Skromnost

Saj vem, od otroštva naprej so vam na vsakem koraku vbijali v glavo, da je skromnost lepa čednost. In saj je, jaz sem zadnji, ki bi temu oporekal. Če je človek skromen in nima velikih potreb, pri tem pa od življenja in sveta ne pričakuje, da bosta padla na kolena pred njim, ni pohlepen in požrešen, ampak ima pri vsem, kar počne, neko mero in meje, je to gotovo pozitivna lastnost. Če je človek skromen in nima zmeraj polnih ust samega sebe in tega, kako je čudovit, super, najboljši in oh in sploh za umret, da bi mu OZN moral podeliti plaketo za največjega frajerja v človeški zgodovini, je tudi to lahko samo dobro, in to tako zanj, še bolj pa za ljudi okrog njega. Ampak neka mera in meja obstajata tudi pri skromnosti – ker je ta sicer simptom neambicioznosti, nesamozavesti, strahu, predvsem pa totalne pasivne agresivnosti in celo narcisoidnosti.

Smešni so recimo slovenski športniki, ki po kakšnem posebno velikem uspehu zmeraj govorijo o sreči in presenečenju. Seveda je pri športnih tekmovanjih potrebne tudi nekaj (ali včasih precej) sreče. Ampak ko poslušaš nekatere izmed njih, se zdi, kakor da se niso vse svoje življenje čemu odrekali, trdo garali, trenirali in še enkrat trenirali, da so dosegli to, kar so. Kot da jim je uspeh padel z neba v naročje. Celo več, v športu je skromnost velikokrat ovira. Če športnik ni samozavesten in prepričan o svojih sposobnostih, včasih celo zdravo aroganten in srborit, mu lahko dvom ali nejevera v ključnih trenutkih zatrese roko ali poruši koncentracijo. Zate lahko navija ves stadion, pa to ne pomaga kaj preveč, če sam ne verjameš, da si sposoben doseči cilj, zmagati. Kadar si torej presenečen nad lastnim uspehom, je ta res lahko samo srečno naključje, enkratni dogodek, ki se ne more več ponoviti; brez samozavesti boš naslednjič pač znova gladko izgubil. Slovenski navijači to dobro poznamo – poraze v zadnjih sekundah, usodne zgrešene mete, strele, napade … (Ni lahko biti slovenski navijač, če sem lahko neskromen.)

A skromnost, ki škodi skromnemu, je včasih še razumljiva in človek se z njo pač sprijazni (počaka na naslednje prvenstvo in poln upanja navija dalje); lažna skromnost pa je lahko naravnost živce parajoča. Vsi smo imeli v šoli vsaj enega sošolca, ki je po testu ali pred tem, ko je bil vprašan, zmeraj trepetal v pričakovanju slabe ocene, potem pa se je kot po pravilu vedno izkazalo, da je dobil čisto petico. Ali pa imate sodelavca, ki ognjevito hvali delo drugih, svoje pa daje v nič, čeprav vsi dobro veste, da mu vsi drugi skupaj komaj sežete do kolen. Ali koga, ki mu je treba njegovo mnenje s kleščami vleči z jezika, ga moledovati zanj, čeprav so njegove ideje potem daleč najboljše. Najhuje pri tem je, da se ta posameznik tega pogosto prav dobro zaveda in da je skromnost samo igra, v katero vas želi povleči. Ker mu morate potem vi vedno znova dokazovati, kako je čudovit, super, najboljši in oh in sploh za umret in da bi mu OZN moral podeliti plaketo za največjega frajerja v človeški zgodovini. In jasno je, da to zmeraj nestrpno pričakuje. To niso skromni ljudje, to so ljudje, ki skromnost uporabljajo kot orožje, s katerim ponižujejo druge okrog sebe. In to nikakor ni nobena čednost ali vljudnost ali manira. Lažna skromnost je ena najhujših oblik hinavščine.

In če česa res ne prenesem, je to hinavščina, zato ne maram biti lažno skromen. Kadar napišem kak res dober tekst, sem skromen, če tega vsakih pet minut ne omenjam vsakemu mimoidočemu, toda če bi me kdo vprašal po mnenju, bi ga prostodušno povedal. Če ne bi bil prepričan, da pišem dobro, da znam odpirati nove teme ali na nov način pregnesti stare, potem tega ne bi počel. Zakaj sicer objavljati slabe tekste, teh je povsod polno. Vem, zaradi tega potem pogosto, posebno pri nas, kjer imamo skromnost za del nacionalnega značaja, izpadem kot nasprotje skromne osebe – kot arogantnež. Kot nekdo, ki je že sam prepričan, da je največji frajer, da sploh ne potrebuje nobenega zunanjega dokaza za to. Ampak vi ste najbrž zadnji, ki bi mi lahko dokazovali, da je moja samozavest iz trte izvita in da je moje pisanje zanič. Saj ste vendar pravkar od začetka do konca prebrali mojo kolumno …

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s