Alternativna realnost

Najmanj dvakrat na teden grem s Štajerske v Ljubljano in nazaj, in ker ne vozim, se peljem s prevozi. Tako človek spozna vse sorte ljudi in lahko recimo v ponedeljek povsem izgubi vero v človečnost in prihodnost človeške vrste, potem pa se mu v petek vrne z obrestmi ter mu reši vsaj en vikend. Če ste slučajno antropolog ali pač malo mazohista, priporočam. Ne škodi niti, če ste malo avanturista; tam zunaj je namreč cel kup Slovencev, ki jim ne bi smeli pustiti voziti niti samokolnice s peskom, kaj šele avto s štirimi sopotniki (prevoze mimogrede toplo priporočam tudi vsem, ki se radi stiskate k popolnim neznancem, pa zato ne dobite prave priložnosti).

No, takole sem se zadnjič torej spet peljal z nekim neznancem proti domu in na tej svoji poti naletel na velikanskega, prav neverjetnega, če-ne-bi-obstajal-bi-si-ga-bilo-treba-izmisliti, čudovitega tepca. Kot bi rekli Američani, bil je »večji od življenja«. Kar se mene tiče namreč, ni hujšega, kot je vase zagledan, domišljav in plehek človek. Ne zato, ker ne bi bilo drugih vrst bedakov, bedaki so vseh barv in okusov, in ta je pravzaprav še najbolj neškodljiv (če ga seveda ne izvolijo za predsednika kakšne velesile), ampak zato ker se tak človek svojih napak niti ne zaveda oziroma jih nima za napake. To je živi kliše, živi stereotip; trapasto predvidljiv in predvidljivo trapast. Skupaj z njim in z neko punco sem sedel na zadnjih sedežih in poslušal njegove zgrešene osvajalske poskuse, ki so bili tako presunljivo komični, da so bili že na robu tragičnosti. Sposoben ni bil izustiti treh povedi, ne da bi pri tem živo pokazal svoj značaj. Čeprav se je neprestano slinil po ubogem dekletu, ki je bilo preveč prijazno, da bi dalo od sebe kaj drugega kot vljudne namige, da je ne zanima, je bil v prvem planu zmeraj in samo on. Vsako njegovo vprašanje je bilo zastavljeno samo zato, da bi se lahko pohvalil in pozornost spet obrnil nase – s tem, da je nastopal v neki reklami, s tem, kako slaven menda je, s tem, da se dekleta mečejo za njim … Njenih namigov ni mogel razumeti, ker mu je bilo povsem samoumevno, da dekle z njim deli njegovo lastno bleščeče mnenje o samem sebi. Čeprav sem se huronsko zabaval, me je bilo malo tudi sram namesto njega.

Tega ne zapisujem, da bi se (znova) norčeval iz njega. Kogar zanima, kako je cela stvar potekala, naj si poišče na twitterju – celoten podvig sem sproti čivkal v virtualni eter, tako kot se je odvijal. To zapisujem, da bi z vami delil strašansko skrivnost. V neki alternativni resničnosti sem ta fant jaz. S tem nočem reči, da se imam za nadpovprečno privlačnega, daleč od tega; toda resnica je, da se zrno samoljubja skriva v vsaki javni osebi. Pravzaprav je nemogoče iz meseca v mesec pisati kolumne iz svojega življenja, se razgaljati pred anonimnimi bralci in vsakič posredno zakriviti smrt enega malega gozdička, če nisi prepričan, da je to, kar daješ na papir, nekaj vredno. Kako bi si upal ta tekst poslati urednici revije v objavo, če ne bi bil trdno prepričan vase – kako bi sploh karkoli napisal, če bi me ves čas razžiral dvom o tem, ali je dovolj dobro, ali bo koga zanimalo …? Taka samozavest je deloma pridobljena, s prakso, s poskusi in napakami in z večno radovednostjo, ki ti ne pusti, da bi stagniral; deloma pa je vendarle tudi prirojena. Že od malega sem bil namreč nastopač, rad sem zabaval ljudi in rad sem bil v središču pozornosti, za to sem znal uporabiti vso bujno razkošje svoje domišljije. Kako bi torej končal, če me ne bi zunanje okoliščine prisilile v to, da je ta moja narava prišla do izraza le v najožjem okolju? Če se ne bi zaradi vrstniškega nasilja naučil tudi umakniti se vase, da sem bil v širši družbi zmeraj sramežljiv in molčeč, da sem se naučil, da je pohvala nekaj, kar si trdo prislužiš, a zlahka izgubiš, da sem namesto druženja raje bral in da sem svojo domišljavost namesto v pridobivanje zunanjih potrditev, prenesel na notranje zadovoljstvo ob lastni rasti, na dosežke svojega intelektualnega dela? Glede na to, da sem si v otroštvu nadvse želel postati nogometni superzvezdnik, bi končal bodisi kot nek vase zagledan tipček, ki misli, da drži svet za jajca, ker je eden od petelinčkov na tem malem kupčku gnoja, bodisi bi res postal slavni nogometaš, pri čemer bi bila moja zagledanost vase morda utemeljena, a nič manj neokusna.

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s