V pisarni

Ko kot otroci sanjamo o tem, kaj bomo, ko bomo enkrat končno le »veliki«, si začuda nikoli ne predstavljamo, da bomo delali v pisarni; osem ur sedeli za računalnikom in prekladali papirje, se vrteli na stolu s kolesi in sestankovali v sejni sobi. Sam sem najprej sanjaril, da bom policaj oziroma detektiv (ker smo z očetom gledali akcijske filme in ker sem z mamo bral kriminalke); potem sem želel biti paleontolog (ja, faza obsedenosti z dinozavri je ena od faz odraščanja vsakega mulca) ali mikrobiolog (raje ne sprašujte), svetovni popotnik (nekako se mi je sicer zdelo, da to ne more biti poklic – toda kako bi lahko prepotoval svet, če bi zraven hodil še v »normalno« službo?)

Ko sem po skoraj osmih letih dela od doma, dveh letih, kar sem bil tudi uradno »na svobodi«, z rahlo živčnostjo zakorakal v svojo pisarno v svoji prvi službi, sem se zavedal, da bo potrebna temeljita prilagoditev. Ne ker bi se še vedno oklepal otroških sanj – pravzaprav mi delo s knjigami omogoča, da sem vse to, kar sem želel biti kot mulc: ko berem, sem lahko kdor koli in kjer koli, počnem kar koli; vloge lahko menjam v neskončnost. Ni trajalo niti dolgo, da sem ugotovil, da imam za delo v pisarni eno zelo resno napako. Ne to, da ne bi zmogel delati osem ur skupaj, ne da bi vmes šel na sprehod s psom, odigral kakšno igro na računalniku ali vmes večkrat skočil na facebook – to zadnje itak počnem tudi v službi. Ne to, da si ne bi mogel deliti delovnega prostora – čeprav je trajalo, da sem se navadil na pridušene kletvice in vzdihe cimre, medtem ko odgovarja na e-pošto ali popravlja slabo prevedene rokopise. Moja največja napaka je to, da ne pijem kave.

Kajti delo v pisarni je delo v kolektivu. In kava je pomemben del tega. Tako kot so bili včasih, ko smo bili puhasti in naivni mladeniči, pomembni cigarete in alkohol. Ker nihče ne začne kaditi ali piti pivo zato, ker bi mu bilo všeč – bodimo, no, malo resni –, ampak zato ker kadijo in pijejo kul fantje in dekleta, s katerimi bi se človek želel družiti, pa nima brez cigaret in alkohola nobenega dobrega razloga, da bi z njimi hodil za šolo, se skrival po britofih ali klopicah v parku. No, tako kot ima človek, ki ne pije kave, manj utemeljenih razlogov, da postava po skupni kuhinji in posledično vsake toliko neobvezno poklepeta s sodelavci s hodnika. Seveda je zdaj že prepozno, da bi vzljubil kavo. Okus mi nikoli ni bil všeč in valjda mi ne bo ratal zdaj. Lahko si grem sicer kuhat čaj ali natakat vodo, ampak nekako ni isto. Hudič je, da sem, ko delam, navajen, da se tudi prehranjujem zelo funkcijsko, avtomatično, tako da malico navadno pojem na licu mesta ali v pisarni kar pred računalnikom, če niti ne omenjam, da hodim jest itak ob najbolj čudnih urah, navadno, ko me nase končno glasno opozori želodec. Tako spet izgubim dobro možnost za spontano druženje.

Ker ko mulci sanjarimo, kaj bomo, ko odrastemo, smo junaki vedno mi sami. Mi smo tisti, ki rešujemo svet in druge, najpametnejši in najboljši v svojem poslu. Ko pa kot tridesetletnik prideš v službo, kjer nekateri že delajo dlje, kot si ti na svetu, hitro ugotoviš, kako nimaš pojma in da si hodnik deliš s pravimi velikani. Z ljudmi, ki svoje delo že leta opravljajo z nezmanjšano predanostjo in zavzetostjo in z odrekanjem. In ki svoje delo opravljajo na tako visokem nivoju, da dobiš heksenšus, ko jih samo opazuješ pri tem. Tako tudi delo v pisarni ni tako nerazburljivo, nezanimivo in osamljeno, kot si to predstavljamo kot otroci – pravzaprav šele v dobrem kolektivu opazimo, koliko nam manjka, preden bomo zares »veliki«.

Advertisements

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s