Čas beži

Dve stvari mi nikakor ne gresta skupaj. Čas beži, ko se imamo dobro, a ne? To vsi poznamo. Ko gremo samo na »eno pijačo« s prijatelji, potem je pa kar naenkrat ura dvanajst, in čeprav imamo zgodaj zjutraj obveznosti in nam bo kmalu še kako žal za vsako minuto ukradenega spanca, se kar ne moremo posloviti. In obratno, dobro poznamo tudi to, kako se čas raztegne kakor prežvečeni čigumi, ko na primer zjutraj na poti v Ljubljano na avtocesti obtičimo v neizbežni koloni pri Domžalah. Ni mi čisto všeč, ampak se zdi povsem logično, da stvar deluje na ta način. No, nikakor pa mi ta teorija o kratkem in dobrem ter o dolgem in slabem času ne gre skupaj s tem, da čas teče hitreje s starostjo. Mislim, ker to bi moralo pomeniti, da se imamo vedno bolje, starejši kot smo?

Spomnim se, kako dolga so bila poletja, ko sem bil otrok. Ko smo se jeseni s sošolci spet srečali v razredu, se je zdelo, da je vmes minilo vsaj eno leto; da smo medtem preživeli najmanj vojno in recesijo. Danes, dobrih dvajset let pozneje, pa se mi zdi, da bi se lahko spomnil, kaj sem imel za kosilo 11. januarja letos, če bi le malo pomozgal. Ker je bilo včeraj, madona. (Druga stvar je, da se itak ne spomnim več, kaj sem jedel včeraj.) Za večino ljudi poletje mine, medtem ko berejo en nekoliko debelejši roman – in od njega ostane samo nekaj mivke med 200. in 300. stranjo. No, meni, ki sem malo bolj marljiv bralec, se zdi, da poletje mine, še preden med dolgimi sprehodi s psom izgubim pol tistih kilogramov, ki sem si jih prisedel čez mrzle in delovne zimske mesece, ter preberem komaj kakšno knjigo s seznama, ki sem si ga delal čez leto.

Ko konec decembra prelistam rokovnik, preden ga zabrišem stran in nadomestim z novim, absolutno še lepšim in dražjim, me tako vsakič presenetijo do konca zapolnjeni okvirčki. Da se je v tako kratkem času zgodilo toliko stvari – in med njimi, če gre verjeti rdečemu kuliju, trem podčrtajem in mastnemu klicaju, očitno tudi toliko pomembnih? Kdaj vendar? Zdi se mi, da se že takoj drugega januarja vsi pogovarjamo le še o tem, kam gremo na dopust, in ko po enem tednu, kar smo prišli domov z dopusta, končno pospravimo kopalke, vzamemo velike brisače iz sušilca, pojemo vse ostanke in spustimo zrak iz napihljive blazine, že debatiramo, kje bo kdo za novo leto. Če se nam je kot mulcem zdelo strašno dolgo, ko smo morali počakati tri dni do izleta – »Še tri dni? To je cela večnost!« –, da kar nismo mogli spati in smo buljili v uro na steni, kakor da ji lahko z močjo misli pomagamo, da se premakne hitreje; danes pogosto šele tri dni po dogodku opazimo, da je neka stvar, ki je nikakor nismo hoteli zamuditi, medtem nepreklicno in povsem neopazno minila.

Skratka. To mi nikakor noče v glavo. Zakaj začne čas nenadoma divjati, ko odrastemo? In kdaj točno se to zgodi – ko začnemo službo, dobimo otroke, ko postanemo odrasli in odgovorni? Najbrž gre odgovor iskati v izkušnji novega in v njenem nasprotju, sladki rutini. Ko smo mladi, je toliko stvari, ki se nam zgodijo prvič, ki jih naredimo prvič, vidimo, poskusimo, polomimo prvič. Čas se ustavi, ker zajemamo s polno žlico. Ko odrastemo, mnogo reči postane rutina, delamo in doživljamo jih mimogrede, avtomatično, ne čudimo se več vsaki malenkosti. Ko se torej decembra ozremo po preteklem letu, posamezni dnevi zbledijo v enega samega in zdi se nam, kakor da je od novega leta minilo samo nekaj tednov.

Za konec bi vam torej lahko pomirjujoče in pokroviteljsko svetoval, da užijte vsak dan posebej in da poskusite vsak dan doživeti kaj novega, carpe diem in te reči; ampak vsi vemo, da je to z leti, z vsemi bremeni, preživetjem in podobnim, včasih preprosto nemogoče. Pravzaprav tudi izčrpavajoče in stresno. Ne nazadnje pa ima beg časa tudi kakšno prednost. Ko bo zunaj naslednja številka Grazie, bomo na primer že lahko začeli načrtovati dopust.

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s