V maloro

Ko si enkrat čez magično mejo tridesetih let, gredo stvari čisto počasi, a zanesljivo in boleče v maloro. To, kar se ti dogaja, nekateri imenujejo druga puberteta: dlake ti začnejo poganjati na nepričakovanih mestih, metabolizem ti pokaže sredinca in za vsako figo sproži totalno revolucijo, vse slabe navade in razvade, katerih posledic si se v svojih dvajsetih otresel kot pes mokrote, zdaj zahtevajo svoj davek in dohodnino na tvojem psihičnem in fizičnem počutju ter zdravju, mučijo te melanholija, svetobolje in vetrovi, neizbežno se zaveš, da so vsi, ki so mlajši od tebe, nevzdržni tepci … Hvala bogu, nimam vozniškega dovoljenja in ne denarja, pa me nič ne mika, da bi si za tolažbo nabavil kričeče rdeč športni avto, čeprav so pri nas itak bolj popularni štilerce in holandci – a tudi žagati in orati na srečo ne znam. Tako mi ne preostane drugega, kot da se svojemu propadu uporno postavljam po robu, pri čemer je moj osrednji problem predvsem telesna teža.

Že to, da govorim o telesni teži, je dokaz drastične spremembe, ki se je zgodila le v nekaj zadnjih letih. Še nedolgo tega sem namreč o tem govoril kot o problemu kondicije; ni šlo za to, da se je treba nečesa znebiti, ampak za to, da je treba nekaj spet pridobiti. Ko sem po daljših obdobjih nedejavnosti zajahal kolo ali stekel za žogo ali splezal na drevo in sem bil pri tem okoren, neroden, ostal takoj brez sape in se utrudil, sem si rekel, da se je pač treba spraviti v red. In potem sem kak mesec ali dva bolj redno kolesaril ali tekel ali igral kak šport in »voila!«. Tega sem bil zaradi svoje dvojne narave, ker sem čuden hibrid športnika-piflarja, pravzaprav kar vajen – poleti sem lahko več tednov zapored hodil na igrišče pred gimnazijo in metal na koš, pozimi pa vsako prosto uro presedel za knjigo ali zvezkom. Tako je moja kondicija oziroma telesna teža vedno nekako nihala in se s tem ni bilo treba posebej obremenjevati ali delati iz tega nekakšnega specialnega projekta. No, po tridesetem je, kot rečeno, vse popolnoma drugače. Še vedno so prisotna določena nihanja, vendar gibanje ne gre več v obe smeri enako. Medtem ko se prav vsak odvečni grižljaj, vsaka kombinacija piva in čipsa med Ligo prvakov, vsak kebab ali hamburger za hitro večerjo ali kosilo odlično poznajo na mojem trebuhu in stegnih, je treba v vsak odvzeti kilogram vložiti dvakrat več znoja kot včasih in ni več dovolj mimogrede iti nekajkrat peš v službo ali na dolge sprehode s psom čez vikend. Še več, dovolj ni niti zgolj povečana aktivnost, neprestano se je treba še temu in onemu odrekati. Ujet si v obratno-sorazmerni časovni potegavščini: tri izredno disciplinirane in skrbno načrtovane mesece porabiš za to, da spraviš svoje telo v neko obliko, potem pa sta dovolj dva tedna, ko za drobec popustiš, in si spet nazaj tam, kjer si začel. Brezveze.

Pa ne trdim, da je treba loviti neke holivudske, nenormalne ideale za naslovnice revij; gre za dobro počutje in – še enkrat – kondicijo. In gre za to, da se pri tridesetih ne razpustiš, potem pa še pred petdesetim fašeš holesterol, kilo, srčne bolezni, odvisnost od tablet in stalno zlovoljnost, ker se mučiš že, ko si moraš zavezati vezalke na čevljih ali pobrati svinčnik, ki ti je padel na tla. Poleg tega se zdi, da dandanes skrb za telesno težo spada povsem enako pod ideologijo potrošništva kot v protisistemski upor. Za težave s kilogrami namreč ni kriv le metabolizem, ampak tudi in zlasti naš način življenja. Če vsak dan osem ur presediš pred računalnikom, se neredno in spotoma pa še nezdravo prehranjuješ, če službo tudi »živiš« in si zaradi tega ne moreš sestaviti natančnega urnika, ki bi se ga lahko resno držal, in če pogosto prihajaš domov tako psihično utrujen, da fizično še prsta ne moreš premakniti bolj, kot to zahteva preklapljanje kanalov z daljincem, potem … Ja, potem gre res lahko vse počasi, a zanesljivo in boleče v maloro. In če hočeš živeti drugače, se moraš upreti ne le samemu sebi, kar je že dovolj težko, ampak povrhu še celemu sistemu, ki ga ne zanimata tvoje dolgoročno zdravje in počutje, ampak samo kratkoročna produktivnost in uspešnost.

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s