Nimam dnara

Nihče se ne pogovarja rad o denarju. Medtem ko živimo v vse bolj potrošniško naravnani, egoistično tekmovalni družbi, se sramujemo odkrito govoriti o denarju – namesto nas govorijo znamke naših oblačil, avtomobil, ki ga vozimo, kraj počitnikovanja, lepotne operacije … Revščina nosi dandanes še močnejšo stigmo kot v preteklosti, saj nas neoliberalni kapitalizem ves čas prepričuje, da smo za lastne poraze in neuspehe krivi čisto sami – pač nismo dovolj konkurenčni, karkoli že to pomeni. Po drugi strani pa se zdi, da temu niti ne verjamemo zares. Premožnejši o denarju morda ne govorijo iz nezavednih sramu in občutka krivde, ker se v sebi še kako dobro zavedajo, da v današnjem sistemu preprosto ni mogoče imeti premoženja, ne da bi bilo to posredno na račun drugih. Zato pa jih, naj se to sliši še tako nasprotujoče, nič ne ustavi pri tem, da ne bi govorili, kako nimajo denarja.

Ne vem, sem to samo jaz, toda zadnja leta opažam, da vlada med mojimi dobro situiranimi znanci nek poseben trend govora o tem, kako da so povsem brez denarja. Poznam recimo par redno zaposlenih, ki spada po moji oceni nekako v srednji plačni razred, pisarniško delo v zasebnem podjetju, kar ob tem, da živita v prizidku hiše njegovih staršev in da sta oba še dejavna v krajevni politiki kot svetnik in blagajničarka, še zdaleč ni slabo. Toda na družinskih srečanjih se bosta neprestano pritoževala in pritrjevala žlahtnikom, ki živijo od dveh minimalnih plač in kakšne penzije, z dvema ali tremi otroki ter bolnimi starimi starši. Ko jima recimo omenim, da so načičkane knjige, ki jih otroku kupujeta v supermarketu, navaden kič, in da naj raje poiščeta kaj bolj kakovostnega v knjigarni – nimata denarja. Ko gremo na pijačo in si naročim lokalno pivo male pivovarne, mora on zmeraj komentirati, koliko da si privoščim. Ko so gradili prizidek, sta barantala za vsako najmanjšo stvar, čeprav sta material že tako dobila s popustom, ker sta kupovala po znancih in prijateljih, ki jih pač ni malo, ko odločaš o proračunu občine, ki se počasi razvija, tak razvoj pa zahteva številne investicije.

Lahko bi se zadovoljili s tem, da bi rekli, da takšna preprosto sta, malo hinavska, malo skopuška – njuni karakterni potezi pač. Toda niti najmanj ne dvomim, da resnično verjameta, da »nimata denarja«. Koliko denarja je »dovolj«, koliko denarja si nekdo »zasluži«, kaj pomeni biti »premožen«, je pač nekaj izredno subjektivnega. Če se primerjata s svojimi nadrejenimi, imata seveda vsaj toliko manj, kot imata več od tistih, ki imajo malo. In ne, da ne vidita razlike med poceni izdelano in kakovostno narejeno knjigo, med pivom multinacionalke in skrbno pripravljeno pijačo, ampak to pač ni nekaj, kar bi bilo visoko na njuni lestvici prioritet. Niti pomislita ne, da si lahko privoščita marsikaj, kar si drugi ne morejo – ne le občasne dražje knjige in poštenega plačila za delo obrtnikov, ampak na primer glasbeno šolo in inštrukcije za edinca, dva tedna morja poleti in teden dni smučanja pozimi; zelo dobro pa vesta, česa si (še) ne moreta privoščiti. Njune prioritete so tako povsem druge: kupiti še več zemlje, še kakšno nepremičnino, vložiti v ta ali oni sklad in podobno.

Tudi sam sem se že naučil, da ne govorim o denarju. Ker vem, kako trdo sta za preživetje družine delala mama in ata, so moji standardi tega, kaj pomeni »imeti denar«, pač nekoliko nižji od marsikoga drugega. Zato se nikoli nisem pretirano pritoževal nad svojo finančno situacijo, četudi ni bila zmeraj rožnata; predvsem pa moj življenjski načrt nikoli ni vseboval idej o kopičenju premoženja. Sem pač naiven, kar se tega tiče. Zato sem na vprašanja o denarju vedno odgovarjal iskreno – da ga imam povsem dovolj. Zato sem med znanci in prijatelji, ki se neprestano pritožujejo, kako nimajo denarja, čeprav ga imajo več od mene, obveljal za čudaka. Ker vejo, da delam v kulturi, mi ne verjamejo čisto zares, a ko vidijo, kako ga zapravljam za luksuz – dobre knjige, dobro pivo, vseeno niso povsem prepričani. Priznam, mene pa to tudi nemalo zabava. Naj švicajo.

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s