabnik!« in se votlo zahihital. Kujavo in kugavo.

Jezus je vztrepetal, ko je to slišal. To ni bil glas ne boga ne zlodeja in ne človeka. Ušesa so ga zabolela.

»Kaj še hočeš od mene? Čemu laziš za menoj?« nekoliko je zravnal vrat, toda obrniti k njemu ga ni hotel, niti odpreti oči.

Tema okrog se je sršila, vedno več si je upala in hrupno žrla. Obzorje je ugašalo, oljke so medlele; kar se je še videlo, je bilo moč prijeti v roke. Stvorov napihnjeni smeh je ropotal okrog njiju in še bolj ožil svet.

»Kaj še? Kaj še?« je ponavljal.

Jezusa je postalo sram.

On se je še smejal nekaj časa, glas je postajal zmeraj tanjši, vmes je vsake kvatre zacvilil kaj še, kot eno besedo, platana se je tresla od njega, izgubljala je listje, Jezus pa ni vedel, kaj reči. Potem je mrlič potegnil smeh nazaj vase in se zarežal:

»Ali si prej spraševal, kaj hočem, ko nisem lazil za teboj? Ali si, potem ko si se najprej zjokal, vprašal; Lazar, ali hočeš vstati?« Jezusa je praskalo po obrazu, po notranjosti prsi, a se ni mogel odmakniti, »Si me od tam zvlekel, da me vprašaš, kaj hočem, čemu lazim za teboj? Jaz ne hočem. Le lazim še, lazim.« Hotel se je spet smejati, pa se mu je zadrgnilo in je namesto tega pljunil.

Jezus je vstal, obrnjen proč. Tema je bila, kjer je ležal on, le še več teme. Kot odsev na površini negibne vode, ki ga gledaš od daleč. Z golimi podplati je čutil, da je zemlja grudasta, stežka je delal korake. Hotel je. Oditi proč, še dalje v temo, prazno je bilo, zgoraj in spodaj. Ni mogel oditi. Roke so se mu tresle. Tudi takrat v Betaniji, ko jih je dvignil proti nebu, so se mu tresle. Potem se je tresenje preselilo na zemljo, v njeno drobovje in je izvrglo Lazarja. Takrat so bili vsi veseli. Pelo se je in pilo. Poljubljali so mu te roke in robove oblačil. Lazar ne. On ni pel, vsaj nič, kar bi se dalo razpoznati, ni pil, ni jedel, samo sedel je pri mizi, kot bi se čudil, ni poljubljal. Jezus je vsakič, ko ga je Lazar pogledal, umaknil pogled, vsakič, ko je gledal drugam, je buljil vanj. Potem sta se enkrat srečala z očmi in od takrat je bežal. S pogledom, z nogami.

»Kaj hočeš od mene?« je ponovil stisnjeno, sprenevedavo.

Na to ni bilo odgovora. Lazar je čakal. Na pravo vprašanje.

Jezus ni mogel več čakati. Odprl je oči, se obrnil in stekel nazaj z oteklimi koraki po trdi zemlji. Šepajoč je stekel tiste štiri korake, tisti dolgi pot, kot da se je vrgel s skale. Z rokami je grabil po zraku in se z rameni vlekel naprej, svoje mučeno telo. Povsod ga je praskalo, na čelu, pod kožo. Puščal je sledi temi in tlom. Stegnil je roke, krčil prste na nogah in rokah in gube na obrazu, stisnil zobe in oči. Treščil je v platano, da se je zamajala, valilo se je kamenje, treščil ob temo, k mrtvecu. Ušesa so mu krvavela od naprezanja. Zahropel je vanj skozi belo črto zob, z licem ob licu, naslonjena drug na drugega, in belina je šla preko obraza.

»Kaj«

»je«

»tam?«

V zemljo potegnjen molk. Kot da je bog prisluhnil, kot da hudič vleče na ušesa.

Advertisements

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s