Spremembe

Vsake toliko časa si povsem obrijem brado, da lahko grem po mestu, ne da bi me kdor koli spoznal. Znanci in kolegi grejo kar mimo mene, jaz pa se hahljam in uživam v svoji anonimnosti. Prav nenavadno je, kako lahko nekaj kocin (no ja, saj jih niti ni tako malo) povsem spremeni človeka. Brez brade sem videti kot kak smrkavec, ki je šele včeraj dal dudo iz ust, premlad, da bi mu na licu raslo kaj drugega kot piščančji puhek; z brado me imajo nekateri še za starejšega, kot sem – zadnjič pa je neka mamca, ki je šla mimo mene v Mariboru, ne da bi me pogledala, zamrmrala, da sem kosmat kot sam večni satan. Sicer potem v tisti ogoljeni podobi nikoli ne zdržim dolgo. Brado sem si pustil rasti v gimnaziji, odkar je pognala, in brez nje se počutim, kot da mi manjka pol obraza ali kot da bi nekaj vedno pozabil doma. Podobno je s pričesko, kjer tudi nerad kompliciram in se tašči pustim ostriči morda dvakrat, zelo redko trikrat letno, takrat ko mi lasje že padajo na očala in me motijo pri branju. Tudi po tistem nekaj dni hodim naokrog kot mesečnik, ker imam naenkrat pol lažjo glavo, pa tudi svetloba mi sije naravnost v oči.

Še bolj kot fizične metamorfoze so zanimive tiste duševne. Teh ni mogoče doseči preprosto z nekaj potezami žiletke ali škarij nekajkrat letno. Moja učiteljica iz osnovne šole mi vsakič, ko se srečava na kakšni prireditvi, ki jo vodim, pove, da ne more verjeti, da sem jaz tisti sramežljivi, vase zaprti Aljoša, iz katerega je bilo treba s klešči vleči vsako posamezno besedo in ki je svoj pogled ves čas trdo upiral pred svoje noge, kot da bi se že pripravljal na cvetočo kariero lastnika verige salonov za pedikuro. Še vse tja do prvega ali drugega letnika gimnazije sem bil sramežljiva siva miška in po resnici povedano še danes pretirano ne maram nastopati v javnosti, se pojavljati pred kamerami, pozirati za fotografije in sploh udeleževati drugih podobnih obredov kraje duš. Še najraje delam to, kar počnem zdaj: napišem in oddam tekst, pa imam potem svoj mir. Toda moja delovna pot me je prisilila v prilagoditev. Po eni strani samo od samotnega udarjanja po tipkovnici ne bi mogel preživeti, po drugi strani pa sem sčasoma tudi nekoliko vzljubil dinamičnost živega stika z ljudmi, pogovor, energijo občinstva. Pravzaprav pa je tisti kos nemira pred javnostjo, odpora do nastopanja danes prej pomoč kot ovira. Ker se zaradi tega, zaradi svoje sramežljive narave vsakič podrobno in zavzeto pripravim na vsak posamezni nastop in želim stvar vedno izpeljati, kolikor se le da najbolje; da se učim iz svojih napak in da redno evalviram svoj nastop. (Čeprav bi se finančno najbrž res še najbolj splačalo odpreti verigo salonov za pedikuro.)

Ljudje smo zmožni prav neverjetnih prelevitev. Malo jih narekuje preživetveni nagon, še bolj pa naša osebnostna rast; izkušnje, ki jim gremo namenoma nasproti, in tiste, ki nas morda zalotijo nepripravljene, če nas kar ne lopnejo po glavi. Nemogoče je ostati ves čas enak, če si živ, radoveden in razmišljujoč posameznik. In pravzaprav ni hujšega kot ljudje, ki ostanejo vse življenje zataknjeni v preteklosti, v nek svoj avtistični najstniški, razčustvovani in egocentrični svet. Ki jih lahko srečaš po 20 letih, pa so še vedno enaki. Ne glede na to, da so se vmes poročili, dobili otroka, hodijo v službo ter so doživeli bogvekaj in bogvekoliko, so v resnici še vedno nezreli otročaji, ob katerih si sedel v srednješolskih klopeh. Tako nenadoma v nekaj stavkih, ki si jih izmenjata, začutiš vso težo let, ki vaju ločijo, ves tisti čas, ko si ti rasel, švigal sem in tja, oni pa je ostal tam, kjer si ga pustil. Ko začutiš, da imata skupen samo še spomin, ki tebi pomeni nekaj neizbežno preteklega, njemu pa, kakor da se je dogajalo včeraj. Po kakem takem pogovoru se moraš potem včasih res obriti, da lahko greš po mestu in te nihče ne prepozna.

 

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s